Jedro

Izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nepopolno identificirana posamična upravna akta brez datumov (glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo bi lahko šlo za odločbi o začasni nezmožnosti za delo, izdani že leta 2009), ni jasen. Hkrati je takšen izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep opr. št. VIII Ps 3203/2012 z dne 21. 3. 2014 se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

II. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje opr. št. VIII Ps 3203/2012 z dne 12. 5. 2014.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu o glavni stvari s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno nadomestilo za začasno nezmožnost za delo v dveh primerih po odločbah št. ... in št. ..., in sicer manjkajoči del razlike med koledarskimi in delavnimi dnevi (prva alinea I. tč. izreka sodbe) ter tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode (druga alinea I. tč. izreka sodbe).

S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka na razsojo, ali so Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja usklajena z ustavo in zakonom (prva alinea II. tč. izreka sklepa), in enako tudi ugotovitveno tožbo, ali sta odločbi ... in št. ... sploh upravni in veljavni (druga alinea II. tč. izreka sklepa).

S sklepom z dne 12. 5. 2014 je nadalje zavrnilo tožnikov predlog z dne 3. 5. 2014 za izdajo dopolnilne sodbe. Ugotovilo je, da tožnik do konca glavne obravnave ni priglasil stroškov, zato o stroškovnem delu zahtevka ni bilo potrebno odločati.

2. Zoper obe sodni odločbi je tožnik vložil pravočasni pritožbi.

3. Sodbo in sklep z dne 21. 3. 2014 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Uveljavlja bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena, ker sodišče ni uporabilo ali ni pravilno uporabilo 7., 12., 23., 108., 123., 124., 126., 155., 156., 163., 212., 213., 216., 273., 273., 275., 285., 286., 288. in 298. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zatrjuje obstoj absolutnih bistvenih kršitev iz 1., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da v obrazložitvi le pritrjuje stališču tožene stranke, njegove trditve pa ignorira. Predsednica senata ni dopustila, da bi se sporni predmet vsebinsko raziskal, zato so vse njegove tožbene navedbe ostale popolnoma nerazjasnjene. Gre za pristransko sojenje, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave, pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave ter pravice do osebnega dostojanstva. Zaradi procesnih kršitev in kršitev z ustavo zajamčenih temeljnih človekovih pravic, je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno.

O zavrnjeni odškodninski terjatvi izpostavlja, da mu ni bilo dopuščeno dokazati škode, ki je nastala s tem, ker tožena stranka ni varovala njegovih osebnih podatkov. Sicer pa zapisnik z glavne obravnave glede tega tožbenega zahtevka ni popoln, saj ni zapisano tako, kot se je odvijala. Bistveno je, da tožena stranka z vročanjem upravne odločbe ni ravnala dovolj skrbno. Kljub temu, da sam ni spremenil naslova, je bilo pisanje vročeno tretji osebi. Ni zagotovila tajnosti pisma, s čimer je kršila temeljno ustavno pravico iz 37. člena Ustave RS ter osebnostnih pravic iz 178. in 179. člena OZ.

Glede zavržene tožbe v delu, ki se nanaša na vtoževano presojo skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in zakonom, prav tako meni, da je sodišče le sledilo stališču tožene stranke, da se ni izreklo za nepristojno, niti ni postopalo po 156. členu ustave. Nerazumljiva naj bi bila tudi utemeljitev sklepa o zavrženi tožbi, ali sta dokončni upravni akt št. ... z dne 7. 12. 2009 in prvostopenjski z dne 19. 11. 2009 morda lažna in nezakonita. S tem v zvezi mu sodišče na obravnavi ni dovolilo navesti novega dejstva v smislu, da je že s tema aktoma odločeno tudi o denarnem nadomestilu, v kar je še vedno prepričan.

Poleg ostalih, obširnih pritožbenih navedb med drugim izpostavlja, da naj sodišče nebi bilo pravilno sestavljeno, ker je v senatu sodeloval sodnik, ki mu je vprašanja postavljal le delno v slovenskem jeziku. Sicer pa naj bi bilo odločeno o zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno, sodbe v zvezi z odškodninsko terjatvijo pa ni mogoče preizkusiti.

Sporni predmet glede stroškov sodnega postopka, je ostal prav tako nerazčiščen, čeprav je v tožbi zahtevano povračilo. V tem delu kot neuka stranka, v skladu z 12. členom ZPP, ni bil ustrezno opozorjen na priglasitev stroškov.

4. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodne odločbe glede stroškov postopka pritožba uveljavlja kršitve iz 11., 12., 285., 286., 298. in 325. člena Zakona o pravdnem postopku, saj zadeva v tem delu tožbenega zahtevka ni razčiščena, in ker mu sodišče kot neuki stranki ni pomagalo. Pričakuje, da sodišče samo ve, kateri stroški so v sodnem postopku nastali in so bili potrebni, ter da je vedelo, da zahtevek ni popoln, pa se ga je na lahek način izognilo. Predsednica senata ni poskrbela, da bi stroške postopka natančneje opredelil. 5. Tožena stranka v pisnem odgovoru na pritožbo zoper sodbo in sklep iz spora o glavni stvari, prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri navedbah in stališčih, podanih v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi, ter predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba zoper sodbo in sklep iz spora o glavni stvari je utemeljena, zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodne odločbe, pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo in sklep iz spora o glavni stvari

7. Po preizkusu zadeve iz spora o glavni stvari v okviru pritožbenih razlogov in tudi po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZZP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodna odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

8. Izrek sodbe ni jasen, v kolikor se v 1. alinei I. točke in 2. alinei II. točke nanaša na nepopolno identificirana posamična upravna akta št. ... in št. ... brez datumov (glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo bi lahko šlo za odločbi o začasni nezmožnosti za delo, izdani že leta 2009). Hkrati je takšen izrek izpodbijane sodbe in sklepa v nasprotju z razlogi sodbe. Iz 6. tč. obrazložitve namreč izhaja, da sta predmet tega socialnega spora odločba št. ... z dne 5. 6. 2012 v zvezi s sklepom št. ... z dne 1. 3. 2012 o pripadajoči višini nadomestila plače v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v obdobju od 21. 9. 2009 do 22. 9. 2009 in 30. 11. 2009 do 24. 12. 2009. Zaradi navedenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ostaja nejasno, v čem je sploh bistvo spora. S tem je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predhodno ugotovljena procesna kršitev, je očitno posledica nesklepčnosti tožbe in tožbenih zahtevkov, ki jim je sodišče sledilo in razsojalo o takšnih, kot so bili postavljeni. Potem, ko je bila vloga, poimenovana kot predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom opr. št. VIII Ps 122/2010 z dne 26. 8. 2011 o zavrženju tožbe z dne 12. 1. 2010, preimenovana v izpodbojno tožbo zoper odločbo št. ... z dne 5. 6. 2012 in št. ... z dne 1. 3. 2012, ni prišlo do postavitve jasnega in določnega tožbenega zahtevka, o katerem naj bi, oz. bi bilo lahko zakonito razsojeno.

9. Enako velja za zavrnilni izrek sodbe o odškodninski terjatvi, s katerim je razsojeno le po temelju. Takšna odločitev je izdana, ne da bi iz same sodne odločbe izhajalo, da gre za vmesno sodbo v smislu 315. člena ZPP, in čeprav iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21. 3. 2013 ( listovna št. 31. sodnega spisa), med drugim izhaja zahteva po plačilu 2.000,00 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine.

10. Do podobne pomanjkljivosti, kot je ugotovljena v 8. tč. te obrazložitve, je prišlo tudi v drugi alinei II. tč. izpodbijanega sklepa. Sicer pa ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, ali sta ne dovolj identificirani upravni odločbi v drugi alinei II. tč. izpodbijanega sklepa, upravni in veljavni, glede na vse predpisane predpostavke v 181. členu ZPP, v tem sodno socialnem sporu sploh ni dopustna.

Enako velja za tožbeni zahtevek na oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in zakoni, ki sam po sebi ne more biti predmet sodno socialnega spora. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti, oz. jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Po 156. členu Ustave RS sodišče postopa le, kadar pri sojenju oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Takšna zahteva za postopanje sodišča se torej ne nanaša na podzakonske splošne pravne akte, kot zmotno meni pritožnik.

11. Glede na vse predhodne ugotovitve, je bilo potrebno že zaradi absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, izpodbijano sodno odločbo iz spora o glavni stvari na temelju 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovljenih razlogih za razveljavitev, se pritožbeno sodišče v tej fazi ni opredeljevalo do vseh preostalih, pogosto nejasnih ali celo nasprotujočih si pritožbenih navedb, drugih očitanih procesnih kršitev, zatrjevane pomanjkljivosti postopka, nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, niti do uveljavljanih kršitev z Ustavo RS zajamčenih človekovih pravic.

Ob uporabi 356. člena ZPP je odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom.

12. V ponovljenem postopku bo potrebno najprej razčistiti, v čem je bistvo predmetnega sodno socialnega spora in kaj je lahko predmet izpodbojne tožbe. V okviru materialno procesnega vodstva, bo potrebno med drugim postopati tudi po 66. in 73. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) tako, da bodo postavljeni določni in jasni tožbeni zahtevki. Torej takšni, da bo o njih v sporu polne jurisdikcije mogoče razsoditi na način, kot je predvideno v 81. členu ZDSS-1. To seveda velja tudi za odškodninsko terjatev, ki ne more biti vtoževana le po temelju, saj mora imeti dajatvena tožba postavljen zahtevek tudi po višini.

K pritožbi zoper zavrnilni sklep za izdajo dopolnilne sodne odločbe

13. Ne glede na izid spora o glavni stvari, pa pritožba zoper zavrnilni sklep za izdajo dopolnilne sodne odločbe, v okoliščinah konkretnega primera, ni utemeljena.

14. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev tega dela zadeve je nedvomno podana v 325. in 4. odstavku 326. člena v zvezi z 163. členom ZPP. Te določbe je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Po 3. odstavku 163. člena ZPP mora namreč stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave. Hkrati mora opredeljeno navesti temelj in višino stroškov, za katere zahteva povračilo. Torej jih določno specificirati po višini.

Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano. Iz tožbe sicer izhaja, da je tožnik poleg zahtevkov iz spora o glavni stvari, zahteval tudi povračilo stroškov postopka, ne da bi jih sploh opredelil in po višini specificiral. Kaj takega ni storil niti do konca glavne obravnave 21. 3. 2014. V takšnih okoliščinah konkretnega primera je zato izrek o stroških postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča v končni sodbi utemeljeno odpadel, saj ni bilo o ničemer odločati. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je zakonito zavrnjen tudi predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.

15. Preostala, obširna pritožnikova izvajanja, in sicer od tega, da ga sodišče kot neuko stranko ni opozorilo na priglasitev stroškov postopka, da bi moralo samo vedeti, kateri stroški so bili potrebni, do očitanih kršitev 14., 22., in 23. člena Ustave RS, za pritožbeno rešitev tega dela zadeve niso odločilna oz. tudi sicer niso utemeljena. Na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP je bilo zato potrebno to pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.