Jedro

Sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, izgubi svojo samostojnost, če je upoštevana v novi sodbi izdani v postopku neprave obnove, preklica pogojne obsodbe ali izreka enotne kazni obsojencu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007 spoznalo obsojenega M. M. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovani gospodarski družbi povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.185,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2005 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka. Navedena pravnomočna sodba je bila spremenjena v postopku neprave obnove (407. člen ZKP) začetem na zahtevo obsojenca, in je postala del sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010. 2. Vrhovna državna tožilka je dne 27. 1. 2012 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008. V zahtevi navaja, da je bil obsojenec s strani Švicarske konfederacije Republiki Sloveniji izročen na podlagi postopka poenostavljene izročitve zaradi izvršitve kazni po štirih pravnomočnih sodbah, in sicer Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 384/2002, ki je postala pravnomočna dne 12. 10. 2005, Okrožnega sodišča v Mariboru II K 442/2001, ki je postala pravnomočna dne 18. 1. 2006, Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2010, ki je postala pravnomočna dne 25. 1. 2006 ter Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000, ki je postala pravnomočna dne 21. 12. 2005. Poudarja, da se je obsojenec odrekel formalnemu postopku izročitve, se strinjal z izročitvijo Republiki Sloveniji, ni pa se odrekel načelu specialnosti. Upoštevaje načelo specialnosti, ki je določeno v 4. členu Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU), je zahtevano osebo dovoljeno preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana. Obsojenec je bil po predaji poslan na prestajanje kazni, tuja država pa ni bila zaprošena za soglasje za pregon za tu obravnavano kaznivo dejanje, prav tako pa iz dokumentov ne izhaja, da bi se obsojenec pred domačim sodiščem odpovedal načelu specialnosti. Sodišče bi v obravnavanem primeru moralo, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 352. člena ZKP obtožbo zavreči, nadaljevanje pregona pa bi bilo mogoče v primeru pridobitve soglasja iz 45. člena ZSKZDČEU ali ob izpolnitvi pogoja iz 1. točke 45. člena ZSKZDČEU. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

B-1.

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa II K 545/2006, navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti in le-tej priložene dokumentacije ugotavlja, da: a)

je bil dne 1. 12. 2006 zoper obsojenega M. M. na Okrajno sodišče v Ljubljani vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, katerega drugopis je bil obsojencu vročen v Zavodu za prestajanje kazni zapora dne 6. 3. 2007; je Okrajno sodišče v Ljubljani v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo dne 28. 3. 2007, na kateri se obsojenec ni želel zagovarjati, je pa povedal, da je v mesecu februarju 2006 odšel v tujino; je Okrajno sodišče v Ljubljani v obravnavani zadevi opravilo še tri glavne obravnave (dne 11. 4. 2007, 6. 6. 2007 ter 11. 7. 2007) ter obsojenca na glavni obravnavi dne 11. 7. 2007 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za katero mu je izreklo šestmesečno zaporno kazen; je bil obsojencu pisni odpravek sodbe z izdelano obrazložitvijo preko Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper vročen dne 24. 8. 2007 ter da je obsojenec zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 30. 8. 2008 vložil pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani prejelo dne 31. 8. 2008; je Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2007 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; da obsojenec zoper navedeno pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil; b)

je dne 1. 12. 2006 Okrožno sodišče v Ljubljani zoper obsojenca izdalo Evropski nalog za prijetje in predajo zaradi izvršitve štirih pravnomočnih sodb zoper obsojenca (sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 384/2002, Okrožnega sodišča v Mariboru K 442/2001, Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2000 ter Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000); je dne 15. 1. 2007 INTERPOL Bern obvestil Republiko Slovenijo, da je bil obsojenec dne 13. 1. 2007 prejet v mestu Tessino v Švici; je dne 23. 1. 2007 bila na letališču v Zürichu v Švici izvedena izročitev obsojenca Republiki Sloveniji. Izročitev je bila opravljena po predhodnem zaslišanju obsojenca v skladu s 54. členom Zveznega zakona z dne 20. 3. 1981 o mednarodni pomoči v kazenskih zadevah. Šlo je za poenostavljeno izročitev (ki ima enake učinke kot običajna izročitev), s katero se je obsojenec strinjal, ni pa se odrekel načelu specialnosti (14. člen Evropske konvencije o izročitvi); je bil obsojenec dne 23. 1. 2007 ob 23.30 uri odpeljan v ZPKZ Ljubljana, kjer je nastopil prestajanje zaporne kazni po sodbah, zaradi katerih je bil izročen Republiki Sloveniji; c)

obsojenec, ki je bil navzoč na vseh glavnih obravnavah v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II K 545/2006 ter je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, sodišča ni opozoril, da je bil dne 23. 1. 2007 izročen Republiki Sloveniji s strani Švicarske konfederacije zaradi prestajanja zaporne kazni ter da se ob izročitvi ni odpovedal načelu specialnosti; d)

je obsojenec dne 8. 8. 2008 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za združitev kazni po štirih pravnomočnih sodbah, ki jo je le-to dne 17. 12. 2008 odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Obsojenec je nato dne 18. 2. 2009 Okrožnemu sodišču v Ljubljani posredoval še zahtevo, v kateri je navedel, da bi rad v enotno kazen združil osemmesečno kazen, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006, ki je postala pravnomočna dne 15. 5. 2008. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo Ks 2075/2008 z dne 2. 3. 2009 vse kazni po navedenih sodbah združilo v enotno kazen sedem let in enajst mesecev zapora ter v izrečeno enotno kazen obsojencu vštelo že prestane kazni. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 481/2009 z dne 11. 6. 2009 pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V razlogih sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da je obsojenec predlagal zgolj združitev kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Kranju K 81/2000 in K 22/2006 ter po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 288/2008, medtem ko izjave državnega tožilstva v Mariboru ni mogoče šteti kot predlog upravičenega predlagatelja. Okrožno sodišče v Ljubljani je zadevo v pristojno odločanje z dopisom z dne 30. 9. 2009 vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru, dne 20. 11. 2009 pa je Okrožno sodišče v Ljubljani ponovno prejelo predmetni spis, sedaj s predlogom Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ki je predlagalo izrek enotne kazni po več pravnomočnih sodbah, med katerimi je bila tudi s strani vrhovne državne tožilke izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008; je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010 v postopku neprave obnove na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 81/2000 z dne 12. 6. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 826/2000 z dne 20. 8. 2000, Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 493/2000 z dne 14. 12. 2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1018/2005 z dne 25. 1. 2006, Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008, Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 z dne 10. 10. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 182/2008 z dne 15. 5. 2008 ter Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 288/2008 z dne 28. 4. 2008 v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem let in devet mesecev zapora. Izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008 je torej v postopku neprave obnove postala del sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010; obsojenec zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil. B-2.

4. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo(1)(2)(3)(4), da sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, izgubi svojo samostojnost, če je upoštevana v novi sodbi izdani v postopku neprave obnove, preklica pogojne obsodbe ali izreka enotne kazni obsojencu.

5. V obravnavanem primeru je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008, ki je izgubila svojo pravno samostojnost, ko je bila v postopku neprave obnove spremenjena in upoštevana v novi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, ne pa zoper sodbo, s katero je izpodbijana sodba izgubila svojo samostojnost. Vrhovna državna tožilka bi zahtevo za varstvo zakonitosti morala vložiti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010, v razlogih zahteve pa obrazložiti, da se zahteva nanaša na kršitev do katere naj bi prišlo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se je končal s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008. C.

6. Ker je vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper sodno odločbo, ki v času vložitve izrednega pravnega sredstva ni več obstajala, ker je bila spremenjena v postopku neprave obnove, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo.

Op. št. (1): Primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 15867/2012 z dne 13. 12. 2012, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije vloženo v korist istega obsojenca zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju K 22/2006 z dne 10. 10. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 182/2008 z dne 15. 5. 2008, ki je prav tako kot v obravnavani zadevi izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 545/2006 z dne 11. 7. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1177/2007 z dne 13. 2. 2008 v postopku neprave obnove, postala del sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2218/2009 z dne 12. 3. 2010. Op. št. (2): Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13101/2010 z dne 26. 7. 2012, s katero je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in zavrglo predlog okrožne državne tožilke za preklic pogojne obsodbe, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o preklicu pogojne obsodbe, ki pa je izgubila svojo samostojnost z njeno vključitvijo v sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 5895/2009-57 z dne 28. 3. 2011, zato niso bili več izpolnjeni pogoji 506. člena ZKP za izvedbo postopka za preklic pogojne obsodbe. Z odločanjem o pogojni obsodbi, ki kot samostojna sodba sploh ni več obstajala, so bile kršene določbe 506. člena ZKP o postopku za preklic pogojne obsodbe, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe o preklicu pogojne obsodbe.

Op. št. (3): Primerjaj: sklepa Vrhovnega sodišča RS IX Ips 55094/2010-70/2010 z dne 21. 10. 2010 ter IX Ips 8211/2010-47 z dne 19. 1. 2012, kjer je Vrhovno sodišče presodilo, da je sodba, ki je bila spremenjena v postopku neprave obnove tako, da je bila ob upoštevanju druge pravnomočne sodbe izrečena nova enotna kazen, izgubila svojo pravno samostojnost in kot takšna ne more biti predmet zahteve za izredno omilitev kazni.

Op. št. (4): Primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča RS IX Ips 30333/2010 z dne 27. 1. 2011, kjer je Vrhovno sodišče zahtevo za izredno omilitev kazni kot nedovoljeno zavrglo, ker je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za izredno omilitev kazni zoper sodbo, s katero je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, ne pa zoper sodbo, s katero je bila pogojna obsodba preklicana v kasnejšem postopku za preklic pogojne obsodbe.