Jedro

Tožena stranka ob le priporočeni uporabi kriterijev in meril za izbiro presežnih delavcev v kolektivni pogodbi dejavnosti, ni ravnala nezakonito, če se je že v programu razreševanja presežnih delavcev opredelila za uporabo v ZDR/90 opredeljenih kriterijev po sistemu izločanja, kot je uporabo teh kriterijev sicer urejala takrat veljavna SKPgd v 17. členu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Ob razveljavitvi predhodnih sodb zaradi opredelitve do uporabe kriterijev iz kolektivne pogodbe dejavnosti je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19. 3. 2002 in 24. 4. 2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi opredelitve za trajni presežek in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika na delo. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev za delovno mesto varnostnik III, zaradi česar teh del niti ni smel opravljati, drugi delavci pa so bili za to delovno mesto ustrezno usposobljeni, je presodilo, da tožena stranka ostalih kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz kolektivne pogodbe dejavnosti ni bila dolžna upoštevati.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je šlo pri toženi stranki le za navidezni trajni presežek oziroma navidezno skrčenje potreb po delu v varnostnem centru, da je sodišče zmotno ugotavljalo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto varnostnik III ob istočasni ugotovitvi, da dela na tem delovnem mestu zaradi neustrezne usposobljenosti ni smel opravljati. Zaradi tega bi mi eventualno lahko prenehalo delovno razmerje iz tega razloga, ne pa zaradi trajnega presežka. Navaja, da je bila tožena stranka vezana na uporabo kriterijev iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Ne strinja se z ugotovitvami, da tožena stranka v spornem obdobju ni zaposlovala novih delavcev in graja ravnanje sodišča, ker glede tega ni opravilo predlaganih poizvedb. Graja ugotovitve sodišča, da izpita za varnostnika ni opravil iz razlogov na svoji strani in se pri tem sklicuje na bolezen oziroma očitno diskriminacijo tako v zvezi z boleznijo kot zaradi uspešnega vodenja predhodnega spora s toženo stranko. Hkrati ponavlja svoje navedbe, da je o njegovem ugovoru zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja odločal nepristojni organ.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča, da je bil tožnik formalno razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater) in tudi dejansko ni opravljal drugega dela, da na tem delovnem mestu sicer ni delal, ker ni imel opravljenega ustreznega obveznega izpita, da je tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov in reorganizacije sklenila zmanjšati število delovnih mest varnostnikov III v varnostnem centru, da v spornem obdobju tožena stranka ni imela drugih za tožnika ustreznih prostih delovnih mest in da je tožniku omogočala opravljanje izpita za varnostnika, pa tožnik tega izpita ni opravil iz razloga na svoji strani. Revizijske navedbe, ki poskušajo zanikati navedene dejanske ugotovitve, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

8. Sodišče se je jasno opredelilo do tega, zakaj šteje, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater), ne glede na to, da pogojev za opravljanje del tega delovnega mesta ni več izpolnjeval, tako da ima sodba glede tega ustrezne razloge in v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana.

9. Ob ugotovitvah, da so bila pravila tožene stranke, ki so določala tudi pristojnost organov za odločanje o pravicah delavcev, pred dokončno obravnavo tožnikovega ugovora zoper sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja ustrezno spremenjena, je o njegovem ugovoru dne 24. 4. 2002 utemeljeno ponovno odločal direktor tožene stranke. Sicer pa je tudi v tem času veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97) v 26. členu določala, da pri delodajalcih z manj kot 50 delavci odloča na drugi stopnji isti organ, kot je odločal na prvi stopnji.

10. Z vidika presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega presežka je sicer sodišče ob ugotovitvi, da tožnik ni izpolnjeval zahtevane strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti za opravljanje del, zmotno presodilo, da toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati meril za izbiro presežnih delavcev. Tako iz obrazložitve izpodbijanih sklepov kot iz predhodno sprejetega programa razreševanja presežnih delavcev z dne 16. 2. 2002 izhaja, da je tožena stranka izbiro tožnika opravila na podlagi kriterija strokovne izobrazbe in usposobljenosti, ki ga je štela za izločilnega, ker pogoji za uporabo kriterija delovne uspešnosti, kot prvega izločilnega kriterija v smislu določb SKPGd niso bili podani. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik med vsemi šestimi varnostniki III najnižjo stopnjo izobrazbe, poleg tega pa izpita za varnostnika, ki je bil celo zakonski pogoj za opravljanje tega dela, ni imel opravljenega.

11. Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/2000), ki je kot kolektivna pogodba dejavnosti veljala tudi za toženo stranko, je določala merila za določanje presežnih delavcev v prilogi III. V uvodu se merila sklicujejo na uporabo kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90) in določajo, da mora biti v sklepu o odpovedi delovnega razmerja navedeno, kako so bili kriteriji upoštevani, v nadaljevanju pa zgolj priporoča uporabo kriterijev, ki jih podrobno razdela in točkuje, z opredelitvijo o njihovem kumulativnem upoštevanju. Priporočilo se tako očitno nanaša na naštevanje razdelanih kriterijev in njihovo kumulativno uporabo, saj je le na tak način priporočena uporaba smiselna.

12. Ob taki le priporočeni uporabi kriterijev in meril za izbiro presežnih delavcev v kolektivni pogodbi dejavnosti tožena stranka ni ravnala nezakonito, če se je že v programu razreševanja presežnih delavcev opredelila za uporabo v ZDR/90 opredeljenih kriterijev po sistemu izločanja, kot je uporabo teh kriterijev sicer urejala takrat veljavna SKPGd v svojem 17. členu. Tako tožena stranka v programu razreševanja presežnih delavcev prvega izločilnega kriterija, to je delovne uspešnosti, ni uporabila na podlagi določb četrtega odstavka navedenega člena SKPGd, ker v naprej določenih meril za spremljanje delovne uspešnosti varnostnikov III (operaterjev) ni imela, hkrati pa bi bil ta kriterij za tožnika, ki zaradi neizpolnjevanja pogojev dela dejansko ni opravljal, tudi sicer nerealen. V skladu s petim odstavkom tega člena SKPGd je zato kot naslednji izločilni kriterij upoštevala kriterij strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti. Ker je imel tožnik v skupini varnostnikov III (operaterjev) najnižjo stopnjo izobrazbe (IV. stopnjo), hkrati pa edini niti ni izkazoval v zakonu zahtevane usposobljenosti za opravljanje teh del (izpit za varnostnika), je bil utemeljeno po tem kriteriju opredeljen kot trajni presežek.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.