Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da usposabljanj za delo v kmetijstvu, gozdarstvu in živilstvu ni opravilo zadosti upravičenih slušateljev. Zato je tožnikov zahtevek za ta usposabljanja utemeljeno zavrnila. Ker je ugotovila tudi, da razlika med zaprošenimi in upravičenimi sredstvi predstavlja razliko 40,35 %, je pravilno uporabila dodatno znižanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) delno ugodila tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33120-22/2011/7 z dne 20. 4. 2012, v višini 5.797,63 EUR, del zahtevka v višini 24.251,66 EUR pa je zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožniku z navedeno odločbo odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 116.791,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 111: Usposabljanje za delo v kmetijstvu, gozdarstvu in živilstvu, ki so bila razpisana z javnim razpisom (Javni razpis). Sredstva iz navedenega ukrepa so se odobrila po postopku in pod pogoji, določenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (Uredba) in Javnem razpisu. Tožnik je dne 31. 12. 2012 vložil popoln zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 30.049,29 EUR. Sklicuje se na 56. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Pri pregledu zahtevka za izplačilo sredstev je ugotovila, da v tabeli navedeni slušatelji (9 slušateljev, od tega 2 2X) niso bili upravičeni do usposabljanja, ker niso bili vpisani v RKG. Zato je bil tožnik glede teh slušateljev pozvan na obrazložitev, s predložitvijo potrdil iz RKG. Z dopisom z dne 19. 8. 2013 je odgovoril, da je od udeležencev pridobil prijavnice s podpisom, na katerih so navedene MID številke, ni pa pridobil veljavnega izpisa iz RKG. Pojasnil je, da si štiri navedene slušateljice urejajo dokumentacijo v zvezi z vpisom v RKG, za dve slušateljici je priložil potrdilo, da sta dijakinji tožnika, za eno slušateljico pa navedel, da je zaposlena pri tožniku. Po prejemu obrazložitve je ponovno preverila upravičenost slušateljev in tožniku za slušateljico, zaposleno pri njem, priznala stroške, navedene v zahtevku za izplačilo sredstev. S kontrolo dne 30. 7. 2013 na kraju samem je ugotovila tudi, da tožnik ne hrani dokumentacije, ki izkazuje upravičenost slušatelja do usposabljanja. V Javnem razpisu so bili v 2. in 3. točki poglavja IV/2 določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec v zvezi s predmetom podpore od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka programa usposabljanja, skladno z 8. členom Uredbe. Slušatelj, ki je upravičen do usposabljanja, je fizična oseba (nosilec, namestnik in član kmetijskega gospodarstva ali lastnik zasebnega gozda), zaposleni pri pravni osebi, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (podjetje mora biti vpisano v RKG) in zaposleni pri pravni osebi, ki se ukvarja z gozdarsko ali živilskopredelovalno dejavnostjo (podjetje mora biti registrirano za opravljanje gozdarske ali živilskopredelovalne dejavnosti po veljavni SKD). Vlagatelj mora tudi pridobiti, hraniti in preveriti upravičenost posameznega slušatelja do usposabljanja in sicer za fizične osebe, ki se bodo usposabljale s področja kmetijstva in/ali živilstva, ime in priimek slušatelja, datum rojstva in spol; KMG-MID pri katerem je slušatelj vpisan kot nosilec, namestnik ali član kmetijskega gospodarstva in veljavno potrdilo/izpis iz RKG. V 12. točki poglavja IV/2 Javnega razpisa pa je določeno, da v kolikor usposabljanja ne zaključi vsaj 10 slušateljev v minimalnem obsegu trajanja 8 šolskih ur, se upravičencu ne izplača sredstev za to usposabljanje. Ugotovila je, da usposabljanja pod zap. št. 7, 9, 10 in 11 ni opravilo 10 upravičenih slušateljev, zato se tožniku ne izplačajo sredstva v višini 12.125,83 EUR. Razlika preveč zaprošenih sredstev znaša 12.125,83 EUR, kar predstavlja 40,35 %. Uredba Komisije (ES) št. 65/2011 (Uredba Komisije) v 30. členu določa, da se za znesek, do katerega bi bila stranka po pregledu upravičenosti upravičena, uporabi znižanje, kadar je iz neopravičljivega razloga razlika med zaprošenimi sredstvi stranke in upravičenimi sredstvi (po vsebinskem pregledu) večja od 3 %. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Razlika med zaprošenimi in upravičenimi sredstvi za izplačilo znaša 12.125,83 EUR, kar predstavlja razliko 40,35 %, zato se uporabi dodatno znižanje (sankcija). Tožnik je tako ob upoštevanju sankcije v višini 12.125,83 EUR, upravičen do izplačila v višini 5.797,63 EUR. Zato se tožnikovemu zahtevku, ker ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oz. kriterijev, določenih v Uredbi in Javnem razpisu, delno ugodi, v preostalem delu pa se zahtevek zavrne.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi in dopolnitvi tožbe navaja, da je razpisnim pogojem s slušatelji povsem zadostil. Sklicuje se na prvi odstavek 5. člena ZKme-1, ki določa, da fizična oseba iz prvega odstavka tega člena postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG. Vsi slušatelji, ki jih je tožena stranka izločila kot neupravičene slušatelje, zaradi česar je število upravičenih slušateljev padlo pod zahtevano kvoto 10 upravičenih slušateljev, so ob pravilni materialnopravni razlagi Zakona in razpisnih pogojev izpolnjevali razpisne pogoje iz druge alineje 3. točke Javnega razpisa, ker so vsi slušatelji člani kmetijskega gospodarstva, za katere ZKme-1 ne pogojuje vpisa v RKG. Vsi so imeli dodeljene MID številke in so o tem tudi podali potrebne izjave, za katere se je kasneje izkazalo, da so verodostojne. Tožnik, ker nima dostopa do RKG, druge možnosti preverke, kot s podajo izjav samih slušateljev, kot verodostojne listine, ni imel na razpolago. Zato je tožena stranka na podlagi izkazanih dejstev napak ovrednotila dokazila o izpolnjevanju pogojev za 8 slušateljev in iz tega naslova zahtevek tožnika na izplačilo zneska dodatnih 12.125,83 EUR ne bi smela zavrniti, še manj pa tožnika kaznovati v višini enakega zneska. 30. člen Uredbe Komisije namreč določa, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Glede na zgornje ugotovitve pa tožnika ne more zadeti odgovornost, zato meni, da bi bil upravičen do celotnega zneska 30.049,29 EUR. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da se odločba v zavrnilnem delu zahtevka v višini 24.251,66 EUR odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi vračilo stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe tožnik dodatno pojasnjuje, da je program usposabljanja prvega ciklusa v celoti realiziral. Po realizaciji programa je nastal problem, ker so jim črtali nekatere udeležence, ki niso bili vpisani v RKG. Problem izhaja iz nedorečenih evidenc, saj določeni člani iz gospodinjstva niso vpisani v registru, kljub temu, da so bili prej nosilci kmetije in so jo kasneje predali naslednikom. Ob udeležbi na usposabljanju so se zadovoljili z vpisom MID številke na prijavi in s tem, da potrdilo iz RKG dostavijo naknadno. Možnosti dejanske kontrole niso imeli, ker nimajo dostopa do teh registrov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v konkretni zadevi za t.i. dvostopenjski postopek odločanja, tako da najprej izda odločbo o pravici do sredstev, s katero se stranki odobri vloga, ki izpolnjuje predpisane pogoje iz predpisov in Javnega razpisa; odmeri pa se ji tudi maksimalna višina sredstev, ki jo po vložitvi zahtevka za izplačilo in izpolnjevanje zahtevanih pogojev prejme. Prereka tožbene navedbe, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnika je v zvezi s spornimi slušatelji s pozivom z dne 7. 8. 2013 pozvala k obrazložitvi stvarnega stanja s predložitvijo veljavnega potrdila/izpisa iz RKG. Tožnik je dne 19. 8. 2013 za slušatelje posredoval podatek, da so člani gospodinjstva z MID številko in s tem v zvezi podane izjave slušateljev. Štiri navedene slušateljice so podale pisne izjave, da so članice kmetijskih gospodarstev, navedle so tudi MID številko in se podpisale, vendar pa iz uradne evidence RKG ni razvidno, da bi bile vpisane pod KMG-MID, ki so jih navedle. Dve navedeni slušateljici sta dijakinji tožnika in tako nista upravičeni do usposabljanja. Tožnik tako ni preveril upravičenost posameznega slušatelja do usposabljanja. Prav tako je kontrola na terenu dne 30. 7. 2013 ugotovila, da tožnik ne hrani dokumentacije in sicer izpisa iz RKG, ki izkazuje upravičenost slušatelja do usposabljanja. Prereka navedbe tožnika, da ob pravilni materialnopravni razlagi zakona in razpisnih pogojev izpolnjuje razpisne pogoje po drugi alineji 3. točke javnega razpisa, ker so slušatelji imeli dodeljene MID številke in so o tem tudi podali izjave. Prvi odstavek 5. člena ZKme-1 določa, da člani kmetije, ki so lastniki oziroma solastniki kmetije, ki določijo nosilca in njegovega namestnika, o tem obvestijo organ, pristojen za vodenje registra kmetijskih gospodarstev (RKG). Fizična oseba postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG. Za člane kmetije pa se uporablja drugi odstavek 4. člena ZKme-1, ki določa, da so člani kmetije fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let. Za člane kmetije se uporablja tudi Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev, ki v 26. členu navaja, da se spremembe podatkov o članih kmetije v primerih odselitve iz gospodinjstva ter v primerih, ko član gospodinjstva dopolni 15 let, izvedejo po uradni dolžnosti s prevzemanjem podatkov iz evidence gospodinjstev in se o teh spremembah nosilca kmetije posebej ne obvešča. Spremembe članov kmetije se izvedejo tudi na podlagi vloge nosilca o spremembi gospodinjstev, katerih člani se na kmetiji ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Za slušatelje ni dovolj, da so solastniki kmetijskega gospodarstva oziroma, da so le-tega predali nasledniku, ampak morajo biti kot nosilci, namestniki ali člani kmetije vpisani v RKG. Spremembe članov kmetije se izvedejo na podlagi vloge nosilca ali pa jih lahko predlagajo samo člani. Prereka tudi navedbe tožnika, da je napačno uporabila materialno pravo, s tem, ko je uporabila 30. člen Uredbe Komisije. Za odločanje o zahtevku za izplačilo sta namreč relevantni določbi 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe Komisije. Na podlagi navedenih določb je tožena stranka ugotovila, da usposabljanja pod zap. št. 7, 9, 10 in 11 ni opravilo 10 upravičenih slušateljev, zaradi česar se tožniku ne izplačajo sredstva v višini 12.125,83 EUR. Tako razlika preveč zaprošenih sredstev znaša 12.125,83 EUR, kar predstavlja 40,35 %. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Razlika med zaprošenimi in upravičenimi sredstvi za izplačilo znaša 12.125,93 EUR, kar predstavlja razliko 40,35 %, zato se uporabi dodatno znižanje in je tako tožnik, ob upoštevanju sankcije v višini 12.125,83 EUR, upravičen do izplačila v višini 5.797,63 EUR. Tožnik tudi ni izkazal, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je tožnik vložil dne 31. 12. 2012 v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33120-22/2011/7 z dne 20. 4. 2012, s katero so mu bila dodeljena nepovratna sredstva v višini 116.791,00 EUR s predvidenimi tremi vložitvami zahtevka, izpolnjeval vse pogoje, določene z Uredbo in Javnim razpisom. Sporna odločitev temelji na določbi 56. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in določbi 30. člena Uredbe Komisije (ES).

V skladu z določbo 56. člena ZKme-1 Agencija odobri sredstva, če zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev; zahtevek, ki je v nasprotju s temi zahtevami, pa z odločbo zavrne. Uredba Komisije pa v 30. členu določa, da se za znesek, do katerega bi bila stranka po pregledu upravičenosti zahtevka za izplačilo upravičena, uporabi znižanje, kadar je iz neopravičljivega razloga razlika med zaprošenimi sredstvi stranke in upravičenimi sredstvi večja od 3 %, pri čemer je znesek znižanja enak razliki med obema navedenima zneskoma.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Usposabljanje za delo v kmetijstvu, gozdarstvu in živilstvu (Ukrep 111), ki so bila na podlagi Uredbe razpisana z Javnim razpisom. K (prvemu) zahtevku za izplačilo sredstev je priložil tabelo izvedenih programov usposabljanj št. 1, z navedenim številom udeležencev za vsako posamično usposabljanje.

Agencija je po prejemu zahtevka za izplačilo sredstev izvedla administrativno kontrolo na podlagi predložene dokumentacije in kontrolo ukrepa na kraju samem. Z navedenima kontrolama je ugotovila, da tožnik ne hrani dokumentacije, ki izkazuje upravičenost slušatelja do usposabljanja in da usposabljanja pod zap. št. 7, 9. 10 in 11 ni opravilo 10 upravičenih slušateljev, saj 8 slušateljev ni bilo upravičenih do usposabljanja, ker niso bili vpisani v RKG.

Glede na navedene ugotovitve se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik ni izpolnjeval vseh pogojev iz Javnega razpisa. V skladu z Javnim razpisom je moral vlagatelj preveriti upravičenost posameznega slušatelja do usposabljanja ter pridobiti in hraniti vso potrebno dokumentacijo in sicer za fizično osebo, ki se bo usposabljala s področja kmetijstva in/ali živilstva: ime in priimek slušatelja, datum rojstva in spol, KMG-MID, pri katerem je slušatelj vpisan kot nosilec, namestnik ali član kmetijskega gospodarstva in pridobiti veljavno potrdilo/izpis iz RKG. Da slednjega tožnik za spornih 8 slušateljev ni pridobil, med strankama niti ni sporno. Ker je Javni razpis v 2. točki poglavja IV/2 med drugim določal, da je slušatelj, upravičen do usposabljanja, lahko le fizična oseba (nosilec, namestnik in član kmetijskega gospodarstva), v 3. točki poglavja IV/2 pa zahteval, da mora vlagatelj preveriti upravičenost posameznega slušatelja do usposabljanja in sicer za fizične osebe pridobiti tudi veljavno potrdilo/izpis iz RKG, je neutemeljen tožbeni ugovor, da so slušatelji imeli dodeljene MID številke in da so o tem podali svoje izjave, saj to glede na razpis ne zadošča. Upravičenost slušateljev do usposabljanja je (bilo) mogoče izkazovati samo z veljavnim potrdilom/izpisom iz RKG. Vkolikor tožnik, kot to sam zatrjuje, nima dostopa do RKG, bi moral potrdilo/izpis iz RKG pridobiti od pristojnega organa. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da so slušatelji člani kmetijskega gospodarstva, za katere ZKme-1 ne pogojuje vpisa v RKG. S tem v zvezi sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da navedenih usposabljanj ni opravilo 10 upravičenih slušateljev, je, ob upoštevanju 12. točke poglavja IV/2 Javnega razpisa, tožnikov zahtevek za ta usposabljanja, za izplačilo sredstev v višini 12.125,83 EUR, utemeljeno zavrnila. Ker je ugotovila tudi, da razlika med zaprošenimi in upravičenimi sredstvi znaša 12.125,83 EUR, kar predstavlja razliko 40,35 %, je tudi pravilno uporabila dodatno znižanje (sankcijo) in ob upoštevanju sankcije v višini 12.125,83 EUR, pravilno odločila, da je tožnik upravičen do zneska 5.797,63 EUR. Določbe 30. člena Uredbe Komisije so tako bile pravilno uporabljene. Odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo zaradi neizpolnjevanja vseh razpisnih pogojev tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev (samo) delno ugodila, je zato po mnenju sodišča pravilna.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.