Jedro

Davčni organ je zadostno utemeljil, zakaj v tožnikovem primeru ni izpolnjen četrti pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV (t. i. subjektivni element) iz 63. člena ZDDV-1, saj ugotovljene okoliščine kažejo na tožnikovo vedenje, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo, ki so jo storili izdajatelji računov, ki jih je tožnik prejel, in drugi gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Tožnik je torej vedel za okoliščine, ki kažejo, da so sporne transakcije del utaje DDV in da so izdajatelji njegovih prejetih računov t.i. "missing trader" družbe, pa se nanje ni oziral, kljub temu, da se je o njih, po lastni navedbi, pozanimal, pri čemer pa je na istovrsten način posloval z vedno novimi dobavitelji in se je torej izdajatelj računov konstantno spreminjal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja ter plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje oktober 2016 - september 2017 tožniku za mesece oktober in december 2016 ter januar – julij 2017 odmeril in naložil v plačilo DDV v skupni višini 1.238.014,13 EUR od davčne osnove 5.627.336,96 EUR in pripadajoče obresti za čas od poteka roka za plačilo davka po posameznem mesecu do izdaje izpodbijane odločbe v skupni višini 93.242,25 EUR, vse skupaj 1.331.256,38 EUR, kar mora biti plačano v paricijskem roku, dotlej brezobrestno in pod izvršbo (točka I izreka). Tožnik je priglasil stroške postopka; stroški, ki so nastali organu, pa bremenijo sam davčni organ (točka II izreka), pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe (točka III izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila sprva izvedena finančna preiskava, v kateri so bili ugotovljeni razlogi za sum o premalo obračunanem DDV v spornem obdobju, nato pa se je z izdajo sklepa za predložitev dokumentacije začel postopek inšpekcijskega nadzora, kasneje pa so bila z nadaljnjimi sklepi še dodatno razširjena relevantna davčna obdobja. V postopku je bil izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, za katere je davčni organ ugotovil, da vsebinsko ne vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje v zapisniku ter ne spreminjajo tam navedenih ugotovitev. V postopku davčnega inšpiciranja je davčni organ tožniku do dne izdaje izpodbijane odločbe izdal tudi pet sklepov za predložitev poslovnih knjig in dokumentacije (kljub temu pa tožnik ni predložil vse zahtevane dokumentacije, izvršil je le prve tri sklepe, zadnjih dveh pa ne) ter sedem začasnih sklepov za zavarovanje bodoče davčne obveznosti, katerih vsebina je povzeta v izpodbijani odločbi. Tožnik je v verigi, v zvezi s katero se je izkazal sum zlorabe DDV pri trgovini z mobiteli in drugimi računalniškimi komponentami (kar se z vidika DDV uvršča med rizično blago), nastopal v RS kot kupec blaga od vmesnih slamnatih družb, blago pa je nato prodajal dalje bodisi slovenskim kupcem ali kupcem v drugih državah članicah EU, pretežno v Italijo in na Ciper. V verigo so se nenehno vključevale nove družbe, t.i. "neplačujoči gospodarski subjekti". Družbe iz držav članic (Ciper, Slovaška, Češka, Poljska) na začetku verige so blago dobavljale slovenskim slamnatim ("missing trader") družbam (A., B., C., Č., D., E., F., G., H., vse družbe z omejeno odgovornostjo), ki predstavljajo prvi člen slovenskega kraka verige. Gre za speče družbe, ki že dlje časa niso poslovale, bile so trimesečni zavezanci za DDV, lastništvo v njih je prešlo s pomočjo širokih pooblastil, danih osebam iz sfere skupine J., nakar so lastništvo in zastopstvo družb prevzeli tujci, nerezidenti RS, čemur je sledil skokovit porast prometa, kar je vidno iz prilivov na njihovih TRR, kljub temu pa družbe v obračunih DDV niso izkazovale nobenih dobav. Te družbe izdanih faktur niso evidentirale v svoji davčni evidenci, slovenski kupci pa so njihove prejete račune redno evidentirali in na tej podlagi uveljavljali pravico do odbitka vstopnega DDV. Na koncu četrtega meseca delovanja v verigi so nato davčnemu organu predložile trimesečni obračun DDV-O, v katerem so izkazale veliko obveznost za DDV, ki pa je niso plačale v proračun. Tako so navedene družbe v verigi nastopale le z namenom preslepitve in omogočanja neupravičenega odbitka vstopnega DDV, pri čemer so v verigo vstopale druga za drugo takoj za tem, ko je njihova predhodnica prenehala. Tem družbam so bile odvzete veljavne ID številke za DDV. V drugem, sredinskem delu so bile uvrščene slovenske družbe, t.i. "conduit companies", ki so opravljale vlogo posrednika bodisi tretjemu slovenskemu kupcu bodisi tujcem (v Latviji, Italiji, na Malti ali Poljskem). Med temi družbami izstopata zlasti tožnik in družba I., pojavljajo pa se še druge slovenske družbe. Te "kanalske družbe" so nastopale v vlogi končnih preprodajalcev blaga, so mesečni zavezanci za DDV, DDV pa poračunavajo z vstopnim in davčnemu organu vlagajo zahtevke za vračilo presežka. Razlika med njihovo nabavno in prodajno ceno je minimalna, svojo pravico do oprostitve po 46. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) pa zlorabljajo, saj blago prodajajo nekaterim tujim slamnatim družbam. Konkretno za tožnika se ugotavlja, da je v obravnavanem obdobju rizično blago nabavil od slovenskih "slamnatih, neplačujočih dobaviteljev" v skupni višini 6.865.351,09 EUR (5.627.336,96 EUR plus 1.238.014,13 EUR DDV), in sicer od sedmih družb (B., A., Č., G., F., H. in D.) po skupno 60 prejetih računih. Na podlagi njihovih računov je tožnik odbijal vstopni DDV in praviloma izkazoval presežke DDV in zahteval njihovo vračilo. Ti tožnikovi dobavitelji so izdane račune davčnemu organu prikrili in jih niso evidentirali, obračunanega DDV niso izkazali in ga tudi niso plačali v državni propračun. Tožnik je pojasnil, da je prejete račune bančno plačeval, vendar pa je bilo ugotovljeno, da je imel edini račun v Sloveniji sprva blokiran (od 21. 4. 2017), nato pa zaprt (od 10. 5. 2018 dalje), kar pomeni, da prilivi k njemu niso prišli, odlivi pa tudi niso bili mogoči. Tožnik je imel sicer v Avstriji še en bančni račun, vendar ga davčnim organom ni prijavil, je pa z njim seznanil svoje kupce, saj so mu tja nakazovali denar. Prav tako pa tudi tožnikovi dobavitelji niso imeli delujočih TRR, njihovi računi so bili ali blokirani ali zaprti, pri čemer pa so tudi tožnika njegovi dobavitelji obvestili o odprtju bančnih računov v tujini. To kaže na namen prikrivanja in vedenje vseh udeležencev, da sodelujejo v verigi davčnih utaj (podan je njihov subjektivni element). Tožnik je v nadaljevanju transakcij blago prodajal raznim kupcem, slovenskim z obračunanim DDV (ki ga je poračunal z vstopnim) in tujim ob uveljavitvi oprostitve. Tožnik je torej posloval v verigi preprodaje mobitelov in drugih računalniških komponent, vse pa z namenom izognitve plačilu predpisanih dajatev na način neupravičenega odbitka DDV na podlagi prejetih faktur, kar je v nasprotju z določili drugega odstavka 5. člena ter tretjega in četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2). Tožnik je ravnal v nasprotju z določili 63. člena ZDDV-1, ki opredeljuje pravico do odbitka vstopnega DDV. Računovodsko podporo celotni verigi so v Sloveniji zagotavljale družbe J. d.o.o., K. d.o.o. in druge povezane osebe. Navzven delujejo kot računovodski servisi, a organizirajo in podpirajo ustanavljanje oz. kupovanje družb na zalogo, pri njih so nabiralniki za sprejemanje poštnih pošiljk 99 družb in imajo tudi poštne predale za nadaljnjih 167 družb. Sprva družba J., nato pa družba K. so vodile računovodstvo za tožnika in tudi za slamnate družbe F., G., Č., A., B., C., D. in E.. Kljub veččlenski verigi (običajno gre za tri ali štiri družbe), pa se je blago vedno nahajalo na istih mestih (skladišča L. in M.), prehajalo pa je le dokumentarno, tj. z navodili direktorjev slamnatih družb preko e-pošte, v nekajminutnih časovnih intervalih. Šele po prodaji s strani tožnika je fizično zapustilo skladišče špediterja (ali s hitro pošto ali z drugim prevoznikom). Konkretno davčni organ to ponazori na primerih v zvezi s tožnikovim poslovanjem. Opisani način je bil uporabljen tudi v zvezi z vsemi spornimi računi. Tožnik je tako ves čas sodeloval v verigi z "neplačujočimi gospodarskimi subjekti", ki so prodajali blago izključno tožniku in ki svojih obveznosti nikoli niso plačali ter so z načinom takšnega poslovanja tožniku neupravičeno omogočali odbitek DDV. Tožnik je tako vseskozi vedel, da gre za transakcije povezane z goljufijo, saj je, kljub zatrjevanju o opravljenih preveritvah poslovnih partnerjev pri računovodstvu (ki je bilo skupno tudi drugim udeležencem verige), sodeloval s temi dobavitelji, čeprav je vedel, da imajo blokirane ali zaprte račune pri slovenskih bankah ter so ga obvestili o tujih bančnih računih, da so lahko prejemali nakazila. Tudi sam tožnik je nakazila opravljal iz v tujini odprtega računa, glede na blokado in zaprtje svojega slovenskega računa. Tožnik pri svojem poslovanju tudi ni ravnal kot dober gospodarstvenik, saj ni sprejel nobenih običajnih ukrepov (zavarovanje, določitev rokov plačila), poleg tega pa je tudi sodeloval v manipulacijah blaga preko e‑pošte, čeprav je vedel, da vsaka od slamnatih družb dobavlja le njemu, posluje le določen čas, nato pa jo nadomesti druga, blago pa se ves čas nahaja na isti lokaciji, šele s tožnikovo prodajo pa je odpremljeno kupcu.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Pritrdil je ugotovitvam in razlogom prvostopenjskega organa in se nanje v celoti skliceval. Zanikal je, da tožniku v postopku ne bi bila dana možnost sodelovanja in da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti; tožnik je bil ves čas postopka obveščen o vseh delnih ugotovitvah, omogočeno mu je bilo sodelovanje, pozvali so ga k predložitvi dokumentacije, vendar pa kljub temu ni predložil vsega, kar se je od njega zahtevalo. Poleg tega mu je bilo izdanih sedem začasnih sklepov o zavarovanju, v katerih je bilo opisano njegovo poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, zato ne drži, da s tem ne bi bil seznanjen. Po pooblaščencu je sodeloval tudi v postopku pregleda blaga v skladišču M., a tudi v tem primeru niti na kraju samem in tudi ne v pritožbenem roku ni podal pripomb. Ko je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor pri posamični t.i. "missing trader" družbi, je tožnik takoj nehal blago nabavljati pri takšni družbi in se je preusmeril k drugemu dobavitelju. Dokazno breme, kolikor zavezanec želi uveljaviti pravico do odbitka vstopnega DDV, je glede izpolnjenosti pogojev za uveljavitev te pravice na zavezancu in ne drži, da bi šlo pri tem za nesorazmerno breme. Breme dokazovanja je v davčnih postopkih drugačno kot v postopkih kaznovalne narave, dodatno odmerjeni DDV pa se ne more razumeti kot kazenska sankcija. Na podlagi lastne odločitve o nesodelovanju v postopku ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve niti postopkovnih niti ustavnih pravic. V konkretnem primeru tudi ni bilo poseženo v pravico do zasebne lastnine, saj je tožnik tisti, ki je z neupravičeno uveljavitvijo pravice do odbitka vstopnega DDV neupravičeno pridobil premoženjsko korist. Kršeno ni bilo niti načelo nevtralnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik in omenjene "slamnate družbe" poslujejo v verigah preprodaj blaga, katerih namen je bila pridobitev davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, ter da finančne transakcije potekajo tudi s tujimi družbami, ki imajo sedež v drugih državah članicah. Ko je bil pri posamezni "missing trader" družbi, ki je poslovala s tožnikom, uveden davčni inšpekcijski nadzor, je tožnik z njo takoj prekinil poslovanje in začel poslovati z drugo enakovrstno družbo, ki je poslovala le z njim; tako so se v verigo vključevale vedno nove "missing trader" družbe. Pritrdi se prvostopenjskemu organu, da je bil v spornih prodajah na debelo mobilnih telefonov, USB in računalniških diskov tožnik udeležen v transakcijah, ki so del goljufije družb višje v dobavni verigi tako, da je uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV, ki ga višjeudeležene družbe niso plačale, in preko presežkov v DDV-O obračunih zahteval za vračilo, pri čemer je tožnik vedel za takšno zlorabo sistema DDV. Ta odločitev ne temelji le na dveh primerih, ki sta v izpodbijani odločitvi le primeroma opisana, temveč na celotni pregledani dokumentaciji, ki se nahaja v spisu. Izpodbijana odločba pri tem kot nosilni razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV navaja tožnikov subjektivni element (vedenje o goljufiji), zaradi česar tudi ni treba presojati vsakega računa posebej (kot v primeru, če se pravica odbitka ne bi priznala zaradi nepopolnosti računov). Da tožnik ne bi vedel o delovanju družb v verigi, ni mogoče verjeti, saj so po ugotovitvah prvostopenjskega organa transakcije potekale izredno hitro in usklajeno, pretežno prek elektronskih sporočil in brez spremljajoče dokumentacije, blago pa je vselej ostajalo na istem mestu, v skladiščih špediterjev. Sproščeno je bilo vselej na eno izmed t.i. "missing trader" družb in šele nato tožniku, ki je špediterju posredoval navodila za končno fizično odpremo blaga, največkrat na Malto ali v Latvijo, v določenih primerih pa niti ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kam je bilo blago dejansko namenjeno. V predloženi dokumentaciji tožnika ni bilo dokazil o opravljenih poslih, prevozu, prejemniku blaga ter opravljenih plačilih, kljub pozivanju tožnika na predložitev dokumentacije s sklepi. Poleg tega tožnik od kupcev ni zahteval zavarovanja za primer neplačila. Glede na opisane objektivne okoliščine, je treba pritrditi prvostopenjskemu sklepu, da je tožnik na enak način posloval v vseh primerih. Tudi okoliščine o skupnem računovodstvu in o blokiranih oz. zaprtih bančnih računih potrjujejo tožnikovo slabovernost. 4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da se davčni organ v izpodbijani odločbi večkrat sklicuje na ugotovitve iz drugih inšpekcijskih postopkov, v katerih pa tožnik ni sodeloval in ni imel možnosti seznanitve z ugotovitvami slednjih, neutemeljene pa so v tej zvezi ugotovitve, da mu je bil priznan položaj stranke v postopku nad družbo A., saj izdani začasni sklep o zavarovanju tožniku takšnega statusa ni podelil. Tožnik v zvezi z načelom kontradiktornosti citira stališča Ustavnega sodišča RS. Zanika, da bi šlo v zadevi za navidezne pravne posle v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, organ pa tudi ni ugotavljal, da med pogodbenimi strankami v zvezi z izdanimi spornimi računi ne bi obstajalo soglasje volj za sklenitev točno takšnih pogodb, prav tako ni ugotavljal vsebine prikritih poslov. Tožnik našteva štiri pogoje, potrebne za priznanje odbitka vstopnega DDV, in izpostavlja, da mora davčni organ, če so trije pogoji izpolnjeni, jasno in celovito ugotoviti in oceniti, ali so v zadevi podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi dokazovale, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev predmetnih računov ali drugega subjekta, višje v dobavni verigi. Gola navedba, da je zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v takšnih transakcijah, tem kriterijem ne sledi. Okoliščine, ki se nanašajo predvsem na okoliščine na strani družb izdajateljic računov (ali na strani računovodskega servisa), pa same po sebi ne morejo biti razlog za nepriznanje pravice do odbitka, če se z drugimi dejstvi ne dokaže, da je tožnik to vedel ali bi moral vedeti. Razlog za zavrnitev je tožnikov subjektivni element, torej njegova nedobrovernost, ki izhaja iz objektivnih okoliščin na njegovi strani. Tožnik v tej zvezi citira sodno prakso Sodišča EU. Sklicuje se tudi na načelo nevtralnosti ter ponavlja, da je davčni organ v obravnavanem primeru dokazno breme neutemeljeno prevalil na tožnika (zahteva namreč, da bi bilo mogoče brez vsakršnega dvoma spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov), v zvezi s čimer je bila tožniku prekršena pravica do enakega varstva pravic. Tožnik ugovarja tudi poseg v pravico do zasebne lastnine in pravico do mirnega uživanja zasebne lastnine, pri čemer se sklicuje na Ustavo RS in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter citira stališča Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice. Pojasnjuje, da z zatrjevanim načinom delovanja celotne verige, ki ga navaja davčni organ, ni seznanjen, omenjene "speče družbe" pa mu niso znane, še manj pa je seznanjen s stanjem družb v verigi. Sam ni imel namena sodelovanja v verigi preprodaje mobitelov in drugih računalniških komponent z namenom izogniti se plačilu predpisanih dajatev. V tem delu gre za arbitrarno in neizkazano odločitev. Tožnik tudi ni seznanjen z zatrjevano računovodsko podporo delovanju verige s strani skupine J.. Davčni organ pa tudi ne more na enem ali dveh primerih zavzeti stališča o manipulaciji vseh prejetih računov ter se v tej zvezi sklicuje na že podana naziranja. Izpodbijana odločba je tako v tem delu tudi v celoti neobrazložena.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Opozarja, da so tožbeni ugovori vsebinsko enaki ugovorom, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih je toženka že obravnavala v obrazložitvi svoje odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi ter tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. Pri tem je sklicevanje na razloge izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe v obravnavanem primeru še posebej na mestu, upoštevaje identičnost navedb tožbe v predmetnem upravnem sporu in navedb, ki jih je tožnik v upravnem postopku podal v svoji pritožbi in pred tem že v pripombah na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Že na tožnikove pripombe je bilo po presoji sodišča z obrazložitvijo izpodbijane odločbe ustrezno in konkretno odgovorjeno, enako pa to velja za drugostopenjsko davčno odločbo, s katero je bilo izčrpno odgovorjeno na vse pritožbene argumente, čemur pa tožnik s tožbo konkretizirano ne nasprotuje, temveč svoje argumente le ponavlja.

8. Po presoji sodišča sta davčna organa, glede na raven konkretnosti tožnikovih argumentov, s svojimi obrazložitvami podala več kot zadostne razloge za odgovor nanje. Tožbene navedbe, ki so, kot rečeno, enake tožnikovim podanim pripombam na zapisnik davčnega inšpekcijskega nadzora in pritožbenim navedbam, so namreč po presoji sodišča povsem nekonkretizirane in gre pri njih pretežno za navajanje teoretičnopravnih naziranj in povzemanje stališč različnih sodišč, brez aplikacije na konkretni tožnikov primer. Vse, kar je v tožbi konkretno navedenega (da tožnik z ugotovljenim načinom delovanja celotne verige in vlogo skupine J. ni seznanjen; omenjene "speče družbe" mu niso znane; ni imel namena sodelovanja v verigi preprodaje predmetnega blaga z namenom izognitve plačila davkom; na enem ali dveh primerih ni mogoče zavzeti stališča manipulaciji vseh prejetih računov), pa ostaja zgolj na ravni zanikanja ugotovitev davčnih organov. Tožnik tako s tožbo denimo konkretno ne osporava med drugim, da je z dotičnimi dobavitelji sodeloval kljub njihovim blokiranim / zaprtim TRR prek njihovih računov v tujini, da je z vsakim od dobaviteljev sodeloval, dokler se v zvezi z njim niso začeli davčni postopki, nato pa je prešel na poslovanje neposredno z naslednjim dobaviteljem, da je dobaviteljem zaradi blokade / zaprtja svojega TRR plačeval s tujega bančnega računa, ki ga slovenskim oblastem ni prijavil, da je blago prehajalo le dokumentarno v roku nekaj minut preko elektronskih sporočil, pri čemer je tožnik izjavil, da s svojimi poslovnimi partnerji komunicira neposredno sam, in da je tožnik izjavil tudi, da običajno zaprosi za podatke o poslovnih partnerjih pri svojem računovodji, računovodja pa je bil skupen tožniku in drugim v verigo vpletenim družbam, kar vse konkretno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je davčni organ s temi okoliščinami zadostno utemeljil, zakaj v tožnikovem primeru ni izpolnjen četrti pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV (t. i. subjektivni element) iz 63. člena ZDDV-1, saj ugotovljene okoliščine kažejo na tožnikovo vedenje, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo, ki so jo storili izdajatelji računov, ki jih je tožnik prejel, in drugi gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Tožnik je torej vedel za okoliščine, ki kažejo, da so sporne transakcije del utaje DDV in da so izdajatelji njegovih prejetih računov t.i. "missing trader" družbe, pa se nanje ni oziral, kljub temu, da se je o njih, po lastni navedbi, pozanimal, pri čemer pa je na istovrsten način posloval z vedno novimi dobavitelji in se je torej izdajatelj računov konstantno spreminjal. 9. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

11. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker tožnik v upravnem sporu ni podal konkretnih tožbenih navedb glede morebitne nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v davčnem postopku ali da bi bil iz ugotovljenih dejstev v upravnem postopku napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Prav tako s tožbo ni uveljavljal morebitnih kršitev pravil postopka v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki bi se povezovale z ugotavljanjem dejanskega stanja, niti ni podal nobenih dokaznih predlogov. Posledično po presoji sodišča o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni spora v pravem pomenu besede, zato je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).