Jedro

Čeprav je tožena stranka pisno obvestila sindikat o izvajanju ukrepov za reševanje presežnih delavcev v roku, krajšem od dveh mesecev, ki je predpisan s panožno kolektivno pogodbo, redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso nezakonite. Pri tem je treba upoštevati še, da je bilo sindikatu omogočeno polno sodelovanje v postopku pred podajo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, s katerimi so zahtevali ugotovitev nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2009, ugotovitev, da jim delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč jim še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da jih je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto „proizvodna dela II“, jih prijaviti v obvezna zavarovanja, jim vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jim obračunati pripadajočo bruto plačo in izplačati ustrezne neto zneske te plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi njihov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in predlagajo pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obenem pa naj odloči tudi o pritožbenih stroških. V pritožbi navajajo, da so tekom postopka navajali razloge za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar se sodišče prve stopnje o njih ni izreklo. V postopku je bila kršena njihova materialna pravica iz petega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije, saj jih tožena stranka ni obveščala o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev. Tožniki tako niso ničesar vedeli o nastalem položaju, zato niso imeli možnosti reševati svojega delovnopravnega položaja. Tožena stranka ni nobenega od delavcev obvestila, da je uvrščen na seznam presežnih delavcev. Že zaradi teh kršitev so izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonite. Tožena stranka pa je kršila tudi 98. člen ZDR, saj bi morala Zavod RS za zaposlovanje o sprejemu programa, vključno s seznamom presežnih delavcev, obvestiti pred vročitvijo odpovedi pogodb o zaposlitvi. V zvezi s tem se tožniki sklicujejo na sodbo sodišča Evropske unije z dne 27. 1. 2005 v zadevi 183/03 (zadeva Junk). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, če je tožena stranka izpolnila tudi zahtevo iz 98. člena ZDR oziroma zakaj je verjelo izpovedbi direktorice, da je tožena stranka obvestila zavod. Zavod RS za zaposlovanje ni bil obveščen o številu kategorij delavcev, ki jih bo tožena stranka odpustila in o številu in kategorijah običajno zaposlenih delavcev, kar je v nasprotju z 2. členom Direktive sveta št. 98/59/ES z dne 20. julij 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti. Poleg tega so bili točkovani le nekateri delavci, nikakor pa ne vsi. V času postopka odpovedi je bila nekaterim režijskim delavcem ponujena možnost prerazporeditve, tožnikom pa ne, zato so prepričani, da so diskriminirani. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje glede prerazporeditve nekaterih delavcev, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka po 15. 12. 2009 zaposlovala tujce in dajala delavcem tudi individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter jih zaposlila na druga, tudi neustrezna delovna mesta. Tudi te delavce bi morala tožena stranka odpustiti skupaj z vsemi delavci, ki so bili točkovani po kriterijih iz programa razreševanja. Tudi glede na to so bili tožniki diskriminirani. Delo tožnikov ni bilo nepotrebno, temveč je bilo nepotrebno delo režijskih delavcev, kljub temu pa je tožena stranka odpustila tožnike in na njihova delovna mesta prerazporedila režijske delavce. Tožniki še navajajo, da v postopku niso bili spoštovani roki iz panožne kolektivne pogodbe, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, ker je ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnikom podala zakonito in v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za te odpovedi, pri čemer je tožena stranka v postopku podaje teh odpovedi spoštovala tudi določbe ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (člen 96 – člen 102 ZDR). Posledično je kot neutemeljene zavrnilo trditve tožnikov, da je tožena stranka kršila njihove pravice, ker naj postopka rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi izpeljala skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo. Nadalje je ugotovilo tudi, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bili tožniki nepravilno točkovani oziroma da bi tožena stranka na njihova delovna mesta razporejala druge delavce. Tožena stranka je dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnikov na delovnem mestu „proizvodna dela II“, preverila je možnost njihove zaposlitve pri drugih delodajalcih, izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile podane v predpisanih rokih, tožena stranka pa je tožnike točkovala skladno s kriteriji, za katere se je sporazumela s sindikatom.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako, da se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pred podajo izpodbijanih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR, ki se nanašajo na obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (člen 97 ZDR), na obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje (člen 98 ZDR), na program razreševanja presežnih delavcev in na kriterije za določitev presežnih delavcev (99. člen ZDR, 100. člen ZDR). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnikov, da so izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite zato, ker naj tožena stranka ne bi pravilno obveščala Zavoda RS za zaposlovanje o teh postopkih, kot ji je to nalagal 98. člen ZDR. Iz dokaznega postopka (B20, B22, A6, zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke) izhaja, da je tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje že 17. 12. 2008 obvestila o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, da je temu obvestilu (B20) priložila tudi kopijo obvestila, namenjenega sindikatu tožene stranke, ki je vsebovalo razloge za prenehanje potreb po delu delavcev, število in kategorije vseh zaposlenih delavcev in predvidene kategorije presežnih delavcev, predviden rok, v katerih bo prenehala potreba po delu delavcev, pri čemer je tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje obvestila tudi o skupnem posvetovanju s sindikatom tožene stranke (B21, B22). Z zgoraj opisanim ravnanjem je tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnila svojo obveznost, ki je bila določena z 98. členom ZDR.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožena stranka glede na 98. člen ZDR Zavoda RS za zaposlovanje ni bila dolžna obveščati o kriterijih za določitev presežnih delavcev s seznamom presežnih delavcev, kot to tožniki zmotno navajajo v pritožbi. Z ozirom na to, da je dolžan delodajalec v primeru odpovedi večjemu številu delavcev Zavod RS za zaposlovanje le obveščati, ne pa se tudi z njim posvetovati, se tožniki v pritožbi neutemeljeno sklicujejo na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-183/03 (Irmtraud Junk proti Wolfgangu Kühnlu) z dne 17. 1. 2005. V 2. točki izreka citirane sodbe je odločeno, da ima delodajalec pravico kolektivno odpuščati po koncu postopka posvetovanja, določenem v členu 2 Direktive 98/59 in po obvestitvi načrtovanega kolektivnega odpusta, določeni v členu 3 in 4 te iste Direktive. Citirana člena Direktive sveta 98/59/ES z dne 20. julij 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti nalagata delodajalcem pisno obveščanje pristojnih organov javne oblasti o načrtovanih kolektivnih odpustih in določata rok za izvedbo načrtovanih kolektivnih odpustov po preteku določenega obdobja od uradnega obvestila pristojnega organa javne oblasti. Navedene določbe direktive so povzete tudi v 98. členu ZDR, ki ga je tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, spoštovala. Tretji odstavek 98. člena ZDR je (skladno z Direktivo 98/59/ES) zavezoval toženo stranko, da pred potekom 30-ih dni od pisnega obvestila Zavoda RS za zaposlovanje (po členu 98/1 ZDR) tožnikom ni mogla redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanje z dne 5. 5. 2009 (A6) razvidno, da je prejel to obvestilo tožene stranke dne 19. 12. 2008, tožnikom pa so bile podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 30. 1. 2009, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka pri podaji teh odpovedi spoštovala tudi rok iz člena 98/3 ZDR. Sodišče prve stopnje se do očitkov tožnikov o nespoštovanju 98. člena ZDR sicer zares ni posebej podrobno opredeljevalo, vendar pa je jasno ugotovilo, da je tožena stranka pred podajo izpodbijanih rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala tudi določbo 98. člena ZDR (kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov). Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim ni podana, kot tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede navedenega.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožena stranka ni točkovala vseh zaposlenih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so imeli tožniki sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „proizvodna dela II“, pri čemer je iz ocene delavcev, ki jo je v elektronski obliki dostavila tožena stranka (B10, B19), razvidno, da je tožena stranka tožnike ocenjevala v skupini delavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „proizvodna dela II“. Glede na število točk, ki so jih prejeli tožniki (A.Š. je prejela 58 točk, B.D. je prejela 69 točk, M.K. je prejela 69 točk in I.M. 57 točk) in ker iz izvedenih dokazov (B10, B19, izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke) izhaja, da so pri toženi stranki postali presežni delavci vsi proizvodni delavci, ki so dosegli 72 točk ali manj (in ki niso uživali posebnega pravnega varstva pred odpovedjo – npr. invalidi, starejši delavci, …), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnike kot presežne delavce ugotavljala v kategoriji primerljivih delavcev. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da delodajalcu, v primeru, če ugotovi, da je postalo iz poslovnih razlogov nepotrebno delo večjemu številu delavcev določene kategorije, ni potrebno ocenjevati oziroma točkovati vseh delavcev pri delodajalcu, temveč le delavce te kategorije oziroma delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, ki so primerljiva. Ob upoštevanju navedenega so nebistvene pritožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi režijskim delavcem in na primerjave režijskih delavcev s tožniki, saj je iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke razbrati, da so bili režijski delavci (vodje osnovnih delovnih skupin, strojniki, vzdrževalci, skladiščniki v proizvodnih skladiščih) razporejeni na delovnih mestih, neprimerljivih z delovnimi mesti tožnikov, zaradi česar so bili režijski delavci ocenjevani posebej. Glede na navedeno so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni pritožbeni očitki tožnikov, da njihovo delo ni postalo nepotrebno oziroma da so bili spoznani za trajno presežne delavce na diskriminatoren način. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka nekaterim delavcem ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za drugo, tudi za neustrezno delovno mesto, pa ne pomeni, da so bile izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonite. Pritožbeno zatrjevanje tožnikov, da bi morala tožena stranka podati redne odpovedi pogodb o zaposlitvi večim režijskim delavcem, namesto delavcem v proizvodnji, prav tako ne vplivajo na pravilno presojo sodišča prve stopnje o zakonitosti rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev delodajalca, da bo zmanjšal obseg svoje proizvodnje, zaradi česar postane trajno nepotrebno delo določenega števila delavcev določene kategorije, je stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. S pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi tožena stranka od 15. 12. 2009 dalje zaposlovala tujce, tožniki pravzaprav zatrjujejo, da ni obstajal resen in utemeljen poslovni razlog za njihove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta pritožbena navedba pa je neutemeljena, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi ti tujci opravljali delo na delovnih mestih, primerljivih s tožniki.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnikov, da so izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite zato, ker tožena stranka tožnikov ni obveščala o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in izvrševanjem presežkov delavcev in da tožniki niso bili osebno seznanjeni z možnimi načini reševanja svojega delovnopravnega položaja (kar določa peti odstavek 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnosti elektroindustrije Slovenije; panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.). Iz izvedenih dokazov (zaslišanje priče M.B., predsednice sindikalne podružnice tožene stranke; zaslišanje priče M.B., predsednika sveta delavcev tožene stranke) izhaja, da je sindikat podjetja o celotnem postopku seznanil članstvo sindikata in vse ostale delavce (objava celotnih zapisnikov o posvetovanju sindikata z vodstvom tožene stranke na oglasnih deskah, informiranje delavcev s strani sindikalnih zaupnikov na sestankih, …) tako, da je potrebno na podlagi tega zaključiti, da so bili o aktivnostih sindikata in sveta delavcev, torej tudi o aktivnostih, povezani z nastankom in reševanjem presežkov delavcev, delavci seznanjeni. Dejstvo, da tožena stranka tožnikov ni osebno seznanila z možnimi načini reševanja svojega delovnopravnega položaja, pa še ne pomeni, da so bile izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonite. Po stališču pritožbenega sodišča pa niso izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite niti zato, ker je tožena stranka pisno obvestila sindikat o izvajanju ukrepov za reševanje presežnih delavcev v roku krajšem od dveh mesecev (kot to določa četrti odstavek 12. člena panožne kolektivne pogodbe). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je minilo od pisnega obvestila sindikata pa do podaje rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi mesec in pol. Kljub temu, da tožena stranka roka iz četrtega odstavka 12. člena panožne kolektivne pogodbe ni spoštovala, pa je bilo sindikatu omogočeno polno sodelovanje v postopku reševanja presežnih delavcev (kar izhaja iz izvedenih dokazov), zato izpodbijane redne odpovedi iz tega razloga niso nezakonite. Končno je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb o razlogih za nezakonitost izpodbijanih rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj iz izpodbijane sodbe izhaja prav nasprotno.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.