Jedro

Pravna posledica zmotnega pravnega pouka (konkretno namreč ne gre za spor majhne vrednosti) je le ta, da pritožbeno sodišče ne glede na njegovo zmotno vsebino, upošteva tudi zakonski pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Osrednjega pomena za obravnavano zadevo je, da se sporna soba nahaja kot nekakšna enklava v nepremičnini tožeče stranke. S tistimi dokazi, ki so resda v prid toženi stranki, toženi stranki (na njej pa je dokazno breme glede tega vprašanja) ni uspelo izpodbiti domneve, da je tožeča stranka, ki je vpisana v zemljiško knjigo, tudi lastnik celotne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožnik zahteva, naj toženka izprazni sobo, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu … . Gre za sobo, ki je del zgradbe na parceli tožeče stranke. Razen te sobe tudi celotno zgradbo, ki je v njeni lasti, uporablja tožeča stranka. Tožena stranka se je branila, da ji ta soba pripada. Najmanj kar je, je lastninsko pravico na njej priposestvovala.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, hkrati je toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj sodbo ali spremeni ali pa razveljavi.

4. Uvodoma pritožba napada napačnost pravnega pouka, iz katerega izhaja, kakor da je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti. Obravnavana zadeva ni spor majhne vrednosti, zato je dovoljen pritožbeni razlog tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

5. Pritožba sodišču očita, da je sodilo enostransko, pristransko. Pri presoji dokazov je pretiravalo s pomembnostjo in odločilnostjo nekaterih nepomembnih dejstev v korist tožeče stranke. Nasprotno, dejstva in dokaze, ki govorijo v prid toženke, pa je odrivalo, jih komaj omenjalo ali jih sploh ne presojalo. Dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno. Že na glavni obravnavi naj bi toženka doživljala nespoštovanje in neupoštevanje njenih navedb. Na zapisnik se ni vnesla celotna vsebina njenih navedb in izpovedb.

6. Pritožba sodišču očita, da napačno ugotavlja, da sta bili J. in Je. družina nekakšna razširjena družina. Za takšno ugotovitev sodišče v spisu ni imelo dokazne podlage.

7. Sodišče dalje ugotavlja, da naj bi L. S. povedal, da je šlo za razširjeno družino, kjer ni bilo nikoli delitve na tvoje in moje. Pritožba trdi, da L. S. česa takega ni izpovedal. 8. Pritožba napada dejanske ugotovitve sodišča, češ da ni bilo razlogov, da bi bil Je. za karkoli hvaležen J.. Pritožba namreč zmotno ugotavlja, da J. ni finančno pomagal bratu Je.. Tak zaključek sodišče zmotno izpeljuje iz napačno ugotovljenega dejstva, da mu ni plačeval niti obveznih dajatev, ko je bil pri njem zaposlen. To dejstvo ni resnično. Je. je bil sprejet v K. c. na zdravljenje in je tam tudi umrl za posledicami možganskega tumorja. To napačno ugotovitev je sodišče izpeljalo iz tožnikove izpovedbe. Ta tožnikova izpovedba o dogajanju na zapuščinski obravnavi, ko naj bi mati tožnikovega polbrata rekla, da J. ni plačeval zdravstvenega zavarovanja in da zato še ona ni mogla Je. spraviti v K. c.. Ta izjava je povsem nepreverjena s strani sodišča. Poleg tega je zapis o nezakonskem otroku J. S. absolutna neresnica. Zanjo je presunljiva in globoko žaljiva. Resnica je edina: moj pokojni mož J. S. ni imel nobenega nezakonskega otroka.

9. Sodišče naj ne bi imelo nobene dejanske podlage za ugotovitev, da je bil pokojni J. S. v močnejšem položaju v razmerju do brata Je. Gre za pristransko sklepanje sodišča. 10. Dejstvo, da v darilni pogodbi z dne 12. 1. 1973 sporna soba ni omenjena, ne more biti dokaz, da ta ni bila zgrajena za njiju z J. kot za lastnika te sobe.

11. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z odločilnim dejstvom, da je bila soba kot prizidek k stari hiši sezidana tako, da je bil edini vhod v sporno sobo zgrajen z njenega oziroma J. stanovanja v njuni hiši. Sodišče povsem na kratko tudi odpravi odločilno dejstvo, da je v sklepu z dne 5. 7. 1999 sam tožnik zapisal in podpisal, da je predmetna soba last J. S. in H. (torej toženke). Sodišče je ravnalo napačno, ko je obe prej navedeni dejstvi enostavno odrinilo. Na podlagi teh dveh dejstev pritožba v sklepnem delu tudi znova argumentira, da je bila ta soba zgrajena kot sestavni del njunega bivališča. V posesti sta imela to sobo štirideset let v dobri veri, da je tako.

12. Pritožba je bila vročena tožniku, ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Glede tega, da obravnavana zadeva ni spor majhne vrednosti, ima pritožba prav. A pravna posledica zmotnega pravnega pouka je le ta, da pritožbeno sodišče ne glede na njegovo zmotno vsebino, upošteva tudi zakonski pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta pritožbeni razlog bo tudi osrednji del presoje pritožbenega sodišča. 15. Pritožnici sodišče odgovarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza metodi racionalne argumentacije.

16. Pritožničine trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje napačno sestavilo zapisnik z glavne obravnave, so pavšalne pritožbene navedbe. Zapisnik je javna listina. Zato velja domneva njegove pristnosti. Z golimi navedbami (brez pojasnila, zakaj mu stranka ni nasprotovala že poprej) te domneve ni mogoče izpodbiti.

17. Pritožnica nima prav, ko trdi, da sodišče ni imelo dokazne podlage za sklep, da med družinama obeh bratov ni bilo vse dosledno razdeljeno na „moje in tvoje“. Dokazna ocena o nedodelani razdelitvi na „moje in tvoje“ je plod interpretacije dokaznega gradiva. Takšna interpretacija ne predstavlja nedovoljene dokazne ocene. Nasprotno, šele s tovrstnim dejanskim utemeljevanjem dokazna ocena sploh postane vsebinska.

18. Pritožba tudi napačno interpretira izpovedbo L. S.. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je del izpovedbe (na hrbtni strani list. št. 66), ki se glasi: „M. mi je povedal, da želi, da to ločimo, ta skupni vhod, mi nismo imeli nič moje, tvoje ...“ razumeti hkrati kot govor o delitvi vhoda in kot splošno opazko, da niso imeli „nič moje, tvoje“. V tem delu torej sodišče ni napravilo napačne dokazne ocene, kaj šele da bi šlo za protispisnost. 19. Pritožba napada tudi tisti del dokazne ocene, kjer sodišče prve stopnje ugotovi, da J. S. ni plačeval zdravstvenega zavarovanja za Je. S.. Ta dejanska ugotovitev je v dokaznem mozaiku izrazito pomembna. Iz tega dejstva namreč sodišče nadalje dokazno sklepa, da je potem še toliko manj verjetno, da bi mu v življenju sicer pomagal. Na tem sodišče nato utemeljuje dejanski sklep: a) da Je. S. ni imel biti kaj hvaležen J. in b) da je šlo med njima za razmerje podrejenosti in nadrejenosti. S tem vezivom dokazane ocene sodišče nazadnje ovrže tiste dokaze, ki bi bili sicer v prid toženki. To sodišče stori na logičen način. Za sklenjenost dokazne ocene je zato odločilnega pomena vprašanje resničnosti dejstva, ali J. S. za Je. S. res ni plačeval prispevkov. Ugotovitev tega dejstva je sodišče oprlo na tožnikovo izpovedbo. Nasprotnega dokaza ali dokaza, ki bi glede tega dejstva povzročal kakršnokoli skepso, ni bilo. Ni bilo niti nasprotovanja z dokaznimi argumenti ali vprašanji. Pritožba govori „o nepreverjenosti“. Takšna navedba pa ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene. Če se „nepreverjenost“ nanaša na izvedbo morebitnih drugih dokazov, ki naj bi potrdili tožnikovo izpovedbo (samo po sebi se ponuja dokaz z vpogledom v zapuščinski spis), pritožbeno sodišče odgovarja, da bi tak dokazni predlog lahko predlagala sama tožena stranka, a tega ni storila. Izpodbijanje tega dejstva s sklicevanjem na očitno pisno pomoto v izpodbijani sodbi (ko je v 20. točki pomotoma govor o nezakonskem sinu J. S., namesto o nezakonskem sinu Je. S.) pa je sprenevedavo.

20. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o podrejenosti in nadrejenosti obeh bratov v sodbi obrazložilo in oprlo na dokazno gradivo. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno sprejema.

21. Neresnične so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da se v sporno sobo pride iz hiše tožene in ne tožeče stranke. Ti razlogi v izpodbijani sodbi so in sicer v 24. točki. Te razloge dokazne narave pritožbeno sodišče sprejema, ker se ustrezno umeščajo v celoto ocenjenega dokaznega gradiva. Enako velja glede zapisa v izjavi z dne 5. 7. 1999. 22. Osrednjega pomena za obravnavano zadevo je vendarle to, da se sporna soba nahaja kot nekakšna enklava v nepremičnini tožeče stranke. S tistimi dokazi, ki so resda v prid toženi stranki, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženi stranki (na njej pa je dokazno breme glede tega vprašanja) ni uspelo izpodbiti domneve, da je tožeča stranka, ki je vpisana v zemljiško knjigo, tudi lastnik celotne nepremičnine.

23. Pritožbeno sodišče torej sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče prav tako zavrača procesne očitke v zvezi z samo dokazno oceno. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

24. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja, so potemtakem stroški za to vlogo za pravdo nepotrebni. V skladu s pravilom iz 155. člena ZPP (1) pritožbeno sodišče stroškov za to vlogo tožeči stranki torej ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 ter poznejše spremembe tega predpisa)