Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka v tretjem predlogu ni uveljavljala opravičenega razloga za podaljšanje roka, kot je določen v tretjem odstavku 110. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo tudi, da je rok za predložitev listin dvakrat že podaljšala, toženka pa v svojem predlogu sploh ni konkretizirala, zakaj listin ne more predložiti znotraj roka, ki ji ga je dodelilo.

Rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog (34.a člen ZST-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 1. 2022 zavrnilo predlog toženke za podaljšanje roka in s sklepom z dne 15. 11. 2022 ugotovilo, da je pritožba umaknjena.

2. Zoper navedena sklepa se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklepa spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi zoper sklep z dne 15. 11. 2022 priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi zoper sklep z dne 18. 1. 2022 toženka oporeka stališču sodišča prve stopnje, da v predlogu za podaljšanje roka zatrjevano dejstvo, da je direktor toženke sam na sedežu družbe, kar mu onemogoča, da bi hitro našel listine, ki bi jih predložil sodišču, ni zadosten razlog, da bi predlogu ugodilo. Toženka je imela prej zaposlenih pet oziroma šest delavcev, sedaj pa je direktor sam, pri čemer je od časa do časa v karanteni. Zaradi finančnih težav z računovodstvom listin ne more najti hitreje.

V pritožbi zoper sklep z dne 15. 11. 2022 navaja, da je pritožbeno sodišče dne 8. 9. 2022 odločilo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, in sicer jo je zavrnilo. Po ustavljeni sodni praksi bi sodišče prve stopnje nato moralo izdati nov plačilni nalog, česar ni storilo. Iz sklepa ne izhaja, kdaj je treba sodno takso plačati. Ker toženka ni bila pozvana na plačilo, ni šteti, da sodne takse ne bi plačala.

3. V odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 18. 1. 2022 tožnik prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženki že dvakrat podaljšalo rok za predložitev listin. ZDSS-1 določa, da se v delovnih sporih postopa hitro. Toženka s prošnjami za podaljšanje roka zavlačuje postopek. Dejstvo, da listin ne more najti, ni razlog, ob poudarjeni hitrosti postopka, za podaljšanje roka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeni odločitvi.

**O pritožbi zoper sklep z dne 18. 1. 2022**

6. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2021 toženki naložilo, da v roku 15 dni predloži originalne izvode listin, ki se nahajajo v spisu v fotokopijah. Po predlogu toženke z dne 8. 12. 2021, v katerem je toženka navedla, da je zaradi nepredvidljive situacije na upravi (sedežu) toženke le direktor, ki ne more dovolj hitro najti listin, je s sklepom z dne 9. 12. 2021 rok podaljšalo za 15 dni. Ponovnem predlogu z dne 27. 12. 2021, v katerem je toženka navedla, da je stanje še vedno nespremenjeno, je ugodilo s sklepom z dne 30. 12. 2021 in rok ponovno podaljšalo za 15 dni. Tretjemu predlogu z dne 17. 1. 2021, v katerem je toženka ponovno navedla, da je stanje nespremenjeno, sodišče prve stopnje ni ugodilo. Izdalo je izpodbijani sklep z dne 18. 1. 2022, s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 7. Pritožbene navedbe, da je imela toženka prej pet do šest delavcev, da je direktor toženke od časa do časa v karanteni in da ima finančne težave z računovodstvom, zaradi česar listin ne more najti hitreje, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je prvi predlog za podaljšanje roka utemeljil le z dejstvom, da je na sedežu direktor sam in da ne more dovolj hitro najti listin, nadaljnja dva pa z (pavšalno) navedbo, da je stanje nespremenjeno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka v tretjem predlogu ni uveljavljala opravičenega razloga, kot je določen v tretjem odstavku 110. člena ZPP, za podaljšanje roka, pri čemer je upoštevalo tudi, da je rok za predložitev listin dvakrat že podaljšala, toženka pa v svojem predlogu sploh ni konkretizirala, zakaj listin ne more predložiti znotraj roka, ki ji ga je dodelilo.

**O pritožbi zoper sklep z dne 15. 11. 2022**

9. ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP. V kolikor sodna taksa v roku ni plačana, se šteje, da je pritožba umaknjena.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ob vložitvi pritožbe z dne 10. 5. 2022 sodne takse ni plačala. Izdalo je plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 5. 2022, na podlagi katerega je bila dolžna plačati sodno takso v višini 252,00 EUR, in sicer v roku 15 dni. Toženka je plačilni nalog prejela 30. 5. 2022 in bila tudi opozorjena, da če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknila. Zoper plačilni nalog je toženka ugovarjala, sodišče prve stopnje je ugovor s sklepom z dne 17. 6. 2022 zavrnilo. O pritožbi je odločilo Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 500/2022 z dne 8. 9. 2022; pritožbo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot navaja sama toženka v pritožbi. Toženka je sklep prejela 26. 9. 2022 in v roku 15 dni sodne takse ni plačala.

11. Ker toženka sodne takse za pritožbo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi njenega ugovora zoper nalog o plačilu sodne takse ni plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo zaradi fikcije umika pritožbe.

12. Toženka v pritožbi zmotno meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo izdati nov plačilni nalog in se pri tem sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki je ne konkretizira. Ravno v skladu s sodno prakso je odločitev oziroma ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni izdalo novega plačilnega naloga. Nov plačilni nalog se ne izda, saj izdani plačilni nalog ostane v veljavi, rok za plačilo sodne takse pa začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog (34.a člen Zakona o sodnih taksah – ZST; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj., iz katerega izhaja, da se le v primeru spremembe sodne takse izda nov plačilni nalog; sklepa VSK I Cp 155/2020, VSL Cst 259/2020).

**Odločitev pritožbenega sodišča**

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa.

14. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo zoper sklep z dne 15. 11. 2022 ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.