Jedro

Dejstvo, da je nekdo tretji, ki v izvršilnem naslovu ni zajet, solastnik nepremičnine, katere izpraznitev se zahteva, ne more uspešno uveljavljati dolžnik kot ugovorni razlog; tako pravico, ki preprečuje izvršbo, mora uveljavljati tretji sam.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S prvim od obeh izpodbijanih sklepov je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe ter pridržalo odločanje o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi. Z drugim sklepom je zavrnilo tudi ugovor zoper sklep o izvršbi in hkrati odločilo, da je dolžna dolžnica upnikoma povrniti njune nadaljnje izvršilne stroške v višini 5.244,00 SIT.

Zoper oba sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnica.

Meni, da je nastanek znatnejše škode, ki bi ji nastala z izvršbo, izkazan in sklep o zavrnitvi odloga izvršbe zato nepravilen. V garažnem objektu, iz katerega naj bi se po izvršilnem naslovu odstranile premičnine, se namreč nahajajo tudi drva za kurjenje, ki bi jih v primeru odstranitve iz garaže zelo težko zaščitila pred vremenskimi vplivi, jih pa nujno potrebuje kot kurjavo za gretje.

Sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi pa je nepravilen zato, ker je izrek izvršilnega naslova neizvršljiv, saj navaja stvari, ki jih v spornih prostorih sploh ni, poleg tega pa je tudi sicer premalo določen. Prav tako pa se sklep nanaša samo na dolžnico, čeprav je solastnik garaže tudi P. M. in bi tako lahko prišlo do situacije, da bi se ob izvršbi iz garaže odstranile tudi stvari, ki sploh niso last dolžnice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za odložitev izvršbe ugotovilo, da dolžnici z izvršbo ne bi nastala znatnejša škoda, na pravilnost te odločitve pa tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da ima dolžnica v garaži uskladiščena tudi drva, ne more vplivati. Splošno znano je namreč, da je mogoče drva pred vremenskimi vplivi ustrezno zaščititi tudi na prostem, navedba pritožbe, da bi bilo z odstranitvijo drv iz garaže ogroženo dolžničino ogrevanje, pa je zato neutemeljena. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da iz izreka izvršilnega naslova povsem jasno izhaja, da mora dolžnica iz garaže odnesti vse stvari, ki so njena last, in da je zato izrek dovolj določen, čeprav stvari, ki jih navaja, ne določa povsem izčrpno. Z ugovorom, da izvršilni naslov navaja stvari, ki jih v garaži sploh ni, pa bi lahko dolžnica, kot izhaja že iz razlogov prvostopenjskega sklepa, uspela le, če bi določno navedla, katere so te stvari, poleg tega pa tudi uspela dokazati, da so bile iz garaže odstranjene in da tega dejstva v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ni mogla uveljavljati (8. tč. 1. odst. 50. čl. ZIP). Neupoštevno pa je tudi sklicevanje rpitožbe na to, da so v garaži tudi stvari P. M. V kolikor to dejstvo drži, ima omenjena oseba vse do konca izvršilnega postopka možnost, da zoper izvršbo ugovarja in zahteva, da se izvršba na njegovih predmetih izreče za nedopustno (čl. 56 ZIP), nikakor pa ne more tega ugovora zanj podati dolžnica.

Ker je torej sodišče prve stopnjena pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (čl. 368 ZPP/77 in čl. 353 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).