Jedro

Predlagatelj ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu so le trditve s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, kar ne more biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega z golim navajanjem številk zadev tudi ni natančno izkazal obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katerega naj bi odločitev odstopala.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata Koroške, št. 0612-0092/2019-7 (63) z dne 13. 6. 2019 (v zvezi z odločbo župana Mestne občine Slovenj Gradec, št. 478-0088/2019-5 z dne 8. 8. 2019). Z navedeno odločbo je bila tožniku naložena odstranitev lesene ovire z javne površine parc. št. 111/5 k. o. Slovenj Gradec.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je v zemljiški knjigi kot lastnica navedenega zemljišča vpisana Mestna občina Slovenj Gradec, da je bila za to zemljišče izdana ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena in da je tožnik na tem javnem dobru brez soglasja lastnika ali upravljavca postavil leseno oviro, ki je onemogočila prehod po navedenem zemljišču. Ob takem dejanskem stanju je bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa določba 10. točke 5. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec (v nadaljevanju Odlok), saj je Upravno sodišče presodilo, da tožniku pogodba z dne 1. 9. 1986 o sofinanciranju in ureditvi individualnega dela soseske S-8, ki jo je sklenil s Skladom stavbnih zemljišč Občine Slovenj Gradec (v nadaljevanju pogodba z dne 1. 9. 1989), ne daje nobenih stvarnopravnih ali obligacijskopravnih upravičenj oz. pravice, da omejuje dostop do navedene javne površine.1

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je v zvezi s sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da se je s pogodbo z dne 1. 9. 1986 zavezal prispevati denar in opraviti določena dela v zvezi z ureditvijo dela soseske. Meni, da je bila s tem sklenjena družbena pogodba, sam pa je postal solastnik zemljišča parc. št. 111/5. Drugačno stališče Upravnega sodišča je v nasprotju s primeri sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki so objavljeni v Obligacijskem zakoniku s komentarjem iz leta 2001 avtorjev dr. Janeza Šinkovca in mag. Boštjana Tratarja, pri čemer navaja opravilne številke zadev, v katerih naj bi Vrhovno sodišče obravnavalo družbeno pogodbo.

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Iz te določbe izhaja, da je revizija kot izredno pravno sredstvo namenjena doseganju navedenih objektivnih ciljev. Temu sledi določba 367. b člena ZPP, ki med drugim določa, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367. b člena ZPP). V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

7. Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil, saj v predlogu ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu so le trditve o tem, da je v letu 1986 sklenjena pogodba z občino imela pravno naravo družbene pogodbe in da je na tej podlagi na obravnavanem zemljišču nastala solastnina. S tem tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, kar ne more biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega z golim navajanjem številk zadev tudi ni natančno izkazal obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katerega naj bi odločitev odstopala.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

1 Glede navedene pogodbe sta upravna organa obeh stopenj ugotovila, da je tožnik s tem pravnim poslom le sofinanciral komunalno ureditev, ni pa pridobil pravic na navedenem zemljišču.