Jedro

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti zamudne sodbe so lahko relevantne le dejanske trditve, ki jih vsebuje tožba. Če jim toženec ne nasprotuje, jih sodišče mora upoštevati kot podlago za svojo odločitev, ne da bi preverjalo njihovo resničnost. Ni povsem nemogoče, da bi isti izvajalec imel na isti dan dva koncerta. Prav tako ni nemogoče, da bi bila vstopnina in udeležba na obeh prireditvah različna. Potemtakem ni res, da je tožba v tem delu nesklepčna, saj dejstva, ki jih je navedel tožnik, vodijo do zahtevane pravne posledice, torej obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorsko varovane glasbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da mora toženec J. P. tožniku v petnajstih dneh plačati še 27,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec J. P. mora v petnajstih dneh od prejema te sodbe tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 107,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, potem ko prvi toženec ni odgovoril na tožbo, razsodilo, da mora tožniku plačati 617,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo in sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

Tožnik se je pravočasno pritožil. Izpodbija zavrnilni del sodbe in se pri tem sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Poudarja, da bi moralo sodišče pri presoji sporne terjatve uporabiti Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006, s katerimi je tožnik dotlej veljavno tarifo uskladil z inflacijo na način, kot je bil vnaprej predviden in določen v istoimenskem pravilniku iz leta 1998. Pri tem ni šlo za spremembo tarife, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa, kar dokazujeta odločbi I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010 Nasprotno pa je sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pristranska in arbitrarna. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka, za prireditev Klubski večer z dne 13. 6. 2008, na katerem so nastopili Djs: B., E., B. & C., M., v znesku 42,97 EUR. Tožnik je v tožbi res navedel, da se izračun nanaša na koncert M. & J., Z. & O., ki je bil 24. 6. 2008, vendar je prišlo do očitne pisne pomote pri poimenovanju izvedenega koncerta, kar izhaja iz preostalih tožbenih navedb in iz predloženih dokazov, do katerih pa se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnik je v tožbi navedel vse koncerte, ki jih zajema tožba, vključno s prireditvijo z dne 13. 6. 2008, kot dokaz pa je predložil tudi zastopnikovo prijavo prireditve z dne 20. 6 2008 in fotografije. Očitna pisna pomota zato sodišču ni mogla ostati neznana.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev glede tarife za javno priobčitev glasbenih del uporabilo ustrezno materialnopravno podlago. Svoj izračun nadomestila za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del iz tožnikovega repertoarja, ki ga dolguje prvi toženec, je pravilno oprlo na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98) iz leta 1998 (Pravilnik/98). Tožnik s svojim vztrajanjem pri uporabi istoimenskega Pravilnika (Uradni list RS, št. 138/2006) iz leta 2006 ne more uspeti, saj navedeni Pravilnik ni bil sprejet po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), torej na zakonit način. Od sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, ki je poenotila dotedanjo sodno prakso, o tem vprašanju ne more biti več nobenega dvoma. Neumesten je pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti in arbitrarnosti navedene sodbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP – B) je v četrtem odstavku 26. člena kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika/98, ne pa tudi njegovega normativnega dela, kamor sodi 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. Tožnikovo sklicevanje na pravico do valorizacije tarife torej ni utemeljeno. Sicer pa tožnik v pritožbi obširno in vztrajno ponavlja razloge, na katere je bilo izčrpno odgovorjeno že v prej navedeni revizijski odločbi in v številnih odločbah pritožbenega sodišča, ki so tožniku znane. Ponovno opredeljevanje do teh pritožbenih stališč zato ni potrebno.

Res pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi s točko VI.8 tožbe. Pri tem sicer ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je to svojo odločitev sicer napačno, vendar razumljivo obrazložilo, tako da je bilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

Ker prvi toženec na tožbo ni odgovoril, se šteje, da je priznal tožnikove dejanske trditve. Iz teh je mogoče povzeti, da naj bi bila v klubu S. 24. 6. 2008 dva koncerta izvajalcev M. & J. in Z. & O.; na prvem je bilo 200, na drugem pa 60 obiskovalcev, pri čemer je vstopnina v prvem primeru znašala 8,00 EUR, v drugem pa 7,00 EUR. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da je šlo v drugem primeru dejansko za neko drugo prireditev, ki je potekala 13. 6. 2008 z drugimi nastopajočimi. To pritožbeno pojasnilo, četudi morda ustreza resnici, je pravzaprav odveč. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti zamudne sodbe so lahko relevantne le dejanske trditve, ki jih vsebuje tožba. Če jim toženec ne nasprotuje, jih sodišče mora upoštevati kot podlago za svojo odločitev, ne da bi preverjalo njihovo resničnost. Ni povsem nemogoče, da bi isti izvajalec imel na isti dan dva koncerta. Prav tako ni nemogoče, da bi bila vstopnina in udeležba na obeh prireditvah različna. Potemtakem ni res, da je tožba v tem delu nesklepčna, saj dejstva, ki jih je navedel tožnik, vodijo do zahtevane pravne posledice, torej obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorsko varovane glasbe. Dejstvo, da tožnik za prireditev, navedeno v točki VI.8. tožbe, ni predložil dokazov, ni ovira za izdajo zamudne sodbe. Zadošča pač, da navedena dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana.

Ob pravilni uporabi 318. člena ZPP bi torej sodišče prve stopnje moralo tudi glede zahtevka v zvezi s prireditvijo, navedeno v točki VI.8. tožbe, izdati zamudno sodbo. Vsi ostali pogoji za izdajo takšne sodbe so namreč izpolnjeni. Za navedeno prireditev bi bil tožnik po Pravilniku/98 upravičen do plačila pavšalnega zneska po številu obiskovalcev, pomnoženo z zneskom 0,14 EUR (po tarifi I-C/1), kar znese 8,40 EUR. K temu je treba prišteti še 200% na račun civilne kazni in 8,5% DDV, tako da končni seštevek znaša 27,34 EUR.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pete alineje 358. člena v tem obsegu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo, ker pritožbeni razlogi, ne zatrjevani in ne uradoma upoštevni, niso podani.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je po drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona upravičen do povračila sorazmernega dela svojih pritožbenih stroškov. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, upoštevaje dodatno prisojeni znesek. Skupaj znašajo 107,64 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo (51,00 EUR – tar. št. 1121), nagrado za postopek (27,20 EUR – tar. št. 3210), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 20% DDV.