Jedro

Niti ZZRZI niti ZDR-1 ne določata obveznosti delodajalca, da delovno mesto najde, prav tako ne opredeljujeta vsebine poizvedb, ki naj jih delodajalec opravi pri drugih možnih delodajalcih. ZZRZI določa zgolj dolžnost preverbe možnosti zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, kar je logično, saj delodajalec, ki pogodbo odpoveduje, nima nikakršne možnosti vplivati na kadrovsko politiko drugega delodajalca.

Določba 40. člena ZZRZI ne daje podlage za tolmačenje tožnice, da predstavlja ustrezno zaposlitev tudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja strokovna izobrazba. Takšnega tolmačenja pojma "ustreznosti zaposlitve" ne dopuščajo niti določbe ZDR-1, ki prav tako opredeljujejo pojem "ustrezno delo" oziroma "ustrezna zaposlitev" (npr. četrti odstavek 33. člena ZDR-1, peti odstavek 91. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved iz poslovnega razloga z dne 6. 4. 2021 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 2. 6. 2021 in zato še vedno traja brez prekinitve in z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek, prav tako zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo vseh, s strani tožnice predlaganih dokazov. S tem je tudi negiralo tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem je prezrlo, da tožnica vseh zavrnjenih dokaznih predlogov ni podala v zvezi z ekonomičnostjo ali smotrnostjo reorganizacije. Dokaze, ki se nanašajo na vsebino dela A. A., je tožnica predlagala za dokazovanje obstoja prostega delovnega mesta za tožnico in posredno tudi za dokazovanje zlorabe instituta reorganizacije delovnega procesa, česar pa sodišče kljub njenim opozorilom ni prepoznalo. Definicija zlorabe, kot jo opredeli sodišče prve stopnje, nima podlage v predpisih. Da gre za zlorabo instituta reorganizacije kažejo sledeča dejstva: v sanacijskem načrtu je bilo predvideno, da se oddelek računovodstva prenese na Holding, kar pa se ni zgodilo, ker je prešel na pravno osebo B. d. o. o.; v zvezi s predvidenim zmanjšanjem odhodkov ni bila opravljena nobena analiza, odhodki pa se niso zmanjšali. Nadalje na družbo B. d. o. o. niso prešla delovna opravila vseh zaposlenih v računovodstvu, temveč zgolj del njihovih nalog. Urejanje predane dokumentacije, materialno in blagovno knjigovodstvo in obračune stroškov dela pri toženi stranki po reorganizaciji opravlja A. A., ki pa za opravljanje računovodskega dela nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč je formalno zaposlena na delovnem mestu "receptor" (pred spremembo sistemizacije je bila zaposlena na delovnem mestu "tajnica direktorja"). Vsa dela, ki jih opravlja A. A. bi kljub omejitvam zaradi invalidnosti lahko opravljala tožnica, saj ima za njih potrebna znanja, zmožnosti, ustrezno izobrazbo in za ta dela izpolnjuje zdravstvene zahteve. V zvezi z vsebino dela A. A. je tožnica predložila dokazila (račun z dne 6. 9. 2021, e-sporočilo z dne 31. 8. 2021, posnetek zaslona o dodelitvi pravic A. A.), ki jih sodišče ni dokazno ocenilo, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Prav tako je predlagala zaslišanje prič C. C. in D. D. o tem, da je vsebina dela A. A. računovodske narave in da sklenjena pogodba o zaposlitvi dejansko prikriva vsebino dela, ki bi ga lahko v izogib prenehanju delovnega razmerja opravljala invalidna tožnica. Tožena stranka je torej ob spremembi sistemizacije dejansko imela prosto delovno mesto "receptor", ki je ustrezalo tožničini usposobljenosti, izobrazbi in preostali delovni zmožnosti, in bi ga morala ponuditi tožnici. Tako pa je tja iz delovnega mesta "tajnice direktorja" premestila A. A. Tožena stranka je tako le navidezno ukinila vsa delovna mesta v računovodstvu, saj je že naslednji dan del računovodskih opravil prevzela A. A. Glede teh dejstev je sodišče sprejelo povsem zmotno dokazno oceno. Ker je sodišče zaključilo, da je tožena stranka dovolj podrobno in jasno obrazložila odpovedni razlog, ga je bilo dolžno tudi preveriti v njegovi vsebini, kakor je glasila in bi bilo dolžno torej ugotavljati razloge za reorganizacijo oziroma njeno ekonomičnost. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede te ključne okoliščine je sodišče na naroku pooblaščenki tožnice tudi neutemeljeno odreklo pravico do zastavljanja posameznih vprašanj zakonitemu zastopniku tožene stranke, s tem pa je tožnico prikrajšalo v pravici do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS). Sodišče pa tudi ni izvedlo in tudi ne zavrnilo dokaznega predloga po vpogledu v listino s pripombami tožnice k sanacijskemu načrtu, ki ga je predložila k drugi pripravljalni vlogi. Gre za bistven dokaz glede trditev tožnice o zlorabi reorganizacije, glede katerega je bila tožnica prikrajšana. Ker je pri toženi stranki obstajalo delo za invalidno tožnico, kot je ugotovila izvedenka, bi moralo sodišče tudi zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja, kot je to predlagala tožnica in sicer v smeri, ali bi vsebino dela, ki ga dejansko opravlja A. A., lahko opravljala tožnica. Ker sodišče ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. O tem dokaznem predlogu tudi sicer sodišče ni odločalo, ni ga zavrnilo, v zvezi s tem dejstvom je sodba neobrazložena, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka. 339. člena ZPP v delu, ko pojasnjuje svojo odločitev z mnenjem izvedenke, da se za ta delovna mesta zahteva nižja izobrazba in za tožnico niso ustrezna. Prav tako so pravno nesprejemljivi zaključki sodišča, da je tožena stranka opravila zadostne in ustrezne poizvedbe pri drugih delodajalcih, saj v poizvedbah ni navajala, da išče prosto delovno mesto za invalidno osebo. Sodba o tem ključnem dejstvu nima razlogov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imela tožena stranka na razpolago delovna mesta, ki bi ustrezala njeni delovni zmožnosti. Ne glede na to, da se je za ta delovna mesta zahtevala nižja strokovna izobrazba od tožničine, navedeno po stališču tožnice ni pomembno, saj ustreznost izobrazbe ni ključni, temveč eden od treh enakovrednih kriterijev za ponudbo nove zaposlitve. Tožnica bi namreč sprejela tudi delo, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba, saj bi s tem preprečila prenehanje delovnega razmerja. Glede navedenega izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. S tem v zvezi je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj ZPIZ, ZZRZI, ZDR-1, Ustava RS in Konvencije ustvarjajo močnejše pravno varstvo za delavca invalida, kot je skopo tolmačenje ustreznosti delovnega mesta skozi zahtevano stopnjo izobrazbe. Tožena stranka je v času, ko je ukinila delovna mesta v gostinstvu, presežnim delavkam neinvalidkam ponudila tudi delovno mesto čistilke z nižjo izobrazbo, tožnici kot invalidki pa ne, kar nakazuje, da je bila tožnica nedovoljeno diskriminirana zaradi invalidnosti. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 29. 12. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, zaradi česar ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami, to je na delu, kjer bo opravljala psihično manj odgovorno delo, s krajšim delovnim časom od polnega. Upoštevaje to odločbo je bila pri toženi stranki zaposlena nazadnje na delovnem mestu "Analitik VII/2", za krajši delovni čas, štiri ure dnevno in je svoje delo opravljala v oddelku Računovodstva. Tožena stranka je spremenila Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila celoten oddelek računovodstva in vsa delovna mesta v tem oddelku. Pravilnik je pričel veljati 16. 11. 2020, istega dne je tožena stranka tožnici vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, iz katerega izhaja, da ne obstoji podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici dne 6. 4. 2021 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz odpovedi izhaja, da se je zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov odločila, da celotni oddelek računovodstva ukine in da vsa računovodska opravila prenese na zunanjega izvajalca.

7. Ker je tožnica invalid III. kategorije, pravno podlago za odločitev v tem sporu glede na določbo prvega odstavka 116. člena ZDR-1 predstavljajo tudi določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl.) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), ki se v določbah 101., 102., 103. in 104. člena na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Za odločitev je bistvena predvsem določba prvega odstavka 40. člena ZZRZI, po kateri lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali če na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj v odpovedi navedenega poslovnega razloga, saj dela, ki ga je tožnica opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni več potrebovala. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka instituta reorganizacije ni zlorabila, kot tudi, da je tožena stranka preverila možnost ohranitve zaposlitve tožnice tako znotraj nje kot pri drugih delodajalcih.

9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožnice, da tožena stranka ni opravila zadostne in ustrezne poizvedbe pri drugih delodajalcih, ker v poizvedbah ni navajala, da išče prosto delovno mesto za invalidno osebo. Niti ZZRZI niti ZDR-1 ne določata obveznosti delodajalca, da delovno mesto najde, prav tako ne opredeljujeta vsebine poizvedb, ki naj jih delodajalec opravi pri drugih možnih delodajalcih. ZZRZI določa zgolj dolžnost preverbe možnosti zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, kar je logično, saj delodajalec, ki pogodbo odpoveduje, nima nikakršne možnosti vplivati na kadrovsko politiko drugega delodajalca. Gre torej za tipično obligacijo prizadevanja in ne obligacijo rezultata. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da ob dejstvu, da iz poizvedb izhaja opis tožničine izobrazbe in usposobljenosti, iz dopisa, posredovanega na podjetje E. d. o. o. pa tudi, da je tožena stranka temu podjetju posredovala življenjepise, zgolj dejstvo, da iz povpraševanja ne izhaja opredelitev tožnice kot invalidke, ne predstavlja neustrezne poizvedbe. Kot je pravilno izpostavilo sodišče, je tožnica v izpovedi celo sama potrdila, da jim je direktor naročil, da pripravijo vlogo, ki se bo posredovala na E. d. o. o., kar kaže na aktivnosti tožene stranke v tej zvezi, po drugi strani pa bi torej tudi tožnica, v kolikor je štela, da je njeno invalidnost pri drugem delodajalcu potrebno izpostaviti, v vlogi, ki jo je pripravila, lahko to sama navedla. Sodišče prve stopnje se je o navedenih dejstvih natančno opredelilo v točki 13 obrazložitve, zato ne drži, da sodba o tem nima razlogov.

10. Izvedeni dokazni postopek potrjuje, da je tožena stranka izvedla zadostne aktivnosti za ohranitev zaposlitve tožnice, vendar ji znotraj tožene stranke niti pri drugih delodajalcih ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka sama s takšnimi prostimi delovnimi mesti razpolagala. Pogoj strokovne izobrazbe, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev za ustreznost nove ponujene zaposlitve zahteva 40. člen ZZRZI, je izpolnjen, če se za ponujeno zaposlitev zahteva enaka vrsta in raven (stopnja) izobrazbe, ki ustreza invalidovi dejansko pridobljeni izobrazbi. Določba 40. člena ZZRZI tako ne daje podlage za tolmačenje tožnice, da predstavlja ustrezno zaposlitev tudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja strokovna izobrazba. Takšnega tolmačenja pojma "ustreznosti zaposlitve" ne dopuščajo niti določbe ZDR-1, ki prav tako opredeljujejo pojem "ustrezno delo" oziroma "ustrezna zaposlitev" (npr. četrti odstavek 33. člena ZDR-1, peti odstavek 91. člena ZDR-1). Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica diplomirani ekonomist in je bila tudi sicer pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu, za katero se zahteva VII. stopnja izobrazbe. Ustrezna zaposlitev za tožnico, upoštevajoč določbo 40. člena ZZRZI, bi bila torej zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazbe (ter enaka vrsta izobrazbe, kot jo ima tožnica), ob predpostavki, da je tožnica za takšno delovno mesto usposobljena in v okviru svoje invalidnosti delovno zmožna. Če eden od teh zakonitih pogojev ni izpolnjen, ne gre za ustrezno zaposlitev po citirani določbi ZZRZI, zato tožena stranka tožnici delovnega mesta, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba, kot jo ima tožnica, ni bila dolžna ponuditi. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne razloge tudi o navedenem (točka 14 obrazložitve), nasprotne pritožbe navedbe zato ne držijo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje povsem pravilno tolmačilo tako določbe ZPIZ-1, ZZRZI in ZDR-1, zato pritožbeno zatrjevanje kršitev teh zakonov, Konvencije ZN o pravicah invalidov in Ustave RS ne vzdrži. Tožnica je invalid, zato je bila tožena stranka v zvezi z možnostjo zagotovitve drugega ustreznega dela dolžna upoštevati določbe 40. člena ZZRZI. Dejstvo, da tožnici, ki ima status invalida, ni bila ponujena neustrezna zaposlitev, nekaterim drugim zaposlenim, ki niso invalidi, pa naj bi potrditvah tožnice bila, ne more predstavljati nedovoljene diskriminacije in tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi tega ne more biti nezakonita.

11. Izvedeni dokazni postopek prav tako ne podpira pritožbene teze, da je imela tožena stranka za tožnico na razpolago ustrezno delovno mesto. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi mnenja sodne izvedenke za medicino dela, prometa in športa, je imela tožena stranka na podlagi spremenjenega Pravilnika delovna mesta, ki so sicer ustrezala tožničini delovni zmožnosti, ne pa tudi njeni strokovni izobrazbi, saj je zanje zahtevana nižja strokovna izobrazba od tožničine (poslovni sekretar, tajnica direktorja, organizator športnih programov). Delovna mesta: direktor, pomočnik direktorja, vodja sektorja I, vodja oddelka III, vodja športnih programov, vodja športne infrastrukture I, višji strokovni sodelavec za upravljanje športne infrastrukture, pa za tožnico zaradi stresnih dejavnikov niso bila ustrezna oziroma ne ustrezajo njeni delovni zmožnosti. Enako velja za delovno mesto receptor, ki ga tožnica izpostavlja v pritožbi. Tudi za to delovno mesto se ne zahteva enaka strokovna izobrazba, kot jo ima tožnica, temveč nižja, V. stopnja izobrazbe, zato glede na 40. člen ZZRZI ne gre za ustrezno delovno mesto.

12. Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo mnenje izvedenke, pri tem pa pravilno ni upoštevalo njenih stališč, ki so se nanašala na vprašanje dopustnosti oziroma nedopustnosti ravnanja tožene stranke, ki tožnici ni ponudila dela na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja stopnja izobrazbe od tožničine. Gre za pravno vprašanje, ki je pridržano sodišču in na kar je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo. O odločilnih dejstvih ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samim tem mnenjem, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Ne drži niti, da sodba ni obrazložena glede zavrnitve dokaznega predloga tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Obrazložitev je podana v točki 13 in 14 izpodbijane sodbe. Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri ugotavljanja ustreznosti delovnega mesta "receptor" ni bila potrebna, ker to delovno mesto ni ustrezalo tožničini strokovni izobrazbi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Iz vsebine obrazložitve sodišča prve stopnje povsem smiselno izhaja tudi, zakaj je sodišče med drugim zavrnilo dokazne predloge tožnice, ki so se nanašali na vsebino dela A. A. (zaslišanje C. C. in D. D., predložitev pogodbe o zaposlitvi za delavko A. A.) ter zakaj s tem v zvezi, ter v zvezi z vprašanji smotrnosti reorganizacije, ni dopustilo postavljanja vprašanj. Navedena delavka je potrditvah tožnice zasedala delovno mesto, ki spada v V. tarifni razred (v ta tarifni razred spada tako delovno mesto "tajnice direktorja", kot delovno mesto "receptor", kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča), kar pa ni delovno mesto, ki bi bilo skladno s strokovno izobrazbo tožnice in torej ne gre za delovno mesto, ki bi ga bila skladno z določili ZZRZI dolžna tožena stranka ponuditi tožnici. Predmetni dokazni predlogi so bili torej nepotrebni.

14. Pritožbeno ni sporno dejstvo, da je tožena stranka delo zaposlenih v računovodstvu nadomestila z zunanjim izvajalcem, podjetjem B. d. o. o. (opomba 7 pritožbe), za tožnico je bilo sporno le dejstvo, da naj bi del računovodskih opravil prevzela delavka A. A. na delovnem mestu "receptor", ta dela pa bi lahko opravljala tožnica. Tudi v primeru, da bi držale navedbe tožnice, da je bilo ob spremembi sistemizacije delovno mesto "receptor" prosto,1 ne glede na njegovo vsebino (tudi če je torej ta delavka med preostalimi nalogami tega delovnega mesta res delno opravila še kakšno računovodsko opravilo), ne gre za delovno mesto, ki bi bilo glede na določila ZZRZI za tožnico primerno, kot pojasnjeno zgoraj in izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Iz trditev tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi sicer ni izhajalo, da bi delavka A. A. na delovnem mestu, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe, prevzela vsa dela, ki jih je prej opravljala tožnica na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, slednjega pa tožnica tudi v pritožbi ne trdi, zato tudi v tem smislu ni podan dvom v zakonitost tožničine odpovedi. Okoliščina glede vsebine dela, ki ga je po spremembi sistemizacije opravljala A. A., z ozirom na navedeno tako ni bistvena za odločanje o nezakonitosti odpovedi, zato sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri utemeljeno ni izvajalo in se do njih tudi utemeljeno ni več kot toliko opredeljevalo. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Slednje je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, zato ni utemeljen niti očitek o bistveni kršitvi določb postopka niti o prikrajšanju tožnice do učinkovitega sodnega varstva. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča niti k izvajanju vseh predlaganih dokazov niti k opredeljevanju do vseh navedb strank.

15. Prenos izvajanja določenih opravil na zunanje izvajalce po ustaljeni sodni praksi predstavlja poslovno odločitev delodajalca in je utemeljen odpovedni razlog.2 Okoliščina, da je tožena stranka ukinila celotno organizacijsko enoto in računovodska opravila prenesla na pravno osebo B. d.o.o., odpovedi pa podala vsem v tej enoti zaposlenim delavcem, kaže na neprepričljivost zatrjevanja tožnice, da je prav njej podana odpoved posledica zlorabe instituta reorganizacije.. To še posebej ob dejstvu, da tožnica niti ni trdila, da bi njeno delo prevzela delavka A. A., temveč je trdila le, da je delo te delavke računovodske narave, zato bi ga lahko opravljala tudi sama.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnitev vseh dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo (to velja tudi za neizvedbo dokaza z vpogledom v spis istega sodišča, opr. št. Pd 312/2020, kot za zavrnitev dokaza z vpogledom v AJPES za A. A.), kot je razvidno iz točke 4 obrazložitve, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Podrobno je v točki 16 tudi pojasnilo, zakaj je štelo, da v konkretnem primeru ne gre za zlorabo reorganizacije oziroma zakaj meni, da ne držijo tožničine navedbe, da poslovni razlog dejansko prikriva kakšen drug razlog. Do navedb s tem v zvezi in predlaganih dokazov se je ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča soglaša in jih ocenjuje tudi za povsem prepričljive. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje izpostavilo, da je o zlorabi instituta reorganizacije mogoče govoriti, kadar je motiv za reorganizacijo osebne narave oziroma kadar delodajalec izpelje formalni postopek reorganizacije z namenom izključitve točno določene osebe iz delovnega razmerja iz drugih (subjektivih) razlogov. Ti razlogi morajo izhajati iz sfere konkretnega delavca oziroma so povezani z ravnanjem, osebnostjo ali sposobnostmi konkretnega delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica tako fiktivnosti reorganizacije in torej nezakonitosti svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne more uspešno zatrjevati z navedbami, da se je tožena stranka z reorganizacijo hotela znebiti druge delavke - to je C. C., ki ji je bila celo podana odpoved iz krivdnega in ne poslovnega razloga.

17. Povsem pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da dokaznega postopka ni izvajalo v smeri presoje smiselnosti, smotrnosti in uspešnosti reorganizacije, ki jo je nesporno izvedla tožena stranka, saj ima sodišče za takšno odločitev podlago v določbah ZDR-1 in obširni in enoznačni ustaljeni sodni praksi, iz katere izhaja, da presoja smiselnosti oziroma smotrnosti reorganizacije ter njene finančne upravičenosti, ni v pristojnosti sodišča. Tožnica tudi sama v pritožbi priznava, da je preostale dokazne predloge, ki se ne nanašajo na vsebino dela A. A., predlagala v zvezi z ekonomičnostjo ali smotrnostjo reorganizacije. Ker ocena o slednjem ni v pristojnosti sodišča, dokazov v tej smeri sodišče utemeljeno ni izvajalo. Tudi s tem v zvezi torej ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zmotno uveljavlja pritožba.

18. Deplasirane so pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni izvedlo niti zavrnilo dokaznega predloga po vpogledu v listino s pripombami tožnice k sanacijskemu načrtu, ki ga je predložila k drugi pripravljalni vlogi. Kot je razvidno iz spisa, tožnica te listine namreč ni predložila niti v drugi pripravljalni vlogi, niti kasneje.

19. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.

1 Slednjega naj bi nato po spremembi sistemizacije glede na trditve tožnice zasedla A. A. 2 Npr. VSRS, sodba opr. št. VIII Ips 209/2007, VIII Ips 175/2012, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 21/2013 in druge.