Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku št. ... z dne 29. 1. 2015 odpravi (1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od prenehanja delovnega razmerja dalje do pravnomočnosti sodbe od bruto plač obračunati ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške po odmeri sodišča v 15 dneh, pod izvršbo (3. točka izreka).

2. Tožnik podaja pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava že pri izvajalcu poklicnega upokojevanja, tj. A. d.d., kar je posledično privedlo do nepravilne uporabe materialnega prava tudi v izpodbijani sodbi. A. d.d. je 10. 10. 2014 poslala tožniku v vednost obvestilo, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine dne 26. 3. 2015. Obvestilo je bilo poslano delodajalcu in je predstavljalo podlago za izdajo izpodbijane odločbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Obvestilo A. d.d. temelji na izračunih ZPIZ-a narejenih na podlagi podatkov, poslanih s strani A. d.d. v obdobju vključenosti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in iz uradnih evidenc Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 11. odstavka 209. člena ZPIZ-2. Sodišče je pravilno ugotovilo, da v izpodbijani odločbi ostane odprto le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki pa je bilo zmotno uporabljeno in posledično tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. A. d.d. je edina pristojna v RS za izvajanje poklicnega zavarovanja in ima zato zakonsko dolžnost, da pozna določbe ZPIZ-2 do te mere, da bi ob ugotavljanju pogojev za poklicno upokojitev moralo upoštevati, da je poklicno zavarovanje zbiranje prispevkov delodajalcu na osebnih računih zavarovancev, pri čemer se pravice razvrstijo v štiri kategorije:

1. pravica do poklicne pokojnine ob izpolnjenih pogojih iz 204. č. ZPIZ-2;

2. pravica do enkratnega izplačila (za tožnika velja 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, ker je več kot 10 let opravljal vojaško službo);

3. pravica do dokupa pokojninske dobe (11. odstavek 202. člena);

4. pravica do prenosa sredstev med pokojninskimi načrti (248. č. ZPIZ-2).

Prispevki delodajalcev - finančna sredstva se lahko porabijo v skladu z voljo in odločitvijo zavarovanca. Ena od možnosti je uveljavitev pravice do poklicne pokojnine ob kateri se druge pravice enako izčrpajo, saj so podlaga za njihov obstoj po prvem odstavku 198. člena ZPIZ-2 prispevki delodajalcev na osebnem računu zavarovanca, s prejemanjem poklicne pokojnine pa se sredstva na osebnem računu izčrpajo in s tem tudi pravice iz police poklicnega zavarovanja. Iz navedenih možnosti izhaja, da je zavarovančeva volja tista, ki je bistvena pri določitvi, kateri člen ZPIZ-2 se bo za uveljavitev pravic zavarovanca uporabil. Tožnika nihče ni nikoli pozval, da bi se odločil za katero izmed možnostjo uveljavljanja iz B., ampak je A. d.d. samovoljno odločil, da tožnik izpolnjuje pogoje za poklicno upokojitev dne 26. 3. 2015. ZPIZ je pri ugotavljanju pogojev za starostno upokojitev upošteval obdobje vključenosti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, kot mu je to za zavarovanca sporočil A. d.d. (v imenu zavarovanca brez pooblastila) in zato je ZPIZ pri ugotavljanju datuma izpolnitve pogojev za starostno upokojitev upošteval dodatno dobo ter tako določil datum (ob upoštevanju dodatne dobe) izpolnitve pogojev za starostno upokojitev za tožnika, saj ZObr v 11. odstavku 92. člena določa, da se vojaški osebi ob prenehanju delovnega razmerja do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnil pogoje za izpolnitev pravice do starostne pokojnine upošteva tudi dodana doba iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Mimo volje tožnika je prišlo do situacije, ko je ZPIZ upošteval pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi določil ZPIZ-2 dodatno dobo, zaradi česar je tožnik prikrajšan pri odstotku odmere pokojnine, saj se dodana doba ne šteje za odmero, uveljavitev dodatne dobe pri ugotavljanju pogojev za starostno upokojitev pa je v izključni domeni zavarovanca tožene stranke, ki pa v postopku ugotavljanja pogojev za upokojitev ni izrazil svoje volje nikomur. Tožniku ni razumljivo, kako je lahko A. d.d. poslala tožniku obvestilo o izpolnjevanju pogojev za poklicno pokojnino in iz katerega izhaja, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta pokojninskega zavarovanja, dne 26. 3. 2015. A. d.d., kot edina izvajalka poklicnega upokojevanja bi morala pozvati tožnika, naj se izreče, ali želi koristiti poklicno pokojnino ali pa želi izrabiti katero izmed drugih zakonsko ponujenih možnosti o koriščenju sredstev pri dokupu dodatne delovne dobe. Brez izražene volje tožnika enostavno ni mogoče izračunati pogojev tako za poklicno kot tudi ne za starostno upokojitev in iz tega razloga tudi ni mogoče izvajati 11. odstavka 92. člena ZObr. Tožnik se sprašuje, kako je lahko A. d.d. samovoljno odločila, da brez tožnikove privolitve, da želi, da se mu dodana doba upošteva pri izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku št. ... z dne 29. 1. 2015 obrazložena, saj je tožena stranka jasno navedla, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi zaradi izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, pri čemer gre za poseben z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja po določilih Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr), ki določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Glede izpolnjevanja pogojev pa se uporabljajo določbe 204. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/2012 in nasl.- ZPIZ-2), ki predpisuje pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

6. Po prepričanju pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 – ZSSlov) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z Ustavo RS. Tožnik v resnici šteje, da je protiustavna predvsem določba 92. člena ZObr. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Tako tudi pritožbeno sodišče šteje, da ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr ne nasprotuje Ustavi RS, zato jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava v 3. poglavju ZPIZ-2. Določba trinajstega odstavka 92. člena ZObr je jasna. Vojaški osebi preneha delovno razmerje najkasneje do konca leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Povsem jasna in konsistentna je tudi določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in ZSSlov glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Tožnik niti ne izpodbija ugotovitve, da je pridobil pravico do poklicne pokojnine ob upoštevanju določb 204. člena ZPIZ-2. Tožnik se dejansko zavzema zato, da se določbe o upoštevanju dodane dobe sploh ne bi upoštevale, kar pa glede na povsem jasno določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr ni mogoče. Določb ZPIZ-2 ni mogoče razumeti na način kot to meni tožnik, da bi moral A. d.d. oziroma ZPIZ upoštevati voljo zavarovanca.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati 27. 3. 2015. Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Pravilno je torej stališče, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da gre za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

9. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne osporava, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.