Jedro

Spuščanje po vrvi iz helikopterja, ki lebdi na višini 25 m, je nevarna dejavnost. V ravnanju tožnice (policistke specialke), ki je vrv potem, ko je bila bolečina v roki zaradi hitrega spuščanja prehuda, hkrati pa je bila pod vplivom močnega strahu zaradi nevarne situacije, izpustila (namesto, da bi jo prijela še z drugo roko), pritožbeno sodišče ne vidi soprispevka tožnice k nastali škodi.

Pravična odmera odškodnine 38-letni tožnici za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi fizičnih posledic nezgode (posledice pretresa možganov, delna ohromelost po desni strani, lažja zavrtost vratne hrbtenice in prsne hrbtenice) in hudih psihičnih posledic (porušenje psihičnih kompenzacijskih mehanizov), zaradi katerih je pri tožnici podano trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 50 %, znaša 10,500.000,00 SIT.

Izrek

1.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na 12.997.389,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2004 dalje do plačila, kar vse je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 745.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2.V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.497.389,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 689.559,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se obe stranki pravočasno pritožujeta. Tožeča stranka se pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ugoditi. Sodišče namreč ni ugotovilo, da spremembe v videzu tožnice ni, temveč je spremembo štelo za minimalno, ob tem pa ni z ničemer obrazložilo ali sprememba na tožničino počutje in ravnotežje, kakorkoli vpliva. S tem je zagrešilo kršitev postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Nadalje meni, da bi sodišče tožnici moralo priznati odškodnino tudi iz naslova primarnega strahu. Iz izpovedi tožnice nedvomno izhaja, da je tožnica utrpela strah ob tem, ko je z veliko hitrostjo drsela po vrvi navzdol, hitrosti pa nikakor ni mogla obvladovati. V tem trenutku je vedela, da se bo zgodilo nekaj strašnega, da bo udarila ob tla. Napačen je zaključek sodišča, da tožnici odškodnina za primarni strah ne gre zgolj zato, ker se ne spominja udarca samega. Nedvomno drži, da je šele z udarcem ob tla tožnici nastala škoda, vendar pa se je sam škodni dogodek začel že prej, v trenutku, ko je tožnica doumela, da izgublja kontrolo nad spustom. Sodišče bi tožnici moralo v celoti prisoditi tudi zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Ugotovljeno dejansko stanje opravičuje odškodnino v znesku, ki ga je tožnica postavila. Enako meni glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi ji moralo prisoditi iz tega naslova celotno zahtevano odškodnino.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana sokrivda tožeče stranke, ki hitrosti spuščanja ni prilagodila svojemu znanju. Tožnica je imela licenco inštruktorja alpinizma, torej je imela znanje, da bi lahko še pravočasno upočasnila hitrost spuščanja. To sta izpovedali tudi priči J.Š. in R.J.. Tožnici je bilo sicer ukazano, da se spušča z uporabo ene roke, vendar bi morala, ko je začutila zaradi trenja bolečino, hitrost regulirati z drugo roko.

Takšno njeno ravnanje bi bilo normalno, saj mora specialec policist kljub sprejetim ukazom ukrepati v izredni situaciji samostojno.

Zaključek sodišča, da je tožnica ravnala dosledno, ko se je spuščala le z uporabo ene roke, ni pravilen. Takšno ravnanje tožeče stranke kaže na njeno nesposobnost odločanja v novi situaciji oziroma na precenjevanje fizičnih sposobnosti. Tožnica bi kot izobražena ženska in izkušena plezalka, morala reagirati drugače in hitrost upočasniti z uporabo druge roke. Poleg tega meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, glede na stopnjo in trajanje bolečin, previsoka, enako tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Nesporno predstavlja spuščanje po vrvi iz helikopterja, ki lebdi na višini približno 25 m, nevarno dejavnost. Odškodninska odgovornost toženke je zato objektivna (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je poleg tega zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati oprostitvenih razlogov iz 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišče prve stopnje za takšno odločitev in jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo policistom specialcem (torej tudi tožnici) naročeno, da se po vrvi spuščajo iz lebdečega helikopterja le z eno roko, pri čemer je bila hitrost izvedbe vaje bistvenega pomena.

Nedvomno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da pri specialni enoti policije velja poseben režim, kjer je potrebno striktno ubogati navodila nadrejenega. Upoštevaje navedeno tudi pritožbeno sodišče v ravnanju tožnice, ki je vrv potem, ko je bila bolečina v roki zaradi hitrega spuščanja prehuda, vrv izpustila (namesto, da bi jo prijela še z drugo roko), ne vidi soprispevka tožnice k nastali škodi. Tožnica je morala reagirati v nekaj trenutkih, potem, ko je ugotovila, da gre spuščanje prehitro, razpeta med ukazom glede načina izvedbe vaje in lastno varnostjo, ob močni bolečini v roki, kot posledici hitrega spuščanja po vrvi, hkrati pa je bila pod vplivom močnega strahu zaradi nevarne situacije (primerjaj njeno izpoved list. št. 37). V takšnih okoliščinah tožničino (ne)ravnanje ne more predstavljati soprispevka k nastali škodi. Glede na opisane okoliščine je tudi pritožbeni očitek v zvezi s siceršnjo tožničino inteligenco in izobrazbo ter njenimi izkušnjami iz alipinizma pravno irelevanten.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je po mnenju toženke previsoka.

Glede na ugotovljene dejanske poškodbe in posledice nesreče, ki jih pritožba ne izpodbija, je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna, tako glede na konkretne okoliščine kot glede na objektivno določenost odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je po mnenju pritožbenega sodišča celo nekoliko prenizko odmerjena, kot bo to obrazloženo v zvezi z obravnavanjem pritožbe tožnice.

Dejansko stanje je torej sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo tistih bistvenih krišitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ne gre. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča komaj opazna zadebelitev levega rebernega loka objektivno ne more predstavljati skaženosti. Pravilna pa je tudi njegova ocena, da tudi tožničina subjektivna prizadetost v zvezi z njo ne zadošča za presojo denarne odškodnine (tožnica je izpovedala, da jo zadebelina moti zato, ker ve, da jo ljudje opazujejo, ko je v kopalkah in je neprijetno, ker nisi več tak kot si bil včasih). Ne drži torej tudi ne pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine subjektivne prizadetosti v zvezi z navedeno spremembo.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 900.000,00 SIT, zahtevek do vtoževanih 3.000.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo le takoimenovani sekundarni strah (strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka). Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo sicer mogoče govoriti tudi o tem, da je tožnica utrpela tudi primarni strah vsaj do trenutka, ko je udarila ob tla (glej njeno izpovedbo, list. št. 36, 37, 54), vendar je tudi ob upoštevanju morebitnega primarnega strahu, odškodnina iz tega naslova primerna (sodišče za to nepremoženjsko škodo prisodi enotno odškodnino - 200. člen ZOR).

Tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000.000,00 SIT je primerna odškodnina (tožnica je zahtevala iz tega naslova

4.000.000,00 SIT) - 200. in 203. člen ZOR. Tožnica je stalno 7 dni trpela hude bolečine, v tem času je ves čas prejemala močna zdravila proti bolečinam, 46 dni je trpela bolečine srednje intenzivnosti, manjše intenzivnosti pa še 6 mesecev, občasne bolečine manjše do srednje intenzivnosti pa tudi po tem času in jih ima še danes (kot glavobole in bolečine v hrbtenici), tovrstne bolečine pa bo imela tudi v bodoče. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica hospitalizirana 51 dni, od tega je bila 9 dni povsem odvisna od tuje nege, neprijetno je bilo nošenje ovratnice, rehabilitacija je trajala skoraj dve leti, bila je najmanj 37-krat rentgensko slikana, neprijeten je bil transport v bolnišnico, kakor tudi hoja na številne ambulantne preglede.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT, tožnica pa meni, da je upravičena do odškodnine v višini 12.000.000,00 SIT. Tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova, je bilo sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR, torej na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, hkrati pa tudi na objektivno določeno odškodnino in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Upoštevaje vse navedeno, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo v prenizkem znesku. Pri tožnici je namreč zaradi nezgode in poškodb, ki jih je pri tem utrpela, podano trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 50 % in to tako zaradi fizičnih, kot tudi zaradi psihičnih posledic nesreče. Zaradi fizičnih posledic nezgode (pretres možganov zaradi katerega ima tožnica spominjske motnje, vrtoglavico na višini, močne koncentracije ...; delna ohromelost po desni strani; lažja zavrtost vratne in prsne hrbtenice) tožnica ne zmore več opravljati dela policistke v specialni enoti, ki je tožnico maksimalno zadovoljevalo; razvrščena je bila v drugo kategorijo invalidnosti ter razporejena na drugo delovno mesto s skrajšanim delovnim časom; tudi pri tem delu ima težave zaradi bolečin v hrbtenici, ovirana je pri delu z računalnikom, pri delih s pogledom navzgor, pri dolgotrajni prisilni drži glave. Predvsem pa je ovirana pri vseh športnih aktivnostih, ki obremenjujejo hrbtenico in s katerimi se je pred nezgodo veliko ukvarjala, tako poklicno kot zasebno. Omejena je tudi pri vsakdanjih opravilih, ki zahtevajo prisiljen položaj. Po nezgodi je morala opustiti alipinistično udejstvovanje (prej je bila inštruktorica alpinizma, poučevala je gorske vodnike), ne zmore več iger z žogo, borilnih veščin, tudi s puško ne more streljati. Poleg tega je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica zaradi nezgode trpi tudi hude psihične posledice, ki so nerazdružno povezane s telesnimi posledicami. Porušili so se ji psihični kompenzacijski mehanizmi, po poškodbi se je bistveno spremenilo tožničino dojemanje sebe in okolice, saj je po nesreči izgubila vse tiste dejavnosti in druženja, ki so ji pred tem vzdrževali samozavest. Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da je bila tožnica ob nezgodi stara 30 let, je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1,500.000,00 SIT (skupna odškodnina iz tega naslova tako znaša 10,500.000,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za

1.500.000,00 SIT (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na zvišanje odškodnine je bilo treba na novo določiti uspeh tožeče stranke v postopku. Glede na delni uspeh pritožbe, je tožeča stranka uspela s 83 %, tožena stranka pa s 17 %. Upoštevaje priznane pravdne stoške tožeče stranke

982.512,00 SIT in tožene stranke 412.500,00 SIT, je po pobotanju, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

745.360,00 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP) sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.