Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., oba iz Republike Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 491/2003 z dne 21. 4. 2005 se ne sprejme.
1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja pravne prednice pritožnikov. Odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da prejšnja lastnica, pravna prednica pritožnikov, ob svoji smrti ni bila slovenska državljanka, temveč državljanka takratne Republike Hrvaške, in da bi Republika Hrvaška v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo slovenskim državljanom upravičenost do denacionalizacije priznavala le, če bi bil o tem sklenjen mednarodni sporazum. Da bi bil tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen, pa v postopku ni bilo zatrjevano.
2.Pritožnika navajata, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena dne 30. 4. 1993, prvostopenjski upravni organ pa naj bi o zahtevi za denacionalizacijo odločil šele 25. 1. 2002, tj. skoraj 9 let po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Njuna pravna prednica naj bi status denacionalizacijske upravičenke izgubila z uveljavitvijo ZDen-B, saj naj bi ob vložitvi zahteve izpolnjevala zakonske pogoje. Menita, da zgolj zato, ker je bila njuna pravna prednica hrvaška državljanka, nista v enakem položaju, kot so tisti denacionalizacijski upravičenci (ki prav tako ne izkazujejo slovenskega državljanstva), katerih zahtevki so bili rešeni pred uveljavitvijo ZDen-B in so dobili vrnjeno podržavljeno premoženje. Trdita, da v denacionalizacijskem postopku nista bili upoštevani odločitev hrvaškega Ustavnega sodišča iz leta 1999 in sprememba hrvaškega zakona glede vračanja podržavljenega premoženja tujcem iz leta 2002. Nasprotujeta stališču, po katerem bi morala obstoj vzajemnosti dokazovati stranka, ki uveljavlja zahtevo za denacionalizacijo. Zato naj bi jima bile kršene pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Dodaten zakonski pogoj, tj. pogoj vzajemnosti, ki ga je za denacionalizacijske upravičence, ki niso slovenski državljani, uvedel ZDen-B, pa naj bi bil v neskladju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.
3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 155. člen Ustave, saj ta neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pritožnika v ustavni pritožbi kršitve človekovih pravic sicer zatrjujeta, vendar jih z navedbami, s katerimi oporekata zgolj pravilnosti izpodbijane odločitve, ne izkažeta. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče presoja le, če je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.
4.Izpodbijana odločitev temelji na zakonski ureditvi, ki je že bila predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je sicer z odločbo št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) v drugem odstavku 1. člena ZDen-B (tj. v novem tretjem odstavku 9. člena ZDen) razveljavilo besede "na podlagi meddržavne pogodbe", ker je presodilo, da je določitev diplomatske vzajemnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti in zato prekomerna. Hkrati pa je presodilo, da pogoj dejanske vzajemnosti, kot ga predpisuje tretji odstavek 9. člena ZDen po razveljavitvi navedenega besedila, ni v neskladju z Ustavo. Pri presoji je upoštevalo, da navedena zakonska ureditev ZDen-B posega v ustavnopravna upravičenja denacionalizacijskih upravičencev, če o njihovi zahtevi za denacionalizacijo do uveljavitve ZDen-B še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato je to ureditev presojalo s t. i. strogim ustavnosodnim testom. To pomeni, da pritožnika kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne moreta utemeljiti z očitkom, da upravni organ o zahtevi za denacionalizacijo ni odločal pred uveljavitvijo ZDen-B.
5.Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom tudi ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta kršitev je namreč lahko storjena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa.[1]
6.Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je pri odločanju o utemeljenosti tožbe sodišče v zvezi z vprašanjem obstoja vzajemnosti upoštevalo novelo hrvaškega "Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine" (Narodne novine, št. 92/96 in nasl.) iz leta 2002, na katero se pritožnika sklicujeta tudi v ustavni pritožbi. Vendar je Upravno sodišče ugotovilo, da bi bila v Republiki Hrvaški na podlagi omenjene novele pravica do denacionalizacije slovenskim državljanom priznana, če bi bil med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo o tem sklenjen meddržavni sporazum,[2] in da tožnik (oče prvega pritožnika) ni niti trdil, da bi tak sporazum obstajal. Tudi Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožnik ni zatrjeval, da bi bil meddržavni sporazum sklenjen in da zato pogoj vzajemnosti ni izkazan. Ne drži torej trditev pritožnikov, da omenjenih hrvaških predpisov "noben organ v predmetnem denacionalizacijskem postopku" ni upošteval. Zgolj dejstvo, da se pritožnika ne strinjata s stališčem, po katerem bi morala obstoj vzajemnosti dokazovati sama (oziroma prejšnji tožnik), pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata Milojka Modrijan
Pritožba po četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP) oziroma po 246. členu prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p. b. – ZUP86) ali upravni spor po 4. oziroma tožba po 31. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl – ZUS) oziroma upravni spor po 8. oziroma 26. členu prej veljavnega Zakona o upravnem sporu (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZUS77).
Odločitev slovenskega Ustavnega sodišča tuje države ne zavezuje k določitvi dejanske vzajemnosti oziroma, da v svoji zakonodaji ne bi smela določiti diplomatske vzajemnosti.