Jedro

Ob zatrjevani trditveni podlagi tožbenega zahtevka, da tožena stranka sama uporablja nepremičnino, ki je v solasti pravdnih strank, se je treba opreti na materialnopravno podlago iz 4. odst. 210. in 219. čl. ZOR, pa tudi na določilo iz 2. odst. 39. čl. ZTLR. Če je tožnica v prikrajšanje privolila, le to ne more biti nedopustno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožnici iz naslova uporabnine solastne nepremičnine znesek 47.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan vložitve zahtevka ali 4,559.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1999 dalje do plačila in ji povrniti 351.423,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, zakaj se je tožnica odselila in opustila souporabo solastne hiše. Toženec namreč tožnici ni onemogočil souporabe hiše. Nadalje sodišče ni ugotovilo, koliko tuje, to je tožničine, nepremičnine uporablja toženec, koliko pa njegova mati in brat. Prav tako določen delež, ki pripada tožnici, odpade na sina, ki je daljše obdobje živel v hiši. Napačno je tudi ugotovilo, kakšna je primerna uporabnina za sporno hišo, saj se višine ne da preizkusiti. Uporaba 216. čl. ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj bi primerno nadomestilo za uporabo tuje nepremičnine znal izračunati vsak izvedenec gradbene stroke. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage svoje odločitve. Sama tožba je nesklepčna, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi mogla in morala glede na ponujeno trditveno podlago zahtevati kvečjemu posestno varstvo ali pa varstvo svoje solastninske pravice. Toženec, ki je solastnik, je vseskozi ravnal v skladu in v okviru 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Pritožba je utemeljena. Izhajajoč iz materialnopravne podlage 1. odst. 14. člena ZTLR, je sodišče prve stopnje kot edino pravno relevantno okoliščino štelo, da je tožnica solastnica do 1/2 nepremičnine - stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 180/2, vpisane v vl. št. 66 k.o. I. Takšno materialnopravno izhodišče je sicer pravilno, vendar pa dejstvo solastnine samo po sebi še ne utemeljuje s strani tožeče stranke zatrjevane pravne posledice - dolžnosti tožene stranke, da ji plača uporabnino za nepremičnino, ki jo ima v celoti v posesti. Ob trditveni podlagi tožbenega zahtevka se je treba opreti na določilo 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in 219. čl. ZOR. Pod pogoji, razvidnimi iz nadaljevanja obrazložitve, pa utegne biti relevantna tudi materialnopravna podlaga iz 2. odst. 39. čl. ZTLR, ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati. Na podlagi citiranega obligacijskopravnega predpisa o neupravičeni pridobitvi, ki predpostavlja prikrajšanje na eni in okoriščenje na drugi strani, je vsekakor odločilno, ali je tožnica v prikrajšanje privolila. Če prikrajšanje ni nedopustno, ne gre za neupravičeno pridobitev v smislu 4. odst. 210. člena. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Nakazana materialnopravna podlaga terja zlasti dopolnitev dokaznega postopka sodišča v smeri, ali je tožnica prostovoljno prenehala uporabljati sporno nepremičnino ali ne. Če je v prikrajšanje privolila, le-to ne more biti nedopustno. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta v stanovanjski hiši, ki je predmet spora, dve ločeni stanovanjski enoti, pri čemer toženec zaseda stanovanje v zgornji etaži, spodaj pa živijo njegovi sorodniki. Le če se bo izkazalo, da toženčeva mati in brat bivata v hiši le s toženčevim, ne pa tudi s tožničinim dovoljenjem, bo lahko obveljal zaključek, da je toženec hišo prevzel v svojo izključno posest in s tem tudi nase prevzel tveganje, ali mu bo objekt prinašal dohodek. Takšen sklep pa bo izključen, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se toženčevi sorodniki v hišo vselili s tožničino privolitvijo. Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.