Jedro

Zgolj na podlagi dovoljenja ali soglasja zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, da graditelj zgradi na njem objekt, nedobroveren graditelj po pravnih pravilih ODZ ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini po samem zakonu, razen tega pa pridobitev lastninske pravice po pravilih gradnje na tujem svetu izključuje obstoj vsakršnega dogovora o gradnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica dela parc. št. 263.S k.o. D., in sicer stare zidanice oziroma kleti tlorisnih dimenzij cca 6 x 10 m s pritličjem in podstrešjem, sestavljene iz dveh prostorov in dveh samostojnih vrat, ki meri na severu na parc. št. 2324/2 in na vzhodu na parc. št. 2324/1, obe k.o. D. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je toženka dolžna dovoliti izvedbo parcelacije parc. št. 263.S ter po izvedeni parcelaciji dovoliti na novo nastali parceli, ki jo predstavlja sporni del te nepremičnine, da se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica v korist tožnice. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.216,80 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri izdaji izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje upoštevalo procesno gradivo, zbrano po dnevu izdaje izpodbijane sodbe, poleg tega pa je sodišče upoštevalo tudi navedbe toženke, podane po zadnjem naroku. Sodišče prve stopnje bi moralo zato ponovno opraviti glavno obravnavo in tožnici omogočiti, da se opredeli do novega procesnega gradiva in navedb toženke. Sodišče je upoštevalo navedbe toženke in z njene strani predložene dokaze v nasprotju z 286. členom ZPP. V izpodbijani sodbi ni navedeno, na katerih dokazih temelji sodba, torej katere dokaze je sodišče upoštevalo in katere je zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče bi moralo odločati o zahtevku tožnice le na podlagi navedb in dokazov, ki so bili posredovani do zaključka prvega naroka. Sodišče ni tako ravnalo in se zato izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnica določeno časovno obdobje v lastniški posesti oz. v dejanski uporabi kot lastnik sporni del nepremičnine parc. št. 263.S k.o. D. Ker traja posest tožnice skupaj s posestjo njenih pravnih prednikov več kot 20 let, je tožnica priposestvovala sporno nepremičnino. Sodišče ni kritično presodilo okoliščine, da je imela tožnica posest, ki v celotni priposestvovalni dobi za toženko ali koga drugega ni bila nikoli sporna. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z ogledom kraja ter s postavitvijo izvedencev geodetske in gradbene stroke v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki se tičejo gradnje same zidanice. Teh dejanskih vprašanj ni možno ugotavljati z zasliševanjem prič, ki niso bile prisotne pri izvajanju gradbenih del. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, prav tako pa ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi tega pa je bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pokojni J.S., tožničin mož, je imel sporno nepremičnino v lastniški in dobroverni posesti vse od 26.8.1987 dalje, ko jo je pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe od M.K. in V.K. Predmet te kupoprodajne pogodbe je bila parc. št. 2324/2 k.o. D., poleg tega pa tudi sporna nepremičnina, klet na delu parc. št. 263.S k.o. D. Tožnica je tudi dokazala, da je bil prvotni lastnik obravnavane nepremičnine (tako imenovane zidanice) M.K., ki je staro zidanico s svojim delom in denarjem postavil, in sicer v letih od 1935 do 1940. S to gradnjo je po samem zakonu postal njen lastnik. Z gradnjo te zidanice je soglašal tudi brat M.K. A.K., ki mu je tudi dovolil postavitev zidanice. Tako je tudi M.K. to zidanico kot njen lastnik prodal in izročil v last in posest tožnici oz. njenim pravnim prednikom. Tožnica je tudi dokazala, da je v obravnavanem objektu živel M.K. s svojo ženo vse od zgraditve objekta dalje, ob tej zidanici pa je M.K. imel tudi svojo mizarsko delavnico. Med M.K. in A.K. ni bilo nikoli spora o tem, kdo je graditelj in lastnik te zidanice. M.K. je imel postavljeni objekt v svoji mirni in dobroverni posesti, tako da je že za časa svojega življenja priposestvoval lastninsko pravico na njem. A.K. je soglašal, da je M.K. lastnik in posestnik te zidanice. M.K. je imel lastninsko pravico in posest na obravnavani nepremičnini vse do 26.8.1987, ko je prenesel lastninsko pravico in posest na sporni nepremičnini na J.S. Predmet prodaje po kupoprodajni pogodbi z dne 26.8.1987 je bil tudi sporni objekt (zidanica). J.S. je imel to zidanico v uporabi že približno 10 let pred sklenitvijo te kupoprodajne pogodbe. Ker je imel na sporni nepremičnini dobroverno lastniško posest, je J.S. na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na njej. Poleg tega je pridobil lastninsko pravico in posest od M.K., ki je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini kot graditelj, to pa z dovoljenjem in s soglasjem A.K., lastnika zemljišča. Poleg tega je M.K. pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini tudi s priposestvovanjem. Glede na to je tudi tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na zadnjem naroku 18.9.2009 je sodišče prve stopnje sklenilo, da konča glavno obravnavo in po njej pridobi še spisa oz. odgovora Upravne enote Metlika in Geodetske pisarne Črnomelj (Geodetska uprava Novo mesto), da se pravdnima strankama dodeli rok 15 dni za morebitne izjave v zvezi s tem gradivom, ki jima bo posredovano po pridobitvi, ter da bo sodišče te listine upoštevalo kot dokaz in izdalo sodbo, če pravdni stranki v tem roku ne bosta predlagali, da se glavna obravnava znova začne. Pravdni stranki sta soglašali s tem sklepom in sta se v smislu 2. odstavka 291. člena ZPP odpovedali obravnavanju teh dokazov, saj v danem roku nista predlagali, da se glavna obravnava začne znova. Toženka je v zvezi s sprejetim gradivom vložila pisno vlogo, v kateri pa ni navedla ničesar novega in je v njej v bistvu zgolj ponovila svoja dosedanja pravna naziranja v zadevi v zvezi s spornim vprašanjem priposestvovanja (zato ta vloga ne pomeni navajanja dejstev po prvem naroku, v nasprotju s 1. odstavkom 286. člena ZPP), tožnica pa ni podala nobene pisne vloge, čeprav ji je bila ta možnost dana. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba znova začeti glavne obravnave, s tem pa tožnici ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Sodba ima sicer res datum zadnjega naroka (18.9.2009), čeprav jo je sodišče izdalo kasneje, po končani glavni obravnavi ter po pridobitvi navedenih dokazov in v skladu z 2. odstavkom 291. člena ZPP, vendar pa bi ta okoliščina lahko pomenila kvečjemu nebistveno kršitev določb postopka, saj ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnica le na splošno trdi, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo toženkine navedbe in dokaze, podane po prvem naroku, saj teh trditev ne konkretizira (razen ene same izjeme), takšnih pavšalnih pritožbenih trditev pa ni mogoče vsebinsko obravnavati. Izjema je le trditev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 1. odstavkom 286. člena ZPP upoštevalo kot dokaz fotografijo toženke (z letnico izgradnje spornega objekta – 1877), vendar pa tožnica, potem ko je sodišče prve stopnje na naroku 18.9.2009 dovolilo dokaz z vpogledom v to fotografijo, te kršitve ni uveljavljala takoj na tem naroku, zato je v pritožbi ni več mogoče uspešno uveljavljati (1. odstavek 268.b člena ZPP).

V izpodbijani sodbi res ni še posebej navedeno, na katerih izvedenih dokazih temelji, vendar pa tudi ta okoliščina ne pomeni relativne bistvene kršitve določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), saj ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva za odločitev v zadevi in na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do posameznih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je na naroku 18.9.2009 sprejelo dokazni sklep, iz katerega je razvidno, kateri dokazi se izvedejo (in so tudi bili izvedeni). V sodbi sicer ni navedeno, kateri dokazni predlogi so bili zavrnjeni in zakaj, tega pa sodišče ni navedlo niti na naroku 18.9.2009, s čimer je sicer kršilo 2. odstavek 287. člena ZPP, vendar pa je tudi ta kršitev neupoštevna (1. odstavek 286.b člena ZPP), saj bi jo tožnica morala uveljavljati že na tem naroku, najkasneje ob zaključku, ko je bilo že jasno, kateri dokazi bodo (so bili) izvedeni oz., da sodišče prve stopnje ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov. Te okoliščine tudi ne predstavljajo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica s svojimi pravnimi predniki ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. S pavšalnim pritožbenim ponavljanjem posameznih trditev, podanih že v vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnica ne more ovreči njegove ugotovitve, da J.S. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26.8.1987 ni bil v dobri veri. Zakaj ni bil v dobri veri, je v sodbi sodišča prve stopnje obširno pojasnjeno (stran 4 - 6 sodbe), pri čemer pritožbeno sodišče te razloge kot prepričljive, skladne in pravilne v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ugotovitve sodišča prve stopnje o nedobrovernosti J.S. pritožba opredeljeno ne izpodbija, zato njeno ponavljanje trditev o dobroverni posesti J.S., ne da bi pri tem skušala argumentirano izpodbiti razloge izpodbijane sodbe o nasprotnem, ne terja podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Ker J.S. ni bil dobroveren posestnik, zaradi česar ni mogel pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem (28. člen ZTLR), tožnica pa je kot njegov dedič bila posestnica sporne nepremičnine šele od 7.8.2003 dalje, tudi tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na tem objektu s priposestvovanjem, že iz razloga, ker desetletna doba zanjo še ni potekla (2. odstavek 43. člena SPZ).

Tožnica ne more uspeti niti s trditvami o lastninski pravici M.K. na sporni nepremičnini. Tega objekta M.K. ni zgradil in se pritožbeno sodišče strinja s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Na to kaže že letnica (1877) na lesenem „bangerju“ nad vrati tega objekta, razen tega pa je dejstvo, da je ta objekt že stal v času, ko naj bi ga po tožničinih trditvah zgradil M.K. (med leti 1935 in 1940), razvidno tudi iz pisne izjave A.S. ki jo je sodišču predložila tožnica (priloga A9). A.S. je namreč med drugim izjavil, da naj bi M.K. ta objekt (staro zidanico) obnovil in dozidal. Že iz tožničinih trditev (da naj bi A.K. kot zemljiškoknjižni lastnik zemljišča dovolil bratu M.K. postavitev te zidanice in da naj bi A.K. s to gradnjo soglašal) tudi izhaja, da M.K. ni mogel pridobiti lastninske pravice na tej zidanici niti po pravilih gradnje na tujem svetu niti s priposestvovanjem (kar pomeni, da tožba v tem delu ni bila niti sklepčna). Zgolj na podlagi dovoljenja ali soglasja zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, da graditelj zgradi na njem objekt, nedobroveren graditelj (tak bi bil tudi M.K.) po pravnih pravilih ODZ (par. 418) ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini po samem zakonu, razen tega pa pridobitev lastninske pravice po pravilih gradnje na tujem svetu izključuje obstoj vsakršnega dogovora o gradnji. Ker je glede na v tožbi zatrjevane okoliščine M.K. očitno vedel, da je A.K. zemljiškoknjižni lastnik par. št. 263.S, na kateri se nahaja sporni objekt, pa njegova posest tega objekta ni mogla biti dobroverna, zaradi česar M.K. že iz tega razloga ni mogel pridobiti lastninske pravice na njem niti s priposestvovanjem.

Glede na povedano sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvesti dokaza z ogledom na kraju samem, prav tako pa tudi ne z izvedencema geodetske in gradbene stroke (slednja je tožnica predlagala le v zvezi z ugotavljanjem obsega sporne nepremičnine zaradi njene odmere in nastanka nove parcele). Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s sodnima izvedencema zaradi ugotavljanja dejstev, povezanih z načinom izgradnje zidanice, kdo jo je zgradil in kdaj, v kakšnih dimenzijah in ali so bile narejene dozidave in prezidave, so neupoštevne, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).