Jedro

Povzročitev škode mora v sporu dokazati tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 10.000,00 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da po izvedenem dokaznem postopku po prepričanju sodišča obstaja dvom, da so telesne poškodbe tožnice posledice ravnanja toženca. Dvom vzbuja dejstvo, da je iz uradnega zaznamka policije z dne 2. 12. 2010, ki je prišla na kraj neposredno po dogodku, razvidno, da ob pogledu na roko tožnice poškodb oziroma rdečine ni bilo. Poleg tega je tožnica zdravniško pomoč dne 29. 10. 2010 poiskala več kot 10 ur po dogodku. Dvom pa so sodišču vzbudile tudi spreminjajoče se izjave partnerja tožnice R.B. policistom, kot so razvidne iz uradnega zaznamka z dne 2. 12. 2010, tega pa ta zaslišan kot priča ni prepričljivo pojasnil. Resen dvom pa je vzbudila tudi povsem enaka izpovedba tožnice in njenega partnerja, zaslišanega kot priče, upoštevaje časovno odmaknjenost dogodka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opisuje dejansko dogajanje na dvorišču toženca. Res je šla v bolnico šele 10 ur po dogodku, ker so se hude bolečine pojavile šele kasneje. Da tožnica in njen mož govorita resnico, kaže dejstvo, da sta povsem enako izpovedala in opisala dogodek. Različne izjave B., ki jih je zabeležila policija, pa so izkrivljena, saj jih je policija priredila, ker sta tožnica in njen mož R., policija pa je zaščitila domačina. Očitno je bil policist premalo pazljiv, da ni opazil, da je imela tožnica rdečino na roki. Sodišče je povsem neutemeljeno verjelo izjavi toženca. Dejstvo je, da je bila tožnica poškodovana, povsem izmišljeno pa je, da bi ji te poškodbe povzročil njen mož. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na neresničnost tožbenih trditev, saj so podprte z dokazi, medtem ko toženec ni predložil nobenih oprijemljivih dokazov. Zato je sodba napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne navrženo zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje (in pri tem pripominja, da je pritožbena trditev, da je toženec tožnico napadel s kovinsko palico, v nasprotju z izpovedbo same tožnice). Pritožnica v bistvu graja zgolj dokazno oceno sodišča prve stopnje (o neprepričljivosti njenih trditev), pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tako v procesnem smislu (skrbna, vestna in celovita) kot tudi dejanskem smislu (logična, prepričljiva in življenjsko povsem sprejemljiva). Dvoma, da so telesne poškodbe tožnice posledica ravnanja toženca, pritožba prav v ničemer ne omaja (upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve sodišča, v bistvenem povzete v prvi točki te obrazložitve).

5. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Ker mora povzročitev škode v sporu dokazati tožnik (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), to pa tožnici ni uspelo, je izpodbijana sodba pravilna tudi v materialnopravnem pogledu, tožničina pritožba pa tudi glede tega neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.