Jedro

Zahteva za denacionalizacijo ni nepopolna, če se po navedbah, ki sledijo obveznim sestavinam iz 62. člena ZDen, ne nanaša na vse premoženje, ki je navedeno v odločbi, ki je bila podlaga za podržavljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 14.4.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote M. z dne 15.1.2002. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil razširitev zahteve za denacionalizacijo, dano z vlogo z dne 27.9.2001, ker je ugotovil, da se nanaša na premično premoženje, kar ni predmet pravočasne zahteve za denacionalizacijo (z dne 10.2.1993 in 6.12.1993), razširitev pa je vložena prepozno, to je po roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke in jih sprejema za svoje. Navaja, da je tožnik v zahtevi za denacionalizacijo res navedel, da vlaga zahtevo za premoženje, ki je prešlo na podlagi tam navedenih odločb v družbeno lastnino, vendar je v nadaljevanju zelo natančno opredelil, da je to nepremično premoženje in navedel njegove parcelne številke. Tudi v nadaljevanju postopka, vse do poteka zakonskega roka za vlaganje zahtev iz 1. odstavka 64. člena ZDen, ni navedel, da zahteva tudi vrnitev premičnega premoženja. Zato sta upravna organa utemeljeno štela, da se zahteva za denacionalizacijo z dne 10.2.1993 in 6.12.1993 (prvotna zahteva) nanaša le na vrnitev v njej navedenih nepremičnin, vloga z dne 27.9.2001 pa je razširitev zahtevka s premičnim premoženjem, ki je vložena po preteku navedenega zakonskega roka. Ni podlage za ugotovitev, da je prvotna zahteva za denacionalizacijo nepopolna, če ne vsebuje navedbe premičnega premoženja, saj tožnik glede tega premoženja v postopku denacionalizacije ni dajal nobenih izjav do poteka navedenega zakonskega roka oziroma še dalje, do vloge z dne 27.9.2001. V pritožbi navaja tožnik, da je predmet prvotne zahteve celotno premoženje, zaplenjeno pokojnima A. in E.P.. Na celotno premoženje se je skliceval v vlogi z dne 10.2.1993, to je imel tudi v mislih, iz odločb o podržavljenju pa tudi izhaja, da je bilo podržavljeno tudi premično premoženje. Zato ni mogel priti v zamudo, če je vsebina vloge z dne 24.9.2001 samo konkretizacija obsega zaplenjenega premičnega premoženja. Ob vložitvi vloge z dne 10.2.1993 (22.3.1993) še ni imel natančnih podatkov o premoženju, ki je bilo zaplenjeno. Prvotna zahteva je kvečjemu nepopolna. Z vložitvijo vloge z dne 24.9.2001 je bila nepopolnost sanirana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, za svojo presojo je navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Za natančno opredelitev zahtevka določa ZDen v 62. členu obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, to je podatke, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini. Za opredelitev premoženja, na katerega se zahteva nanaša, so pomembne vse navedbe, ki opisujejo premoženje, in ne samo posamezna navedba, na kar se sklicuje pritožnik. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v prvotni zahtevi, v prvem in drugem odstavku vloge z dne 10.2.1993, ki jo je vložil A.P., res uporabljen izraz "premoženje", vendar je v nadaljevanju to "premoženje" konkretizirano zgolj kot nepremično, s podrobno navedbo parcelnih številk nepremičnin vl. št. 140 k.o. F. in vl. št, 21 k.o. M., vlogi z dne 10.2.1993 sta priloženi odločbi o podržavljenju in listine, ki se vse nanašajo zgolj na nepremičnine. Vloga z dne 6.12.1993, ki se nanaša na nepremičnine istih oznak in na isti pravni temelj podržavljenja, ki jo je vložil M.P., je izrecno naslovljena kot zahteva za denacionalizacijo nepremičnin vl.št. 140 k.o. F. in vl.št. 21 k.o. M. s primarnim zahtevkom za njihovo vrnitev v last in posest z vknjižbo lastninske pravice. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da se prvotna zahteva določno nanaša zgolj na nepremičnine in da je popolna v smislu ureditve 62. člena ZDen. Ne gre namreč za nepopolno zahtevo, če vložnik ne zahteva denacionalizacije vsega podržavljenega premoženja. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, s katerim pritožnik ponavlja že presojena tožbena ugovora, ko navaja, da je v prvotni zahtevi uveljavljal vrnitev vsega podržavljenega imetja in da naj bi bila njegova prvotna zahteva kvečjemu nepopolna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.