Jedro

Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva.

Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 € sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega A. K. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh poskusov kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu ob uporabi omilitvenih določil za kaznivi dejanji ropa določilo kazni pet mesecev in šest mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje poskusa ropa kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje tatvine kazen tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta, ter posebni pogoj, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancema R. B. 150,00 € in N. L. 5,00 €. Obsojencu je odvzelo premoženjsko korist, ki si jo je pridobil s kaznivim dejanjem tatvine tako, da mu je v plačilo naložilo znesek 10,00 €, ki ustreza tej koristi. Oškodovancu R. B. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 150,00 €, oškodovancu N. L. pa premoženjskopravni zahtevek v višini 5,00 €, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je tega oškodovanca napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo 600,00 € sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. Navedel je, da je zahtevi potrebno ugoditi, ker med obtožbo in pravnomočno sodbo ni identitete, o čemer se pritožbeno sodišče ni izjasnilo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil zagovornik in navedel, da mu pritrjuje.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je obtožba obsojencu očitala storitev kaznivih dejanj dne 25. 2. 2015, v izreku pravnomočne sodbe pa je kot datum storitve naveden 25. 5. 2015. Navedeno drži, ni pa mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obtožba prekoračena. Sprememba datuma sama po sebi še ne pomeni prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev bi lahko šlo, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja (npr. detomor) ali njegovo kvalificirano obliko (npr. kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija ipd (primerjaj odločbi VSRS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005 in I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017). V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od navedenih situacij. Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva. Opis dejanj poleg datuma vsebuje tudi uro in natančen kraj storitve dejanj, navedeni so oškodovanci in podrobno je opisano ravnanje obsojenca ter njegova interakcija z oškodovanci pri vsakem posameznem dejanju. Vsa dejanja, ki so enkratni, specifični in na enak način praktično neponovljivi dogodki, so bila storjena v istem večeru, v roku dveh ur. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da gre kljub spremembi datuma storitve dejanj, še vedno za iste historične dogodke in da obtožba s tem ni bila prekoračena.

7. Zahtevi za varstvo zakonitosti je potrebno pritrditi, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je čas izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj 25. februar 2015 in ne 25. maj 2015, kot je to navedeno v izreku sodbe. Kot že obrazloženo v prejšnji točki, datum storitve kaznivih dejanj v obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo. So pa podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja potrebni za individualizacijo historičnega življenjskega dogodka, ki ga sodišče obravnava kot kaznivo dejanje (odločbi VSRS I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017 in I Ips 307/2000 z dne 2. 9. 2004). V konkretni zadevi iz opisa dejanj poleg datuma storitve le teh natančno izhaja ob kateri uri, kje, zoper koga in kaj je obsojenec storil, kako je ravnal. Gre za enkratne in neponovljive dogodke v interakcijami z drugimi osebami. Zato ni bistveno ali so se zgodili 25. 2. ali 25. 5. 2015. Četudi bi bil dan storitve dejanj neugotovljen, ni nobenega dvoma za katere historične življenjske dogodke gre, saj so ti dovolj individualistično določeni z drugimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje z napačno navedbo datuma v izreku sodbe zato ni storilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev je podana samo, če se nanaša na odločilno dejstvo. Ker datum kaznivega dejanja iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni, v obravnavani zadevi ni odločilen, ta kršitev ni podana. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerih kaznivih dejanj je obtožen, imel je možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanih kaznivih dejanj, zato navedena datumska pomota oziroma sprememba v sodbi ni okrnila njegove pravice do obrambe, kolikor je iz navedb v zahtevi mogoče razbrati tudi ta očitek. Pritrditi gre vložniku, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb glede navedenega dejstva ni presodilo in je tudi samo v razlogih sodbe navedlo napačen datum storitve dejanj. Vendar pa je kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP podana le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) Takšnega vpliva vložnik zahteve niti ne zatrjuje. Trditev zahteve je, da sodba ni pravilna, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti. V posledici obrazloženega obsojencu tudi niso bile kršene pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, pravici do pravnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena URS, domneva nedolžnosti iz 27. člena URS, pravica do človekove osebnosti in dostojanstva in 34. člena URS, kršena pa ni bila niti Evropska konvencija o človekovih pravicah, kar vse zahteva zatrjuje.

8. Vložnik z očitkom sodiščema, da sta kršili domnevo nedolžnosti, ker so samo trije oškodovanci od šestih na sodišču prepoznali obsojenca kot storilca, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Sodišču druge stopnje očita, da se do te pritožbene navedbe ni opredelilo, s čimer uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Ta pa je v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP upoštevna samo, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, kar pa vložnik niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da sta obsojenca kot storilca brez dvoma prepoznala dva oškodovanca, kar je ocenilo kot zadostno za zaključek, da je obsojenec izvršil kazniva dejanja na škodo vseh šestih oškodovancev, saj gre za dva časovno povezana dogodka, kar je v sodbi obrazložilo. Temu je sledilo tudi višje sodišče, ki je pritožbene navedbe glede identitete storilca obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse izhaja, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, saj včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.1 Upoštevaje navedeno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornik zatrjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec, evidentno ni takšna, da bi bil zaradi nje poškodovan tudi storilec, protispisen in pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču vložnika sodišče za takšen zaključek nima ustreznega in zadostnega znanja, zato bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil, ali je tudi storilec, ki je oškodovancu povzročil poškodbe, utrpel poškodbe. S temi navedbami vložnik uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in ne procesne kršitve. Ker sodišče prve stopnje ni odredilo predlaganega izvedenstva, mu vložnik očita tudi kršitev načela enakosti orožij, vendar tega očitka ne obrazloži, zato nanj ni mogoče odgovoriti.

10. Vložnik sodišču druge stopnje očita protispisnost zaključka, da je bil strah oškodovanca L. razumljiv, prav tako njegova reakcija, saj je obsojenec obvladal kar dva oškodovanca, ker da takšen zaključek ni podprt z izvedenimi dokazi. Navaja, da je obsojenec nizke rasti – 1,75 m in tehta 65 kg, oškodovanci pa so precej višji in težji od njega, bili so tudi v skupini, zato je nemogoče, da bi obsojenec obvladal kar dva hkrati, to pa nakazuje, da je bil storilec nekdo drug. Izpostavlja, da obsojenec niti še danes ne zna slovenskega jezika, storilec pa je oškodovance nagovoril v slovenščini. S temi navedbami vložnik ne uveljavlja procesne kršitve, temveč izpodbija zaključke nižjih sodišč, pri čemer izhaja iz drugačne ocene izvedenih dokazov, to pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Vložnik na višje sodišče naslavlja očitek kršitve kazenskega zakona iz razloga, ker je pogojno zaporno kazen spremenilo v zaporno kazen. S tem izpodbija presojo pritožbenega sodišča o primernosti izrečene kazenske sankcije, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Trditev, da je bila z izrekom kazni kršena ustaljena sodna praksa, ki je vložnik niti ne citira, prav tako ni očitek kršitve kazenskega zakona. Višje sodišče je posamezne kazni oziroma enotno kazen izreklo v zakonsko predpisanih mejah. V drugem odstavku 49. člena KZ-1 je določeno, da sodišče pri odmeri kazni upošteva tudi prejšnje življenje storilca, zato navedbe vložnika, da obravnavano kaznivo dejanje ni bilo storjeno v času preizkusne dobe, ki je tekla zaradi prej storjenega kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu, pomenijo nestrinjanje s presojo obteževalnih okoliščin s strani drugostopenjskega sodišča, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Očitki vložnika, da sodba, na podlagi katere se je pritožbeno sodišče odločilo obsojencu zvišati kazen, slednjemu v tem postopku ni bila vročena, prav tako ne zagovorniku in je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi dokaza, s katerim obsojenec ni razpolagal in se o njem ni mogel izjaviti, niso utemeljeni. Višje sodišče je odločitev o spremembi kazenske sankcije oprlo izključno na podatke, ki izhajajo iz izpiska iz kazenske evidence. Obsojencu in zagovorniku je bil na glavni obravnavi vročen in prebran izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, iz katerega izhaja, da je bil obsojenec decembra 2016 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine, torej sta se imela možnost o tem dejstvu izjaviti. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je višje sodišče pritrdilo navedbam državne tožilke v pritožbi, o katerih sta se obsojeni in njegov zagovornik lahko izjasnila. Z navedbami, da je obsojenec urejena oseba, redno zaposlen, ni v nobenem drugem kazenskem postopku in se ne ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj, živi pri starših, je priden in deloven, zato zaporna kazen po stališču vložnika ni potrebna in je glede na skupni odtujeni znesek nesorazmerna, zahteva izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke napadene pravnomočne sodbe, in na tej podlagi primernost izrečene kazenske sankcije, kar ni nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Trditev zahteve, da je sodišče obsojencu izreklo strožjo sankcijo zato, ker je Albanec ter, da je s tem kršilo 14. člen URS je le navržena in neobrazložena.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7152 v zvezi s tarifnima številkama 7113 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri odmeri višine sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje in zahtevnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 Odločbe VSRS I Ips 62945/2010-140 z dne 17. 11. 2011, I Ips 52008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016, XI Ips 48365/2016-887 z dne 2. 2. 2017, XI Ips 35837/2017 z dne 7. 12. 2017.