Jedro

Dejanj, ki predstavljajo posledico upravnega postopka, ni mogoče opredeliti kot motilna dejanja, zaradi katerih bi sodišče nudilo sodno varstvo v smislu prvega odstavka 33. člena SPZ. Stranski intervenient je namreč v posest tožnika posegel na podlagi določb ZGO-1 oz. na njegovi podlagi izdanega pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti v roku petnajstih dni po prejemu tega sklepa stroške pritožbenega postopka, in sicer toženi stranki v znesku 175,56 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 214,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom: - zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: ,,Toženi stranki se naloži, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da na parceli 174 k.o. P. odstrani gradbiščno ograjo in ponovno vzpostavi uvoz (primeren za kolesa, mopede, samokolnico, vozičke za prevoz zabojev (dve kolesi), električne vozičke in vozila ter mini traktor) iz javne ceste na obstoječo pot, ki teče po parceli 174 k.o. P. proti parceli št. 186 k.o. P.. Toženi stranki se prepove s takšnimi in podobnimi ravnanji samovoljno spreminjati in ovirati dosedanji način izvrševanja posesti, torej uvoza do poti, ki teče po parceli 174 k.o. P. proti nepremičnini 186 k.o. P.. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.“ (I. točka izreka sklepa) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati stroške postopka: - toženi stranki v znesku 294,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka) - stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v znesku 622,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer iz vseh razlogov 388. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču, v obeh primerih pa naj se stroški pritožbe naložijo v plačilo toženi stranki. Pritrjuje ugotovitvam, da gradbena dela, ki motijo njegovo posest, temeljijo na pravnomočnem in dokončnem gradbenem dovoljenju. Vendar pritožnik v upravnem postopku izdaje navedenega dovoljenja ni imel možnosti sodelovanja. Poskušal je z obnovo postopka, vendar ni uspel. Sprejeto stališče sodišča, ki ravnanju, ki je skladno pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju pripisuje avtomatično izključitev protipravnosti motilnega ravnanja, je prestrogo in ni v skladu s tretjim odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) niti samim namenom varovanja posesti. V nadaljevanju podaja razlago bistva varstva posesti. Pri tem opozarja na odločbo VSK Cp 509/99, na katero se je skliceval že v postopku na prvi stopnji. Iz slednje izhaja, da gradbeno dovoljenje načeloma ne izključuje protipravnosti gradbenega dovoljenja, glede katerega je bila vložena tožba zaradi motenja posesti. Protipravnost bi bila izključena le v primeru, če bi tožnik v postopku gradbenega dovoljenja izrecno soglašal s takšnim gradbenim posegom, ki je bil dejansko izveden Vsa sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, je sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani, ki ni enotna. Sodišče pa pri svojem odločanju ni vezano na sodno prakso, pač pa na Ustavo in zakone. Po mnenju tožnika sodišče tudi narobe tolmači pomen izdaje gradbenega dovoljenja. Glede na določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) upravni organ z gradbenim dovoljenjem ugotovi legalnost gradnje v vertikalnem odnosu investitorja do javne oblasti, ne pa v odnosu do morebitnih tretjih oseb. Sam postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ne zagotavlja nobenega varstva v smislu varstva pred samovoljnim spreminjanjem posestnega stanja. Tudi sodna praska upravnega sodišča je jasna. Upravno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da izkazovanje pravnega interesa na podlagi določb SPZ daje podlago za uvedbo civilnih sodnih postopkov in ti argumenti niso upoštevani v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je podala odgovor na pritožbo. Pojasnjuje, da v kolikor bi sprejeli stališče pritožnika, bi prišli do absurdnih situacij, ko bi posamezniki s takimi tožbami zaustavljali legalne gradnje, ki jim niso „po volji“. Motenjska tožba bi tako postala novo, dodatno „pravno“ sredstvo tistih, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne bi uspeli s svojimi ugovori ali ne bi imeli statusa stranke postopka. Vsako gradbeno dovoljenje ima, skladno z ZGO-1, določen rok veljave. Tako bi morali graditelji, da bi se izognilo morebitnim postopkom zaradi motenja posesti, še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja in začetkom del „za vsak primer“ sami vlagati tožbe na varstvo lastninske pravice proti vsem, ki izvršujejo posest na njihovih nepremičninah. V obravnavanem primeru je relevantno, da je gradbeno dovoljenje pravnomočno. Vse morebitne kršitve svojih pravic bi moral tožnik uveljavljati v upravnem postopku. Sicer pa tožniku v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravice niso bile kršene, kot je to obrazložilo Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi št. 35108-42/2016/7-NK, ki je v spisu. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbo je odgovoril tudi stranski intervenient. Navaja, da je tožnik poskušal vplivati na izdajo gradbenega dovoljenja, vendar neuspešno. Zato ne more biti uspešen s trditvami, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni imel možnosti sodelovati. Tožnik pravice, ki jih je sicer neuspešno uveljavljal v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more ponovno uveljavljati v tem postopku, ki s samo izdajo gradbenega dovoljenja nima nobene povezave. Tožnik se v pritožbi sklicuje na že preseženo sodno prakso.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je tretji odstavek 33. člena SPZ, saj v obravnavani zadevi ne gre za protipravni poseg v posest. Dejanj, ki predstavljajo posledico upravnega postopka, namreč nikakor ni mogoče opredeliti kot motilna dejanja, zaradi katerih bi sodišče nudilo sodno varstvo v smislu prvega odstavka 33. člena SPZ. Stranski intervenient je namreč v posest tožnika posegel na podlagi določb ZGO-1 oz. na njegovi podlagi izdanega pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Morebitne nepravilnost, do katerih pride v upravnem postopku, bi pritožnik moral reševati v upravnem postopku (na primer upravni spor, ki ga tožnik ni izkoristil).

7. Upoštevaje navedeno so vse ostale pritožbene navedbe nerelevantne in zaključek sodišča pravilen - do zatrjevanega protipravnega motilnega ravnanja ni prišlo. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi z navedbami toženke v odgovoru na pritožbo, da v kolikor bi sprejeli stališče pritožnika, bi prišli do absurdnih situacij, ko bi posamezniki s takimi tožbami zaustavljali legalne gradnje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z navedbami stranskega intervenienta, da je sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, že presežena, kot to izhaja iz novejše sodne prakse (I Cp 2046/2005, I Cp 2158/2007, I Cp 1314/2009, I Cp 3440/2013, I Cp 202/2014, I Cp 2281/2015), na katero se sklicuje tudi sodišče v izpodbijanem sklepu.

8. Upoštevaje navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženki in stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 175,56 EUR za toženko in predstavlja nagrado za odgovor na pravno sredstvo ter 2 % materialne stroške in 214,18 EUR za stranskega intervenienta, ki predstavlja nagrado za odgovor na pravno sredstvo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kot vse je razvidno iz stroškovnikov na listovnih št. 61 in 66. Tožnik je odmerjene stroške dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.