Jedro

Sodišče glede na vse okoliščine primera šteje, da tožnica kljub temu, da se je pred oddajo zahtevka za izplačilo glede vključitve "finančne vrzeli" v zahtevek posvetovala z uslužbenko toženke, ki ji je svetovala, da "finančne vrzeli" v tem primeru, po njenem mnenju, v zahtevek ne vključi, ne izkazuje, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska "finančne vrzeli" v smislu določbe prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Sodišče namreč meni, da tožnica kljub neformalni komunikaciji z uslužbenko toženke, glede na vse okoliščine zadeve ni mogla prezreti, da bi morala "finančno vrzel" upoštevati pri zahtevku za izplačilo sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016, se v izpodbijanem delu 1. točke izreka, ki se glasi: "del zahtevka v višini 112.782,39 EUR se zavrne", odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 33123-19/2011/55 z dne 17. 5. 2016 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-19/2011/11 z dne 17. 11. 2011, in sicer tako, da je zahtevku delno ugodila v višini 236.753,10 EUR, del zahtevka v višini 112.782,39 EUR pa je zavrnila (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Ugotovila je, da so bila sredstva v višini 236.753,10 EUR tožnici že nakazana dne 19. 12. 2012, na podlagi (odpravljene) odločbe, št. 33123-19/2011/24 z dne 29. 11. 2012 (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Z izpodbijano odločbo je toženka odločila še, da pritožba ne zadrži njene izvršitve, ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma pojasnjuje, da je bila tožnici z odločbo o pravici do sredstev odobrena dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 377.338,90 EUR za sofinanciranje ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom iz naslova ukrepa 322 Obnova in razvoj vasi 1. v letu 2011 (Uradni list RS, št. 45/11, v nadaljevanju Javni razpis). Tožnici so bila sredstva odobrena za naložbo "Razširitev pokopališča v A. - 1 faza", in sicer po postopku in pod pogoji iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) ter Javnega razpisa. V drugi fazi postopka, ko toženka odloča o zahtevku za izplačilo sredstev, odloča na podlagi Uredb EU, Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in Javnega razpisa. Način izvedbe preverjanj, ki jih je treba opraviti v postopku obravnave zahtevka za izplačilo sredstev, določa Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU). V skladu z določbami Uredbe 65/2011/EU toženka v tej fazi odločanja opravi pregled na kraju samem in administrativni pregled zahtevka.

3. Izpodbijana odločba, s katero je bilo odločeno o zahtevku za izplačilo z dne 2. 10. 2012 (v višini 349.535,49 EUR), je bila izdana v ponovljenem postopku (sodba tukajšnjega sodišča, št. III U 198/2014-6 z dne 6. 11. 2015), v katerem je toženka tožnici dala možnost, da se ustno na zapisnik izjavi o ugotovljenih dejstvih, do katerih se ni opredelila v pisni izjavi, kljub pozivu, št. 33123-19/2011/37 z dne 28. 4. 2014. Tožnica je 22. 2. 2016 podala ustno izjavo na zapisnik. Med drugim je predlagala zaslišanje priče B.B. v zvezi z upoštevanjem "finančne vrzeli". Navedeno pričo je toženka zaslišala na ustni obravnavi dne 30. 3. 2016, izvedbo drugih predlaganih dokazov pa je zavrgla (pravilno zavrnila) s sklepom, št. 33123-19/2011/52 z dne 21. 4. 2016. 4. V zvezi s "finančno vrzeljo" toženka pojasnjuje, da je bila v odločbi o pravici do sredstev upoštevana "finančna vrzel" v višini 89,44%, ki jo je tožnica sama izračunala. Skupaj z navedeno odločbo, zoper katero tožnica ni vložila pritožbe, ji je bil vročen tudi Obrazec PRP_4.3, v katerem je bila opozorjena na znižanje v višini "finančne vrzeli". Znižanje bi tako tožnica morala upoštevati (tudi) pri oddaji zahtevka za izplačilo, pa tega ni storila. Toženka je pri izračunu upravičenih stroškov upoštevala "finančno vrzel" v višini 89,44% in prijavljene stroške znižala za 43.424,64 EUR. Tožnica zatrjuje, da "finančne vrzeli" pri izračunu zahtevka za izplačilo sredstev ni upoštevala, glede na informacije, ki ji jih je podala uslužbenka toženke C.C. Toženka meni, da neformalna komunikacija med strankama ne more biti podlaga za odločanje, saj toženko veže načelo zakonitosti. Tožnica tako ni uspela dokazati, da je odgovornost neupoštevanja "finančne vrzeli" pri oddaji zahtevka na toženki. Toženka še pojasnjuje, da tožnica opravlja dejavnost oddajanja grobnih polj v najem, s čemer ustvarja prihodek. Za projekte, ki ustvarjajo prihodek, je Komisija predlagala poenostavitev in prilagoditev metode (t.i. metodo "finančne vrzeli") za določanje deleža pomoči iz skladov. Znesek nepovratnih sredstev EU je določen v skladu z določbami 55. člena Izvedbene Uredbe Komisije 1828/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999. Prihodke projekta je treba upoštevati ustrezno, da je prispevek iz sklada prilagojen stopnji samofinanciranja projekta z ustvarjenim bruto dobičkom iz poslovanja, saj na ta način financiranje ne more biti čezmerno. Navedeni člen določa, da upravičeni izdatki ne smejo preseči sedanje vrednosti stroškov naložbe, znižane za sedanjo vrednost neto prihodkov naložbe v izbrani ekonomski dobi, ki ustreza vrsti določene investicije.

5. Toženka je nadalje kot neupravičene stroške štela tudi uveljavljene stroške "nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelava PID-a", kot izhajajo iz tabele na 4. in 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, v skupni višini 1.361,35 EUR, z utemeljitvijo, da ti stroški niso bili priznani že v odločbi o odobritvi sredstev ter obrazloženi v prilogi PRP_4.3. 6. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici upravičene stroške znižala še za 18.238,59 EUR (za postavke navedene v tabeli na 6. in 7. strani izpodbijane odločbe), in sicer iz razloga, ker je tožnica kršila pravila javnega naročanja (deveti odstavek 37. člena Zakona o javnih naročilih, v nadaljevanju ZJN-2) s tem, ko je v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila brez pripisa "ali enakovredni" navajala znamko, vir, posebni postopek, blagovne znamke, patente, tipe, posebno poreklo ali proizvodnjo. V zvezi z navedbo tožnice, da bi lahko v tem delu, ko vrednost blaga ne presega 20.000,00 EUR, ne izvedli javnega naročila po ZJN-2, toženka odgovarja, da bi se morala tožnica ob oddaji javnega naročila odločiti, ali ga bo izvedla po sklopih ali kot celoto. V tej fazi postopka je takšno sklicevanje brezpredmetno. Ob tem se toženka sklicuje še na ugotovitve Evropskega računskega sodišča ECA (v reviziji, ki je potekala pri toženki), da je toženka dolžna izvajati podrobnejše kontrole pravilnosti izvedbe javnih naročil z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili EU za javno naročanje, ter da je toženka pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev pri istovrstnem ukrepu kot upravičene stroške napačno priznala stroške, pri katerih so bile navedene blagovne znamke, ni pa bil uporabljen izraz "ali enakovredni". Taka ugotovitev ima lahko za posledico tudi vračilo sorazmernega dela sredstev v EU proračun.

7. Kot neupravičene stroške je toženka v izpodbijani odločbi opredelila tudi stroške "zakoličbe" v višini 650,00 EUR, stroške "NN priključka" v višini 2.364,00 EUR in stroške za "stebričke" v višini 304,00 EUR. Stroški "zakoličbe" z odločbo o pravici do sredstev niso bili priznani. Dne 25. 7. 2012 je tožnica poslala prošnjo za soglasje k spremembam, ki jo je toženka z elektronskim sporočilom z dne 2. 8. 2012 zavrnila. Neutemeljena je navedba tožnice, da izplačila stroška "zakoličbe" sploh ni uveljavljala, saj je strošek "zakoličbe" uveljavljala pri postavkah A.1.2.1.1.1., A.1.5.1.1., A.2.2.1.1., A.2.2.1.1., A.2.2.2.1., A.2.2.3.1., A.2.3.1.1. in A.2.4.1.1.. Uveljavljene stroške za "NN priključek" pa je toženka zavrnila, ker je ugotovila, da ta poteka po zemljišču s parc. št. 1058 k.o. D., za katero je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da ni v lasti tožnice, saj je v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina. V skladu z 10. točko poglavja IV.1.2. Javnega razpisa mora vlagatelj (skladno z določbo 12. točke prvega odstavka 83. člena PRP) izkazati lastništvo nepremičnin, kjer bo izvedena naložba. V primeru, ko vlagatelj ni lastnik oziroma edini lastnik predmeta podpore, je lahko drugi lastnik ali solastnik samo krajevna skupnost ali društvo. Glede stroškov za "stebričke" pa toženka pojasnjuje, da je tožnica pri postavki A.1.6.11 uveljavljala izplačilo za 8 stebričkov, iz zapisnika kontrole na terenu z dne 5. 11. 2012 pa je razvidno, da je bilo dejansko montiranih 6 stebričkov (4 navadni in 2 demontažna s ključavnico), pri čemer tožnica zahtevka za spremembo obveznosti v tem delu ni podala.

8. Seštevek vseh zgoraj navedenih znižanj znaša 66.342,58 EUR. Ker je razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom 16,13%, kar presega dovoljeno mejo 3%, je toženka na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU uporabila znižanje v višini med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Tožnici je bila pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih, vendar (kljub temu) ni predložila zadostnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Toženka je na podlagi navedenega odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri čemer je izračun navedla v tabeli na zadnji strani izpodbijane odločbe.

9. Zoper izpodbijano odločbo tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in samo odloči tako, da zahtevku tožnice za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 349.535,49 EUR v celoti ugodi. Podrejeno tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu oziroma da sodišče izpodbijano odločbo odpravi v celoti. Tožnica sodišču predlaga tudi, da toženki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v tretjem postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev, saj je tukajšnje sodišče dve vsebinsko enaki odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Tudi v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, toženka ni sledila napotkom sodišča, zato je tožba utemeljena že iz tega razloga. Toženka jo je sicer pozvala, da poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar v dopisu dejstev in okoliščin ni konkretno navedla, zato se tožnica o njih ni mogla v celoti izjaviti, kar ne more zadostiti pravici stranke udeleževati se postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje tožnica opozarja, da je toženka sicer izvedla ustno obravnavo, vendar na njej ni zaslišala predlaganih prič (razen ene). Izpodbijana odločba je zato obremenjena z enakimi kršitvami določb postopka kot predhodna odločba, ki jo je sodišče odpravilo. Tožnica še dodaja, da toženka nanjo prelaga odgovornost za svoje napake in se pri tem sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-425/12. 11. V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka tožnica ugovarja, da ni imela možnosti, da bi se njene trditve v postopku dokazale in ji ni bila dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjavi. Izpodbijana odločba je tudi pomanjkljivo obrazložena, saj toženka (predvsem) ni navedla, na podlagi katerih dokazov je ugotovila dejstva, zakaj je zavrnila dokazne predloge tožnice, prav tako ni navedla materialnih predpisov, na katerih temelji odločitev (čeprav ji je tukajšnje sodišče to naložilo), in niti ni izvedla pravne subsumcije. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je poseženo tudi v pravico tožnice do učinkovitega pravnega sredstva. Toženka (razen zaslišanja ene priče) ni izvedla predlaganih dokazov, s katerimi tožnica dokazuje, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, kljub navodilu v sodbi tega sodišča, in v izpodbijani odločbi tudi ni utemeljila zakaj predlaganih dokazov ni izvedla. Tožnica nadalje opozarja, da toženka pri izvajanju dokaza (zaslišanje priče B.B.) ni upoštevala načela neposrednosti, saj je postopek vodila oseba, ki ni izvedla dokaza, in na ustni obravnavi sploh ni bila prisotna. Do izpovedbe priče se toženka v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila.

12. V nadaljevanju tožbe tožnica zatrjuje, da ni odgovorna za vključitev nobenega neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, zato je neutemeljeno znižanje na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU, pa tudi sicer meni, da so vsi priglašeni stroški upravičeni. V zvezi s "finančno vrzeljo" tako navaja, da toženka tudi v izpodbijani odločbi ne navede pravne podlage za obveznost tožnice, da jo upošteva pri izračunu zahtevka za izplačilo sredstev. Takšna pravna podlaga namreč ne obstaja. Navedena obveznost (da mora "finančno vrzel" ponovno upoštevati pri zahtevku za izplačilo sredstev) pa tudi ni bila določena v odločbi o pravici do sredstev (niti v izreku niti v obrazložitvi), zato je v tem delu neutemeljeno sklicevanje toženke na odločbo o odobritvi sredstev, še posebej glede odgovornosti tožnice in pri posledičnem sankcioniranju. "Finančno vrzel" v višini 89,44% upošteva in navaja šele specifikacija prijavljenih in odobrenih stroškov na Obrazcu PRP_4.3, ki pa ni del odločbe o pravici do sredstev, sama odločba "finančne vrzeli" niti ne omenja. Tožnici je bilo odobrenih do 377.338,90 EUR sredstev, zahtevek za izplačilo pa je podala v višini 349.535,49 EUR, torej v okviru odobrene višine. Tožnica poudarja, da se je prav zaradi dvomov glede (ne)upoštevanja "finančne vrzeli" pri zahtevku za izplačilo sredstev, posvetovala z C.C., ki je tedaj pri toženki reševala zadevo, in ki je neposredno pred vložitvijo zahtevka B.B. (odgovorna oseba za pripravo zahtevka za izplačilo) dala usmeritev, da naj tožnica pri oblikovanju zahtevka za izplačilo upošteva celoten znesek, brez upoštevanja "finančne vrzeli", če je bila ta že upoštevana pri izračunu maksimalnega zneska sredstev v okviru odločbe o pravici do sredstev in če zahtevani končni znesek upravičenca ne presega te maksimalne kvote. Tožnica je tako v tem delu ravnala po navodilih toženke. Navedeno je potrdil B.B., ki je bil zaslišan v upravnem postopku, potrdile pa bi lahko tudi druge priče, ki jih toženka, po oceni tožnice neutemeljeno, ni zaslišala. Do teh dejstev in predlaganih dokazov se toženka v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila. Tožnica še dodaja, da v Javnem razpisu, ki je podlaga izdaje izpodbijane odločbe, "finančna vrzel" ni bila omenjena kot obvezna sestavina. Obveznost prijavitelja, da mora investicijska dokumentacija vsebovati tudi izračun "finančne vrzeli", je določena šele v kasnejšem razpisu, objavljenem v letu 2013. Tožnici pa tudi ni poznana pravna podlaga, na osnovi katere je toženka izračunala višino "finančne vrzeli". Pri tem se tožnica sklicuje še na stališči pravobranilca Sodišča EU, podani v zadevi C-115/15 ter združenih zadevah C-260/14 in C-261/14. 13. V zvezi z nepriznanimi stroški za "nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelava PID-a", v skupni višini 1.361,35 EUR, tožnica pojasnjuje, da je 25. 7. 2012 toženko zaprosila za spremembo stroškov projekta, ki je k spremembam podala svoje soglasje.

14. Glede stroškov, ki jih je toženka kot neupravičene opredelila zaradi navedbe blagovnih znamk v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila in s tem kršitve ZJN-2 (v višini 18.238,59 EUR), tožnica ugovarja, da so bile po celotni vasi do pokopališča že nameščene določene svetilke javne razsvetljave, zato je bilo treba, zaradi enotne podobe kraja, nadaljevati z enakim slogom svetilk. Poudarja, da vrednost nabave spornega blaga ne presega 20.000,00 EUR, zato bi lahko za to nabavo izvedla ločeno javno naročilo, oziroma sploh ne bi izvedla javnega naročila po ZJN-2, ker se ta za nabave do navedene vrednosti ne uporablja. Tožnica je kaznovana, ker je ravnala transparentno in spornega dela ni izključila. Pa tudi če bi tožnica sprejela, da je šlo v tem delu za kršitev po evropskih smernicah, bi bila lahko kaznovana za največ 10% območja kršitve. Po pravu EU je dopustno "popravke" določati samo za "območje kršitve", pri sankcioniranju morebitnih kršitev pa izhajati iz načela sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na odločitev Splošnega sodišča v zadevi T-402/06. Dodaja še, da je bil javni razpis objavljen, Ministrstvo za finance pa ni vložilo zahtevka za revizijo. Toženko je ves čas postopka obveščala in po končanih postopkih na portalu javnih naročil objavila Obvestilo o oddaji javnega naročila, pa ta pred dokončnostjo postopka izbire ni ukrepala v skladu s svojimi pristojnostmi. Toženka bi namreč po mnenju tožnice morala ugovore v zvezi z izbiro izvajalca uveljavljati pred njegovo izbiro. Sicer pa je bila toženka z vso dokumentacijo (tudi s popisom del, v katerem so navedene blagovne znamke) seznanjena že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in je z izdajo te odločbe potrdila pravilnost celotne vloge.

15. Zmanjšanje upravičenih stroškov za stroške "zakoličbe" v višini 650,00 EUR tožnica ocenjuje kot neupravičeno in neutemeljeno, saj jih v zahtevku za izplačilo ni uveljavljala. V zvezi s stroški "zakoličbe" tožnica še navaja (na 22. strani tožbe, v poglavju, ki se sicer nanaša na stroške "NN priključka"), da sta njen pooblaščenec (direktor komunale E.E.) in uslužbenec toženke F.F. celo ugotovila, da bi bilo ta strošek mogoče uveljaviti, zato je tožnica predlagala, da se oba zaslišita in soočita, a je toženka dokazni predlog zavrnila.

16. Glede stroškov za "NN priključek", ki jih je toženka zavrnila, ker izvedba priključka ne poteka po zemljiščih, ki so predmet naložbe, tožnica navaja, da je bil ta strošek s strani toženke izrecno odobren (soglasje k spremembam z dne 2. 8. 2012 – predlog spremembe št. 7), problema pa ni zaznala niti terenska kontrola, ki jo je toženka opravila 25. 9. 2012. Tožnica je tako že v predhodnih fazah postopka toženki pojasnila, da se dodaten strošek nanaša na dodatna dela prestavitve dela elektrovoda na sosednji zemljišči, na katerih je imela tožnica lastninsko pravico že od samega začetka del in pravico do gradnje, "pokrito" z novim gradbenim dovoljenjem, ki se dotika razširitve pokopališča v Fazo II.

17. Napačna pa je tudi ocena toženke v zvezi s stroški za "stebričke". V obračunu je bilo osem stebričkov, v gradbeni knjigi pa pravilno ugotovljeno, da je stebričkov šest, vendar sta od tega dva stebrička s ključavnico, katerima je bila priznana dvojna cena. Navedeno je tudi skladno s Ponudbo podjetja G. d.o.o. z dne 12. 3. 2012, ki je bila podlaga odločbi o pravici do sredstev. V navedeni ponudbi vrsta stebričkov ni posebej specificirana, zato nujna dela stebričkov, kot sta predmetni ključavnici, ne moreta biti stroškovno neutemeljena.

18. Glede znižanja upravičenih stroškov, ki ga je v višini 56.391,19 EUR toženka izvedla na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU, tožnica dodatno še navaja, da ji toženka, kljub obsežnim navedbam in predlaganim dokazom, ni dala možnosti, da da bi lahko v smislu 1. točke 30. člena navedene Uredbe izkazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek (kolikor je znesek neupravičen). Toženka predlaganih dokazov ni izvedla, zato ni ugotovila dejanskega stanja v zvezi z odgovornostjo tožnice za vključitev stroškov, in se do zavrnitve predlaganih dokazov v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila. Tožnica dodaja, da je uradna oseba toženke dejala, da bo navedbe v zahtevku (kar se tiče "finančne vrzeli") preučila pred izdajo izpodbijane odločbe, pa temu ni bilo tako. Zahtevek za izplačilo je podala skladno z odločbo o pravici do sredstev, določbami Javnega razpisa, veljavno zakonodajo in navodili toženke. Četudi so kateri izmed prijavljenih stroškov neupravičeni, poudarja, da za neupravičenost ni vedela in ni imela namena zavajati toženke, zato za vključitev teh stroškov ni odgovorna. Končno tožnica še izpostavlja, da je toženka opravila terensko kontrolo izvedbe projekta, ki je ugotovila skoraj popolno ujemanje dokumentacije in dejanske izvedbe projekta.

19. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je pri izdaji izpodbijane odločbe v celoti sledila napotkom sodišča. Ugovarja tožbenemu ugovoru, da tožnici ni bila dana možnost do izjave. Pridobljena je bila namreč izjava stranke (zapisnik o ustni izjavi stranke z dne 22. 2. 2016), dne 7. 4. 2016 pa je bila opravljena tudi ustna obravnava. Ustne obravnave zaradi bolniške odsotnosti ni vodila H.H., ki je sicer vodila predmetni upravni postopek, pač pa I.I., ki ima za vodenje tovrstnega upravnega postopka ustrezno pooblastilo. Toženka je dejansko stanje ugotovila popolno, in sicer na podlagi opravljenega administrativnega pregleda zahtevka in kontrolnega pregleda na terenu. Izpodbijana odločba je tudi ustrezno obrazložena. V zvezi s "finančno vrzeljo" ponavlja navedbe, ki jih je podala v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in na tej podlagi ocenjuje izpoved priče B.B. kot neprepričljivo.

20. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi (še) natančneje razdela nekatere tožbene ugovore in sodišče opozori na zadevo C-111/15 Sodišča EU (poleg združenih zadev C-260/14 in C-260/14, na kateri se je sklicevala že v tožbi).

21. V drugi pripravljalni vlogi tožnica sodišče opozarja še na zadevo C-406/14 Sodišča EU.

22. V tretji pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 28. 1. 2019, tožnica opozarja na sodbo in sklep tega sodišča, št. I U 1369/2017-15 z dne 4. 12. 2018, ter tožbeni zahtevek spreminja tako, da od toženke zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 112.782,39 EUR, od 29. 11. 2012 dalje do plačila.

23. Toženka v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 14. 2. 2019, spremembi tožbenega zahtevka ne nasprotuje. Iz razlogov, navedenih v vlogi, tožbeni zahtevek (tudi) v spremenjenem delu, to je glede plačila zakonskih zamudnih obresti, ocenjuje kot neutemeljen.

24. Sodišče je v tem upravnem sporu 20. 2. 2019 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je (po pooblaščencu oziroma zastopnikih) udeležili obe stranki. Tožnica je vztrajala pri tožbi in pripravljalnih vlogah ter pri tem, da sodišče meritorno odloči v sporu polne jurisdikcije. Prepričana je, da je tožbeni zahtevek upravičen vsaj v delu "finančne vrzeli" in sankcije, ki se nanaša na "finančno vrzel", oboje skupaj pa predstavlja bistveni del tožbenega zahtevka. Toženka je vztrajala pri odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi.

25. Sodišče je dopustilo spremembo (razširitev) tožbe z dne 25. 1. 2019 na podlagi prvega in drugega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se namreč v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, torej določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Toženka se je spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, ne da bi pred tem spremembi nasprotovala (drugi odstavek 185. člena ZPP), sodišče pa tudi nima razlogov, da spremembe ne bi dopustilo, saj tožnica spremenjeni tožbeni predlog uveljavlja na podlagi že zbranega procesnega gradiva.

26. Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo predložene upravne spise zadeve ter zaslišalo pričo C.C. Zavrnilo pa je dokaz za pregled stališča Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, št. 3032-11/2016-40 z dne 18. 5. 2016, katerega izvedbo je predlagala tožnica, saj je dejstvo o (ne)dolžnosti vračila dodeljenih evropskih sredstev s strani države članice, ki ga želi tožnica dokazati s tem dokazom, nepomembno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zavrnilo tudi dokaze z zaslišanjem prič F.F. (imena tožnica v dokaznem predlogu ni navedla), J.J., K.K., E.E., L.L., M.M. in N.N., ter dokaz s soočenjem prič B.B. in C.C., katerih zavrnitev bo obrazložena v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

K I. točki izreka:

27. Tožba je utemeljena.

28. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za delno zavrnitev zahteve tožnice za izplačilo sredstev. Tožnici so bila namreč z odločbo o pravici do sredstev z dne 17. 11. 2011 odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Obnova in razvoj vasi, v višini do 377.338,90 EUR za naložbo "Razširitev pokopališča v A.- 1 faza". Z izpodbijano odločbo pa je toženka odločila o zahtevku tožnice za izplačilo odobrenih sredstev (v višini 349.535,49 EUR), in sicer tako, da je zahtevku delno ugodila v višini 236.753,10 EUR, del zahtevka v višini 112.782,39 EUR pa je zavrnila.

29. Ob tem sodišče dodaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku, ko je toženka tretjič odločala o zahtevku za izplačilo. Prvič je toženka odločila z odločbo, št. 33123-19/2011-24 z dne 29. 11. 2012, drugič pa z odločbo, št. 3123-19/2001/39 z dne 28. 5. 2014. Obe odločbi je tukajšnje sodišče, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, odpravilo, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (sodbi št. III U 18/2013-18 z dne 7. 3. 2014 in št. III U 198/2014-6 z dne 6. 11. 2015).

30. Uvodoma tožnica smiselno ugovarja, da je izpodbijana odločba, s katero je organ odločil o zahtevku za izplačilo sredstev, nezakonita, ker pravnomočna in izvršljiva odločba o pravici do sredstev ni bila odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, niti ni sporno, da v zadevi zoper odločbo o pravici do sredstev ni bila začeta obnova postopka ali drugo izredno pravno sredstvo. Pri tem se tožnica sklicuje na izhodišče pravobranilca Sodišča EU v zadevi C-111/2015. Sodišče ugovoru ne sledi. Na podlagi določb Uredbe 1290/2005/ES je upravljanje sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja deljeno med države članice in Evropsko komisijo, pri čemer izplačila sredstev iz tega sklada opravljajo akreditirane plačilne agencije držav članic, kot je toženka. Te zagotavljajo, da se upravičenost zahtevkov in postopek dodeljevanja pomoči v okviru razvoja podeželja, kakor tudi skladnost z evropsko zakonodajo, nadzira pred odločitvijo o izplačilu. Države članice v okviru skupne kmetijske politike sprejmejo vse zakonske, upravne in druge predpise, kakor tudi vse druge potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovite zaščite finančnih interesov Skupnosti, zlasti za preverjanje stvarnosti in pravilnosti financirane dejavnosti, preprečevanje in zasledovanje nepravilnosti in izterjavo sredstev, izgubljenih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti. Postopek za izvajanje ukrepov razvoja podeželja je predpisan v ZKme-1. V skladu z ZKme-1 se sredstva dodeljujejo v postopku odločanja, ki poteka v dveh fazah. V prvi fazi se obravnava vloga za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa razvoja podeželja. V primeru, da so izpolnjeni predpisani pogoji, se vlagatelju izda odločbo o pravici do sredstev do določene višine. Vlagatelj, ki mu je bila izdana odločba o pravici do sredstev, v drugi fazi vloži enega ali več zahtevkov za izplačilo sredstev. Če so izpolnjeni predpisani pogoji, se vlagatelju sredstva izplačajo. Če niso izpolnjeni pogoji, da se zahtevku v celoti ugodi, pa se izda odločba, s katero se delno ugodi zahtevku, ali odločba, s katero se zahtevek v celoti zavrne (49. - 57. člen ZKme-1). Toženka je ravnala na podlagi navedenih določb, zato je lahko izdala izpodbijano odločbo, ne da bi posegla v pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev. Tako postopkovno pristojnost toženke in njeno vezanost na predpise v zvezi z dvofaznim odločanjem razume tudi ustaljena sodna praksa. Zgolj iz razloga dvofaznosti postopka, ko toženka kot prvo izda odločbo o pravici do sredstev, se tožnica ne more sklicevati, da v fazi postopka izdaje odločbe o izplačilu sredstev ne sme preveriti pogojev, določenih za izplačilo sredstev. Pri obravnavani dvofaznosti postopka ne gre za popravek neskrbnosti pri izdaji odločbe o pravici do sredstev, kot izhaja iz stališča tožnice, pač pa za preverbo izpolnitve pogojev, določenih za izplačilo sredstev.

31. Za tožnico je v prvi vrsti sporno, da je toženka pri izračunu upravičenih stroškov upoštevala "finančno vrzel". Med strankama ni sporno, da je bila "finančna vrzel" v višini 89,44% (kot jo je izračunala sama tožnica, upoštevana pri izračunu sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 17. 11. 2011). Je pa za tožnico sporno, da je toženka "finančno vrzel" upoštevala tudi pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev, ker naj za to ne bi imela pravne podlage in navedeno zmanjšanje tudi ni bilo določeno v izreku odločbe o pravici do sredstev, tožničin zahtevek za izplačilo sredstev pa je bil nižji od zneska sredstev, ki so ji bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev.

32. V predmetni zadevi so predmet odločanja sredstva, namenjena za razširitev pokopališča v A. Med strankama ni sporno, da gre za projekt, ki ustvarja prihodek, saj tožnica oddaja grobna polja v najem. V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (v nadaljevanju Uredba 1083/2006/ES) upravičeni stroški za projekte, ki ustvarjajo prihodek, ne presegajo sedanje vrednosti stroškov naložbe, znižane za sedanjo vrednost neto prihodkov naložbe v določenem referenčnem obdobju. Toženka je tako "finančno vrzel" pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev upoštevala na podlagi navedene določbe Uredbe 1083/2006/ES. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da mora toženka pred izplačilom sredstev preveriti tudi skladnost zahtevka z evropsko zakonodajo, uredbe pa so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabljive. Tisti, ki jih zadevajo, jih morajo v celoti upoštevati, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na napotke toženke in na to, da "finančna vrzel" ni bila določena v nacionalnem pravu (tožnica se v tem delu sklicuje predvsem na določbe Javnega razpisa), pri čemer je tožnica vešča kandidiranja na javnih razpisih, ima zaposlene osebe, ki se s tem ukvarjajo, oziroma v ta namen pooblasti strokovnjake, kot je bilo tudi v konkretni zadevi, na kar opozarja tudi toženka v izpodbijani odločbi. Določbe Uredbe 1083/2006/ES so se začele uporabljati 1. januarja 2007, toženka pa je zahtevek za izplačilo sredstev, ki je predmet tega spora, vložila v oktobru leta 2012. Zaradi navedenega je zato neutemeljen tožbeni ugovor, da je toženka nepravilno in brez pravne podlage "finančno vrzel" upoštevala (tudi) pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev.

33. Tožnica nadalje ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga, ki jo je toženka uporabila za izračun "finančne vrzeli". Tudi ta tožbeni ugovor sodišče ocenjuje kot neutemeljen. Kot je razvidno iz listin v upravnem spisu (in to za tožnico tudi ni sporno), je tožnica, po pozivu toženke, "finančno vrzel" za konkreten projekt, v postopku pred izdajo odločbe o pravici do sredstev izračunala sama, zato ji pravna podlaga izračuna ne more biti neznana. Toženka je izračunu tožnice sledila tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe in za tožnico ugodneje "finančno vrzel" upoštevala v višini 89,44 % (in ne v nominalnem znesku), čeprav je bil ta odstotek izračunan ob upoštevanju višjih stroškov za (predvideno) investicijo od stroškov, ki jih (je)tožnica zahteva(la) za izplačilo.

34. Naslednji stroški, za katere se tožnica ne strinja, da jih je toženka opredelila kot neupravičene, so stroški za "nepredvidena dela, nadzor nad deli, izdelava PID-a". Med strankama ni sporno, da ti stroški niso bili zajeti v odločbi o odobritvi sredstev. V zvezi z njimi se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je 25. 7. 2012 toženko zaprosila za spremembo stroškov projekta in da je ta k spremembam podala svoje soglasje. Iz prošnje za soglasje k spremembam podatkov z dne 25. 7. 2012, ki je v upravnem spisu, namreč ne izhaja, da je tožnica za soglasje zaprosila za zgoraj navedene stroške, pač pa je zaprosila za druge (natančno) specificirane stroške.

35. Kot neupravičene stroške je toženka opredelila tudi zahtevek pri postavkah, pri katerih je tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila, pri določitvi tehničnih specifikacij, ravnala v nasprotju z določbami ZJN-2. Obveznost preverjanja, ali je stranka spoštovala pravila javnega naročila, izhaja iz 2.(c) odstavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU, po katerem je pri administrativnih pregledih zahtevkov toženka dolžna preverjati med drugim tudi skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih. Da bo toženka pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev preverjala tudi spoštovanje pravil javnega naročanja, izhaja tudi iz 10. točke petega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa. Na podlagi navedenih določb sodišče zavrača ugovor tožnice, da toženka, čeprav je bila v vseh fazah postopka seznanjena z javnim naročilom, temu ni ugovarjala (kot tudi ne Ministrstvo za finance in zastopnik javnega interesa) pred dokončnostjo postopka javnega naročila oziroma izdajo odločbe o pravici do sredstev ter da toženka s svojim postopanjem v fazi kontrole izvedbe projekta prevzema pristojnost, ki jo ima Državna revizijska komisija kot poseben in neodvisen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. Sodišče ugovor zavrača, ker meni, da je na podlagi citiranih podlag toženka pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je (bila) v tem okviru pristojna (in tudi dolžna) presojati.

36. Toženka je pri izračunu upravičenega izplačila kot neupravičene štela stroške pri postavkah, pri katerih je tožnica v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila brez pripisa "ali enakovredni" navajala blagovne znamke oziroma tip, kar je v nasprotju s 37. členom ZJN-2. Na podlagi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 se namreč tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni".

37. Tožnica dejstvu, da je pri spornih postavkah navajala blagovne znamke oziroma tip, ne da bi pri tem navedla besedo "ali enakovredni", ne ugovarja. Glede tožbenega ugovora, da vrednost nabave spornega blaga ne presega 20.000,00 EUR in bi zato lahko za to blago izvedla ločeno javno naročilo oziroma ga sploh ne bi izvedla, ker se ZJN-2 za nabave do navedene vrednosti ne uporablja, pa se sodišče pridružuje stališču toženke, da bi se morala tožnica že ob oddaji javnega naročila odločiti, ali ga bo (v smislu kriterijev, ki jih določa ZJN-2) izvedla po sklopih ali kot zaključeno celoto. V tej fazi postopka je takšno (hipotetično) sklicevanje tožnice brezpredmetno.

38. Tožnica ugovarja, da je po pravu EU dopustno "popravke" določati samo za "območje kršitve", pri sankcioniranju morebitnih kršitev pa izhajati iz načela sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na odločitev Splošnega sodišča v zadevi T-402/06 in Smernice iz leta 2007. Tožbeno navedbo glede "območja kršitve" sodišče ocenjuje kot nekonkretizirano, saj tožnica (tekom celotnega postopka) ni niti zatrjevala (in posledično tudi ne dokazala), da bi bilo mogoče iz posamezne postavke izločiti konkretne posamezne elemente, ki so obremenjeni s kršitvijo. V zvezi s sklicevanjem na upoštevanje načela sorazmernosti pa sodišče odgovarja, da je toženka ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načela sorazmernosti ne gre uporabiti. Kolikor pa tožnica meni, da bi bilo treba načelo sorazmernosti uporabiti v zvezi z upravno sankcijo, pa sodišče odgovarja, da je bila toženka pri odločanju vezana na določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

39. Uporaba stališč iz sodbe Splošnega sodišča v zadevi T-402/06 ter Smernic Evropske komisije za določitev finančnih popravkov, ki jih je treba upoštevati pri izdatkih, ki se jih sofinancira iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj v konkretni zadevi ne gre za uporabo finančnega popravka, torej gre pri navedeni sodbi in Smernicah za drugačno dejansko stanje in pravne podlage, kot jih je bila dolžna toženka uporabiti v konkretni zadevi.

40. Toženka je kot neupravičene štela tudi stroške "zakoličbe". Neutemeljeno je sklicevanje tožnice, da v zahtevku za izplačilo teh stroškov ni uveljavljala. Iz zahtevka za izplačilo, ki je (bil) podlaga izdaje izpodbijane odločbe, namreč izhaja, da je tožnica, pri vseh postavkah, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe (in ki jih je sodišče povzelo v 7. točki te obrazložitve), izplačilo stroškov za "zakoličbo", uveljavljala. Iz prošnje tožnice za izdajo soglasja k spremembam z dne 25. 7. 2012 izhaja, da je zaprosila tudi za soglasje toženke k stroškom za "zakoličbo poslovilnega objekta" (prav) v višini 650,00 EUR, vendar je toženka 2. 8. 2012 soglasje k navedenemu strošku izrecno zavrnila, kot to izhaja iz listine v upravnih spisih. Navedenih dejstev ne more spremeniti morebitna ugotovitev, ki jo želi tožnica dokazati, da sta direktor komunale E.E. in uslužbenec toženke F.F. "ugotovila, da bi ta strošek bilo mogoče uveljaviti", še posebej ob tem, da tožnica zatrjuje, da tega stroška v zahtevku za izplačilo ni uveljavljala.

41. Toženka pa je neupravičeno ali vsaj preuranjeno zavrnila zahtevek za izplačilo stroškov za "NN priključek", ki poteka po zemljišču s parc. št. 1058 k.o. D. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zahtevek v tem delu zavrnila, ker je pri njegovi administrativni kontroli z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da navedeno zemljišče ni v lasti tožnice, saj je pri njem vpisana družbena lastnina. Toženka pojasni, da mora v skladu z 10. točko poglavja IV.1.2. Javnega razpisa (v zvezi z 12. točko prvega odstavka 83. člena Uredbe PRP) vlagatelj izkazati lastništvo nepremičnin, kjer bo izvedena naložba. V primeru, ko vlagatelj ni lastnik oziroma edini lastnik predmeta podpore, je lahko drugi lastnik ali solastnik samo krajevna skupnost ali društvo, za kar ne gre v konkretnem primeru. Sodišče ugotavlja, da je toženka v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zaključila, da prijavljeni stroški za "NN priključek" (v višini 2.364,00 EUR) predstavljajo neupravičene stroške. Iz izpiska iz zemljiške knjige, ki ga je v postopku odločanja pridobila toženka in ki je v upravnih spisih, izhaja, da je zemljišče s parc. št. 1058 k.o. D. družbena lastnina v uporabi tožnice, iz izpiska pa tudi izhaja, da pri tem vložku ni zaznamovana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postane nepremičnina, ki je v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, lastnina občine. Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi se opravi po uradni dolžnosti. Tožnica je lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pridobila na originaren način, po samem zakonu (7. člen ZLNDL), z dnem njegove uveljavitve (ZLNDL je začel veljati 25. julija 1997). Toženka je zato po oceni sodišča, zgolj iz razloga kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, nepravilno zaključila, da tožnica ni izkazala lastništva nepremičnine, po kateri poteka zadevni "NN priključek". Ne glede na navedeno pa ostaja odprto vprašanje utemeljenosti zahtevka za izplačilo v tem delu, saj toženka, zaradi napačnega stališča glede lastništva, dejanskega stanja, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka za izplačilo v tem obsegu, ni niti ugotavljala niti presojala.

42. Nazadnje pa je toženka zavrnila tudi izplačilo stroškov za 8 "stebričkov". Med strankama ni sporno, da je tožnica zahtevala izplačilo za 8 "stebričkov" (to izhaja tudi iz zahtevka, ki je v upravnih spisih – postavka A.1.6.11). Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnica dejansko postavila 6 "stebričkov" (4 navadne in 2 demontažna s ključavnico). Količina dejansko postavljenih "stebričkov" tako ni sporna, morebitna višja cena nekaterih "stebričkov" pa ne more povzročiti njihove večje količine, četudi v Ponudbi, ki je bila podlaga odločbi o pravici do sredstev, vrsta stebričkov ni bila posebej specificirana, na kar se v tožbi sklicuje tožnica.

43. Glede na vse obrazloženo sodišče zaključuje, da tožnica ni uspela izpodbiti ugotovitev toženke, da je zahtevala izplačilo neupravičenih stroškov, in sicer po vseh zgoraj navedenih temeljih, razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek". Po oceni sodišča je toženka tudi pravilno uporabila določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU (razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek") ter določila sankcijo - znižanje, ki bremeni tožnico kot upravičenko, glede na to, da ni dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

44. Na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Dokazno breme je torej na upravičencu, toženka pa mu mora omogočiti, da dokaže, da za vključitev spornih stroškov v zahtevku ni odgovoren. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da za vključitev zneska "finančne vrzeli" v zahtevek za izplačilo ni odgovorna, saj je ravnala po navodilih toženke oziroma njene uslužbenke. Tukajšnje sodišče je zato toženki s sodbo, št. III U 198/2014-6 z dne 6. 11. 2015, naložilo, da izvede dokaze, katerih izvedbo tožnica v tem delu predlaga, oziroma, da se do dokazov obrazloženo opredeli. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je toženka 7. 4. 2016 opravila ustno obravnavo, na kateri je zaslišala pričo B.B., to je zunanjega podjetniškega svetovalca tožnice. Povedal je, da se je v zvezi z upoštevanjem "finančne vrzeli", glede na dvoumno situacijo, pri sestavi zahtevka za izplačilo sredstev, pred njegovo vložitvijo, posvetoval z uslužbenko toženke C.C. Ta mu je povedala, da bo ona pristojna za reševanje zadeve in da se sama zavzema za to, da se v primeru, kot je konkretni, ko je zahtevek za izplačilo nižji od zneska odobrenih sredstev, in je bila "finančna vrzel" že upoštevana pri odločbi o pravici do sredstev, v zahtevek za izplačilo vpiše znesek brez upoštevanja "finančne vrzeli". Povedala pa mu je tudi, da glede tega vprašanja obstajajo različne prakse pri toženki in da bo tožnico, če bo prišlo do spremembe stališča, pozvala k popravku zahtevka. Zadevo pa je kasneje v reševanje prevzel drugi uslužbenec toženke (F.F.).

45. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka izpovedbo priče štela za brezpredmetno, ker meni, da jo pri odločanju veže načelo zakonitosti. Takšno (napačno) stališče toženke očitno izhaja iz materialnopravnih izhodišč, iz katerih je toženka zaključila, da so sicer podana zavedanja tožnice o neupravičenem strošku glede "finančne vrzeli", sodišče pa meni, da je ugotovitev dejanskega stanja glede (ne)odgovornosti tožnice za vključitev spornega zneska v zahtevek za izplačilo nujna za pravilno uporabo določbe prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU, kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki.

46. Sodišče je zato z namenom, da o tem vprašanju ugotovi dejanskego stanje 20. 2. 2019 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo C.C., zaposleno pri toženki, na katero se izpovedba priče B.B. neposredno nanaša. Zaradi časovne oddaljenosti se zaslišana priča ni spomnila konkretnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo, je pa povedala, da je tedaj, ko je pri toženki delala neposredno s strankami (sedaj dela v službi za finance), imela veliko strank. Praksa je bila, da so se strankam dajale splošne usmeritve na začetku postopka, to je usmeritve v zvezi z vlogami, pri čemer je komunikacija običajno potekala po telefonu ali elektronski pošti. Povedala je tudi, da je možno, da je komunicirala (tudi) z B.B. in da je, ko je pri toženki zamenjala notranjo organizacijsko enoto, zadeve, ki jih je do takrat obravnavala, v reševanje prevzelo več sodelavcev.

47. Glede na izpovedbo C.C. sodišče nima razlogov, da pri ugotovitvi dejanskega stanja ne bi verjelo izpovedbi B.B., kot ta izhaja iz zapisnika o opravi ustne obravnave v upravnem postopku, št. 33123-19/2011/51 z dne 7. 4. 2016. C.C. se sicer ni spomnila konkretnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo, je pa njena izpoved smiselno potrdila pričevanje B.B., ki je podprto tudi z izjavo predstavnikov tožnice (B.B. in J.J.), ki je v upravnih spisih, in na katero se tožnica sklicuje tudi v tožbi. Ta izjava je bila namreč sestavljena kmalu po dogodku.

48. Glede na izpoved C.C. in B.B. sodišče ni zaslišalo drugih prič, navedenih v 26. točki obrazložitve, ki jih je tožnica predlagala z namenom, da bi potrdile dejstva, ki jih, kot rečeno, sodišče šteje za dokazana. Prav tako je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza s soočenjem prič B.B. in C.C., ki ga je tožnica predlagala na glavni obravnavi, saj si njuni izpovedbi glede pomembnih dejstev ne nasprotujeta (tretji odstavek 239. člena ZPP).

49. Sodišče glede na vse okoliščine primera šteje, da tožnica kljub temu, da se je pred oddajo zahtevka za izplačilo glede vključitve "finančne vrzeli" v zahtevek posvetovala z uslužbenko toženke, ki ji je svetovala, da "finančne vrzeli" v tem primeru, po njenem mnenju, v zahtevek ne vključi, ne izkazuje, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska "finančne vrzeli" v smislu določbe prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Sodišče namreč meni, da tožnica kljub neformalni komunikaciji z uslužbenko toženke, glede na vse okoliščine zadeve ni mogla prezreti, da bi morala "finančno vrzel" upoštevati pri zahtevku pa izplačilo sredstev. Iz v 47. točki te obrazložitve navedene izjave tožnice izhaja, da sta zahtevek za izplačilo pripravljala "strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami na področju dela na projektih", pri čemer iz iste izjave izhaja tudi, da sta se zavedala "pravila o sankcijah". Določbe glede (ne)upravičenosti stroškov, ki ustvarjajo prihodek, res ni bilo v Javnem razpisu, kar ugovarja tožnica, je bila pa ta določba v evropski uredbi in je v času oddaje zahtevka veljala že več kot pet let. Predvsem pa je nesporno, da je bila "finančna vrzel" za konkreten projekt dejansko že upoštevana v postopku izdaje odločbe o pravici do sredstev. Tožnica je, glede na to, da ji (bo) investicija nesporno ustvarja(la) prihodke, "finančno vrzel" izračunala in bila z njo seznanjena. Te prihodke pa je tožnica pridobivala (in jih še bo v prihodnosti) neodvisno od tega, da so priglašeni stroški nižji od odobrenih. Uslužbenka toženke C.C. pa je predstavnikom tožnice tudi povedala, da je dana usmeritev njeno osebno stališče ter da so mnenja glede tega vprašanja pri uslužbencih toženke različna. Iz izvedenih dokazov nadalje tudi nedvomno izhaja, da se je tožnica zavedala, da je morebiti treba "finančno vrzel" upoštevati pri opredelitvi zahtevka za izplačilo, kar ne more kazati na to, da je obveznost vključitve (upravičeno) prezrla. Dokazno breme pa je, kot rečeno, na tožnici. Prav tako se tožnica ne more sklicevati na svoje pričakovanje, da bo pozvana na "popravo" zahtevka, saj ni sporno, da je bil oddani zahtevek popoln in tako v zadevi ne bi šlo za popravo, ampak za spremembo vloženega popolnega zahtevka.

50. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru pravilna uporaba določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU o določitvi sankcije, kot jo je izračunala toženka, razen v delu, ki se nanaša na "NN priključek", pri čemer dodaja, da tožnica neodgovornosti v drugih delih zahtevka za izplačilo (ki se ne nanašajo na "finančno vrzel") ni ugovarjala konkretizirano.

51. Kot neutemeljen sodišče ocenjuje tudi tožbeni ugovor, da je toženka bistveno kršila določbe postopka s tem, ko je ustno obravnavo vodila I.I., čeprav je predmetni upravni postopek (sicer) vodila H.H. V upravnem postopku se ločita pooblastilo za odločanje (28. člen ZUP) in pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (30. člen ZUP). Izpodbijano odločbo je izdal predstojnik toženke O.O. Predstojnik organa lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev (v tem primeru pooblastilo obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo), lahko pa predstojnik pooblasti drugo osebo "samo" za vodenje posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe. Za tožnico ni sporno, da sta imeli tako I.I. kot tudi H.H. ustrezno pooblastilo za vodenje javne obravnave oziroma za vodenje postopka. Dejstvo, da sta posamezna dejanja v postopku opravili različni osebi, pa ne more vplivati na zakonitost odločbe kot želi prikazati tožnica (v smislu načela neposrednosti), saj ZUP predvideva možnost, da bo v zadevi odločila oseba (predstojnik), ki pred odločitvijo ni vodila postopka.

52. Iz navedenih stališč sodišča izhaja, da je toženka v delu, v katerem se zahtevek za izplačilo nanaša na "NN priključek", nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, v vsem preostalem pa pritrjuje stališčem toženke, kar je v tej sodbi utemeljilo. Ne glede na to pa je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo v celotnem zavrnilnem delu 1. točke njenega izreka. Toženka je namreč s tem izrekom odločila o celotnem zahtevku za izplačilo. Zavrnilni del tako obsega tudi upravno sankcijo, ki jo je toženka izračunala tudi ob upoštevanju stroškov za "NN priključek". Tožnica je primarno predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče predlogu ni sledilo, saj glede na zaključke iz 41. točke obrazložitve, podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje glede stroškov, ki se nanašajo na "NN priključek" ter v posledici na izrečeno upravno sankcijo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), pri čemer sodišče dodaja, da dejansko stanje razišče oziroma preizkusi v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

53. V ponovnem postopku bo toženka morala popolno ugotoviti dejansko stanje, ki bo podlaga za odločitev o (ne)upravičenosti zahtevka za izplačilo za "NN priključek", ter pred izdajo odločbe dati tožnici možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki jih bo ugotovila in ki bodo pomembna za odločitev (9. člen ZUP). O že ugotovljenih dejstvih in okoliščinah (tistih, ki so bila podlaga izdaje izpodbijane odločbe) pa je tožnica že imela možnost da se o njih izjavi, kot to izhaja iz zapisnika o podani ustni izjavi, št. 33123-19/2011/46 z dne 22. 2. 2016, ki je v upravnih spisih. Sodišče še pripominja, da bo morala toženka pri odločanju v ponovnem postopku upoštevati, da tožnica zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, o čemer bo morala toženka odločiti meritorno.

K II. točki izreka:

54. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, tožnici priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV. Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka mora tožnici povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).