Jedro

Obrazložitev odredbe za hišno preiskavo je treba presojati tudi glede na vsebino predloga za njeno izdajo in temu priloženo gradivo, saj je tako omogočena celovita (tudi) naknadna kontrola obstoja utemeljenih razlogov za sum v času njene izdaje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega R. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let. Odločeno je bilo, da se mu odvzame zasežena droga, embalaža in tehtnica, ter da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenec ni kriv očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da se zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je navedel, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zato je predlagal njeno zavrnitev. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se do njega nista posebej opredelila.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da je obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov obrambe v sodbi sodišča prve stopnje pomanjkljiva, sodba sodišča druge stopnje pa na pritožbene navedbe v tem pogledu ni odgovorila. Zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene razloge, da je bil dan predlog za zaslišanje prič, ki so se z obsojenim „redno družile in redno zahajale k njemu domov, oz. v prostore, kjer je prebival in v garažo na ... cesti“ in za katere so policisti trdili, da „so znani uživalci prepovedane droge“. Glede na to, da so te priče zaslišane v preiskavi izpovedale, da od obsojenca droge niso kupovale, niti je pri njemu niso videle, bi se z izvedbo njihovega zaslišanja preverilo, če je obsojenec to drogo res hranil z namenom nadaljnje prodaje. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu neutemeljena, saj je že sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo (točka 7 obrazložitve sodbe) razloge za zavrnitev predlaganih dokazov obrambe. Pri tem je bistveno, da je bil v preiskavi na obsojenca naslovljen očitek omogočanja uživanja mamil, medtem ko se je v obtožbi obsojencu očitala hramba mamil z namenom nadaljnje prodaje, za dokazovanje katere ni bilo več potrebno obsojenčevo preverjanje ravnanja v preteklosti in v tem pogledu zasliševanje predlaganih prič. Dokazni zaključek o hrambi obsojencu zasežene droge z namenom nadaljnje prodaje je v izpodbijani sodbi (točka 13 obrazložitve) oprt na oceno obsojenčevega zagovora, dejstvo zasežene rastline konoplje, skupni masi le-te, načinu hrambe, načinu potrganih delcev – vršičkov konoplje, posesti in zasegu elektronske tehtnice (z značilnostmi ugotovljenih mikrosledi na njej), in ob tako ugotovljenih dejstvih in okoliščinah zaslišanje navedenih prič ni relevantno.

6. Vložnik zahteve nadalje meni, da je bila hišna preiskava odrejena pri obsojencu nezakonita, kar utemeljuje s tem, da iz vsebine izpovedi, ki jo je dal kot priča zaslišan U. B. v preiskavi in na glavni obravnavi, ne izhaja kot resnična navedba policije v predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo, in sicer, da naj bi policiji izjavil „da se obtoženi že več let ukvarja s preprodajo mamil“. Po mnenju vložnika zahteve priča B. navedene izjave policiji ni dal, zato ni bilo zadoščeno pogoju za odreditev hišne preiskave – to je obstoju utemeljenega suma. Poleg tega se v zahtevi oporeka tudi navedbam v izpodbijani sodbi, da sta policista pred garažo obsojenca „zaznala vonj po travi“, čeprav kot priča zaslišan policist M. M. tega ni izpovedal, niti ne more „nek nedoločen vonj... pomeniti utemeljenega suma za hišno preiskavo“. Utemeljitev izdane odredbe o hišni preiskavi tudi ne govori o policistovih osebnih zaznavah in se zato razlogi izpodbijane sodbe razlikujejo od podatkov v spisu.

7. Stališče vložnika zahteve je tudi v tem pogledu neutemeljeno, saj je napačno že v izhodišču, da je za odreditev hišne preiskave potrebno ugotoviti obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Za to procesno dejanje je namreč potreben obstoj utemeljenih razlogov za sum (prvi odstavek 214. člena ZKP), ki je nižji dokazni standard v primerjavi z utemeljenim sumom. Obstoj teh razlogov je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi z dne 13. 9. 2009 (list. št. 36 in 37) izkazalo s sklicevanjem na izjavo U. B., kot so jo v predlogu za izdajo te odredbe sodišču posredovali policisti. B. je policistoma namreč povedal, da kot uživalec, kadilec drog, to zadnji dve leti kupuje pri obsojencu, ki „travo“ skriva v garaži in se preživlja izključno z njeno prodajo. Taka dovolj substancirana izjava določene osebe, ki jo je podpirala še dodatna navedba iz predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi, da sta policista zaznala močan vonj po prepovedani drogi (rastlini konoplja) iz garažnega prostora obsojenca, ko sta prišla tja v intervencijo, (izpostavljeno že v točki 11. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi v točki 7. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), je zadoščala za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja in s tem zadostnega dokaznega standarda za odreditev hišne preiskave. Zatrjevanje vložnika zahteve, da priča B. navedene izjave policiji ni dal in da jo je zanikal tudi zaslišan v nadaljnjem sodnem postopku, pomeni vložnikovo oceno verodostojnosti izpovedb tako B., kot tudi obeh policistov, A. B. in M. M. in s tem uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega je šlo v tem pogledu za preverljivo navajanje policije v predlogu, kar je sodišče tudi dejansko preizkusilo z zaslišanjem obeh navedenih policistov in zaključilo, da njuni izpovedbi upošteva kot verodostojni. B. naknadni preklic njegove izjave policistoma tega zaključka ni mogel v ničemer omajati. Ob tako potrjenih navedbah B., povzetih v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo, je utemeljenost razlogov za sum storitve kaznivega dejanja v času izdaje te odredbe dopustno preverjati tudi iz utemeljitve predloga za njeno odreditev. Drži sicer, kar izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, da v tem primeru „odredba ne temelji na policistovih osebnih zaznavah“, ki pa jih je sodišče prve stopnje vključilo v obrazložitev izpodbijane sodbe, vendar to še ne omogoča zaključka, da se „razlogi sodbe razlikujejo od podatkov v spisu.“ V razlogih izpodbijane sodbe je namreč določno navedeno, kaj obsega obrazložitev odredbe in kaj izhaja iz utemeljitve predloga za njeno izdajo. Obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa je treba presojati tudi glede na vsebino predloga za njeno izdajo in temu priloženo gradivo, saj je tako omogočena celovita (tudi) naknadna kontrola obstoja utemeljenih razlogov za sum v času njene izdaje (enako stališče zavzeto v že obstoječi sodni praksi, na primer v sodbi Vrhovnega sodišča 17128/2010 z dne 31. 1. 2013). Zaradi navedenih razlogov je neutemeljeno stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi bila odredba za hišno preiskavo nezakonita in posledično tudi vsi na njeni podlagi pridobljeni dokazi.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnik uveljavljal še kršitev obsojenčevih človekovih pravic, kršitev „materialnega zakona in bistvene kršitve določb postopka“, kar naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za ugotavljanje vsebnosti THC v drogi zaseženi obsojencu. Vsebnost THC se namreč s potekom časa znižuje in bi se z izvedbo tako predlaganega dokaza ugotovilo, koliko časa je imel obsojeni drogo dejansko v hrambi. Tako bi se preverilo zagovor obsojenca, da je zaseženo mu konopljo našel in porezal v l. 2008 ter jo od tedaj hranil in je torej ni prodajal, niti imel ta namen.

9. Glede navedenega dokaznega predloga obsojenčevega zagovornika je že sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da je okoliščina vsebnosti THC v zaseženi konoplji za izvršitveno obliko obsojencu očitanega kaznivega dejanja nepomembna, sklicujoč se pri tem tudi na sprejemljivost razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza v sodbi sodišča prve stopnje (točka 7 obrazložitve). Poleg tega vložnik prezre dejstvo, da je o starosti zaseženih rastlin konoplje okvirno izpovedala tudi zaslišana strokovnjakinja iz Centra za forenzične preiskave, ki je ocenila, da bi morala biti rastlina obrana v obdobju enega do štirih mesecev pred zasegom, v odvisnosti od kraja gojenja (povzeto v točki 14. sodbe sodišča prve stopnje) ter da ugotovljena vsebnost THC ni bila pri vseh zaseženih vzorcih enaka. Ob tem pa je pomembno tudi dejstvo, da se je drogo pri izvedbi hišne preiskave našlo na različnih mestih, pri čemer že iz zagovora obsojenca izhaja, da naj bi šlo za različne kraje in časovna obdobja, ko naj bi pridobil te posamezne količine droge oziroma naj bi za nekatere dele rastline oziroma semena niti ne vedel. Glede na navedene razloge obsojenčeve pravice v postopku v tem pogledu niso bile kršene (sklepati je, da naj bi šlo za kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS); vložnik zahteve pa niti ne konkretizira katere določbe kazenskega materialnega zakona in zakona o kazenskem postopku naj bi bile kršene ter se zato o njih niti ni mogoče določneje opredeliti.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, niti ne kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, iz zahteve pa je razbrati, da se vsebinsko izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.