Jedro

Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona razlaga določilo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, kot je to zmotno glede na naslove vlog, ki jih je podajala pritožnica v tem postopku, presojalo sodišče v obravnavanem postopku, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo: s pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali z ugovorom zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se razveljavijo: - sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 1. 2020, - sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 11. 2019, - sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2019 v točki III v delu, ki se nanaša na odločitev, da je tožnica dolžna plačati sodno takso v višini 2.983,31 EUR, ter plačilni nalog z dne 3. 10. 2019 na red. št. 163, in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Ob vložitvi tožbe je bila tožnica s sklepom z dne 12. 11. 2012 oproščena plačila sodnih taks. Pravda, v kateri je tožnica delno uspela, se je končala s sodbo I P 581/2016 z dne 30. 5. 2018 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2201/2018. Tožnici je bilo dosojeno 9.246,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 naprej. S plačilnim nalogom z dne 15. 5. 2019 je bila na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-11 tožnica pozvana k plačilu 1.805,00 EUR sodne takse. Njen ugovor zoper plačilni nalog, v katerem je ugovarjala, da je že bila taksno oproščena in naj ostane takšna odločitev v veljavi, ali se ustrezno zniža, je bil zavrnjen. Hkrati je bil s sklepom I P 581/2016 z dne 26. 9. 2019 po uradni dolžnosti plačilni nalog razveljavljen ter odločeno, da mora tožnica plačati sodno takso v višini 2.983,31 EUR. Skupaj s tem sklepom je bil tožnici 16. 10. 2019 vročen nov plačilni nalog (red. št. 163) s pozivom, naj takso plača v 15 dneh, ali v istem roku zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, sicer bo sledila prisilna izterjava. V postavljenem roku je tožnica podala predlog za taksno oprostitev, v katerem je navajala, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker bi bilo sicer ogroženo njeno preživljanje. Dokumentirala jo je z izjavo o premoženjskem stanju in navedbo svojih preživninskih obveznosti do otrok. Sodišče je navedeno vlogo tožnice zavrnilo s sklepom z dne 12. 11. 2019, ki je bil tožnici vročen 2. 12. 2019. V pritožbenem roku je podala laično vlogo, naslovljeno: "Prošnja za obročno plačilo sodne takse", v kateri je vsebinsko izpodbijala sprejeto presojo sodišča prve stopnje v sklepu z dne 12. 11. 2019, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njeno preživljanje. Sodišče prve stopnje je nato zavrglo navedeno vlogo tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse z dne 10. 12. 2019, ker je ocenilo, da ponovno podaja predlog za taksno oprostitev, o kateri je bilo že odločeno s sklepom z dne 12. 11. 2019 (ko ga je v celoti zavrnilo), zoper katerega se tožnica ni pritožila.

2. Tožnica zoper zadnji sklep vlaga pritožbo, ki jo tako tudi naslovi. Navaja, da je bil s sklepom z dne 12. 11. 2019 zavrnjen njen predlog za oprostitev plačila sodne takse, češ da je bila s sklepom že oproščena plačila sodne takse in zato ne more ponovno vložiti predloga za taksno oprostitev. Nesprejemljiva je obrazložitev, da predlog za oprostitev plačila sodne takse podredno vsebuje tudi zahtevek za delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila, ne glede na to, ali je stranka to v predlogu izrecno predlagala ali ne. Res se zoper sklep z dne 12. 11. 2019 ni pritožila. Vendar je 10. 12. 2019 vložila predlog za obročno plačilo takse v 24 obrokih, ki je bil neutemeljeno zavrnjen. Sklicevanje na res iudicata je pravno zmotno in nezakonito. Predlaga, naj višje sodišče odloči po vsebini, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem postopku sodišče odloča o plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Skladno z navedenim zakonskim določilom mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks in ki v postopku delno uspe ter na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Plačilo takse ji naloži sodišče prve stopnje.

5. Načeloma drži, da stranka lahko poda predlog za oprostitev plačila sodne takse za eno taksno obveznost ob enakih okoliščinah le enkrat in da sodišče o njem odloča le enkrat. Toda pri odmeri in plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 gre za specifičen položaj. Stranka je bila namreč v postopku že oproščena plačila sodnih taks in zanjo sklep o oprostitvi še vedno velja. Ob vložitvi tožbe plačila sodne takse ni zmogla, ne da bi bilo sicer občutno ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov (11. člen ZST-1). Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona razlaga določilo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Tak je bil namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva k 15. členu ZST-1 namreč izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje2. Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.

6. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, kot je to zmotno glede na naslove vlog, ki jih je podajala pritožnica v tem postopku, presojalo sodišče v obravnavanem postopku, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje3. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo: s pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali z ugovorom zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala4, če sodišče izda le plačilni nalog.

7. Tožnica se že ves čas tega postopka v svojih vlogah sklicuje na taksno oprostitev, ki jo je dosegla ob vložitvi tožbe in navaja, da tudi po končani pravdi plačila sodnih taks ne zmore. Vloge strank je treba presojati po njihovi vsebini in ne po naslovu. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 njeno vlogo, naslovljeno kot: "Prošnja za taksno oprostitev" z dne 30. 10. 2019, in nadaljnjo vlogo z dne 10. 12. 2019, naslovljeno kot: "Prošnja za obročno plačilo sodne takse", preizkušati ne v smislu nedovoljenih (novih) predlogov za oprostitev plačila sodne takse, kot jih je obravnavalo (in prvo vlogo zavrnilo s sklepom 12. 11. 2019, drugo pa zavrglo s sklepom z dne 6. 1. 2020), pač pa kot dovoljeno pritožbo zoper točko III sklepa z dne 26. 9. 2019 (red. št. 162 pravdnega spisa) v zvezi s plačilnim nalogom z dne 3. 10. 2019 na red. št. 163 pravdnega spisa, in sicer z vidika, ali so sploh podane predpostavke za nastanek naknadne taksne obveznosti, ki jo je sodišče odmerilo z izpodbijanim sklepom z dne 26. 9. 2019 v zvezi s plačilnim nalogom z dne 3. 10. 2019. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč (da pritožnica vlaga nove predloge za taksno oprostitev, o katerih je bilo že odločeno), so vsi navedeni sklepi napačni oziroma najmanj preuranjeni. Zato je bilo treba ugoditi vsem vlogam pritožnice, ki jih je sodišče prve stopnje napačno presojalo po naslovu namesto po vsebini, razveljaviti v izreku navedene odločbe5 in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Zaradi napačne uporabe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč sodišče doslej še ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja o pritožničinem premoženjskem stanju in zmožnostih za plačilo naknadne odmere sodne takse. To bo moralo storiti v nadaljnjem postopku ob pravilnem upoštevanju obrazloženih materialnopravnih izhodišč glede razlage četrtega odstavka 15. člena ZST in v okviru podane trditvene in dokazne podlage pritožnice, ki jo je glede svojega premoženjskega stanja podala v vlogah in predloženih dokazih. Sodišče prve stopnje naj torej ponovno ugotavlja, presodi in odloči, ali so podani pogoji, da tožnici naloži v plačilo del takse oziroma ali je nastala taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. 1 Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami. 2 Predlog ZST-1, Poročevalec DZ RS, št. 7/2008 k 15. členu: "Novost tega člena predstavlja četrti odstavek, ki določa, da mora stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu (ne)uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Pridobitev premoženja v obravnavanem primeru mora biti dejanska, na primer kot rezultat uspešne izvršbe. Smiselno je namreč, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat plačati tudi sodno takso.";odločbe VSL I Cp 2236/2015 z dne 9. 9. 2015, I Cp 1186/2016 z dne 6. 5. 2016, II Cp 2549/2017 z dne 29. 5. 2018, II Cp 1393/2019 z dne 21. 10. 2019. 3 VSL II Cp 2549/2017 z dne 29. 5. 2017, VSL II Cp 1456/2018 z dne 30. 7. 2018, II Cp 2049/2018 z dne 29. 10. 2018, VSL II Cp 1273/2019 z dne 7. 8. 2019. 4 VSL I Cp 679/2015 z dne 23. 3. 2015, I Cp 1186/2016 z dne 6. 5. 2016 in VSK I Cp 173/2018 z dne 25. 8. 2018. 5 Sklep sodišče prve stopnje z dne 6. 1. 2020, ki ga pritožnica izpodbija s pritožbo z dne 28. 1. 2020, sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 11. 2019, ki ga pritožnica vsebinsko izpodbija z vlogo, naslovljeno: "Prošnja za obročno plačilo sodne takse" z dne 10. 12. 2019, ter sklep z dne 26. 9. 2019 v točki III, ki se nanaša na odmero taksne obveznosti za pritožnico, s plačilnim nalogom z dne 3. 10. 2019, ki ju pritožnica smiselno izpodbija z vlogo: "Prošnja za taksno oprostitev" z izjavo o premoženjskem stanju z dne 23. 10. 2019.