Jedro

V inšpekcijskem postopku se presojata le vprašanji, ali bi investitor za gradnjo objekta moral pridobiti gradbeno dovoljenje in ali je bilo v primeru, ko gradnja brez tega dovoljenja ni dopustna, gradbeno dovoljenje tudi izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnica kot investitorka takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjske hiše tlorisnih izmer cca 7,30 m x 12,45 m, etažnosti klet, pritličje in mansarda, na zemljišču s parc. št. 108/4 k.o. ... (1. točka izreka). Naveden objekt mora investitorka v roku 3 mesecev po prejemu te odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka). Za objekt veljajo tam navedene prepovedi iz 158. člena ZGO-1B (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, Ur. List RS št. 126/07), če investitorka v navedenem roku ne bo opravila naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po pooblaščenem izvajalcu na njene stroške, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3., 4. in 5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnica kot investitorka gradi navedeno stanovanjsko hišo brez gradbenega dovoljenja. Na dan ogleda dne 8. 7. 2009 je bila hiša zgrajena v celoti z vsemi gradbenimi in inštalacijskimi deli ter z delno izvedenimi zaključno obrtniškimi deli. V kletni etaži so pomožni prostori, v pritlični in mansardni etaži pa so prostori za stanovanjske namene. V zadevi so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbah 152. člena ZGO-1B ter za prepovedi po 158. členu istega zakona, ki so obvezna sestavina odločbe, s katero se uvede inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do 155. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 110/02 in spremembe, 102/04-UPB1 s spremembami). V delu, kjer je določeno, da bo v primeru neizvršitve naloženega dejanja opravljena prisilna izvršba po pooblaščenem izvajalcu temelji na tretjem odstavku 148. člena ZGO-1B ter 117. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2), izrek, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, pa temelji na določbi tretjega odstavka 146. člena ZGO-1B.

Drugostopni organ (ki je odločal o tožničini pritožbi) je s 1. točko izreka odločil, da se v izreku izpodbijane prvostopne odločbe doda 6. točka, po kateri bo o stroških postopka izdan poseben sklep, 3. točka izreka se odpravi in se nadomesti z novo, v kateri so drugače (pravilno) navedene prepovedi iz 158. člena ZGO-1B, v ostalem delu pa se pritožba zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bila dopolnitev izreka potrebna, ker prvostopni organ ni odločil o stroških postopka (213. člen ZUP), prepovedi iz 158. člena ZGO-1 pa se lahko nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni lastnica zemljišča, na katerem stoji nelegalno zgrajen objekt, prvostopni organ ne bi smel izreči prepovedi, ki omejujejo lastnico zemljišča s parc. št. 108/4 k.o. ... (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) v izvrševanju njenih pravic. V ostalem delu pritožba ni utemeljena. Izpodbijana odločba namreč temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker je pritožnica objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja, katerega bi po določbah 3. člena ZGO-1 vsekakor morala imeti, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Morebitne pritožničine aktivnosti v smeri legalizacije predmetnega objekta na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo. S strani pritožnice zatrjevano dejstvo, da je v postopku sprejemanja nov občinski prostorski načrt ni relevantno v smislu, da bi bila vprašljiva zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Tožnica v tožbi navaja, da se je gradnja predmetnega objekta pričela že pred letom 1994, pred uveljavitvijo ZGO-1. Objekt je bil predviden za legalizacijo po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje Občine Ravne na Koroškem (MUV, št. 9/94), in sicer v 6. členu pod zaporedno št. ..., tožnica tudi plačala depozit v višini takratnih 150.000,00 SIT. V postopku legalizacije je bila pridobljena vsa projektna dokumentacija in izveden geodetski posnetek obstoječih objektov, ki je bil podlaga za vpis gradbene parcele v prostorski plan občine. Pri izdelavi geodetskega posnetka pa je prišlo do napake, kar je imelo za posledico napačen vris območna gradbene parcele v prostorskem planu oz. ne ustreza lokaciji predmetnih objektov. Tehnična napaka je edini razlog, da za objekt ni mogoče pridobiti ustreznih dokumentov, čeprav splošni akt (občinski odlok), to omogoča. Zaradi te tehnične napake je v 20. letih zaman poskušala pridobiti ustrezne dokumente pristojnih služb. Vedno je dobila odgovor, da se lahko ta tehnična napaka odpravi zgolj s spremembo prostorskega plana Občine Ravne na Koroškem, ki pa je v postopku sprememb že nekaj let. Navedeno ima za posledico nezmožnost pridobitve lastninske pravice, zato ima tožnica z lastnikom ... sklenjeno najemno pogodbo. Tako je njen objekt, po krivdi za to pristojnih organov ostal nerešen, čeprav so vsi drugi, za legalizacijo predvideni objekti po navedenem občinskem odloku, pridobili ustrezna dovoljenja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano prvostopno odločbo, kakor tudi drugostopno odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo tožničine pritožbe potrdil tudi drugostopni organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 3. členu ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1. Po 152. členu ZGO-1 (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji) v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če ustavitev v prejšnje stanje ni možna.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica predmetno stanovanjsko hišo zgradila brez gradbenega dovoljenja, glede na vrsto in dimenzije objekta tudi ni dvoma, da je gradbeno dovoljenje potrebno in da gre zato za nedovoljeno gradnjo. Teh dejstev in okoliščin tožnica niti ne prereka.

Tožbeni ugovor, po katerem tožnica svoje hiše kljub 20- letnim prizadevanjem doslej še ni uspela legalizirati zaradi napake pri realizaciji Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje Občine Ravne na Koroškem iz leta 1994, ni utemeljen oz. na odločitev v zadevi ne more vplivati, ker samo vprašanje legalizacije objekta oz. v zvezi s tem spremembe prostorskega plana, ki bi to omogočil (iz spisov zadeve izhaja, da tožnica ni lastnica zemljišča, na katerem hiša stoji in da je torej gradila na tujem svetu) ni bilo predmet odločanja v obravnavanem upravnem postopku in zato tudi ni predmet odločanja v tem upravnem sporu. Predmet presoje v tej zadevi je zgolj zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na citirani določbi 152. člena ZGO-1. V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami) Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.