Jedro

Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. V ZDen ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili s pravnim poslom, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 434/97-10 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.2.1997. Z njo je tožeča stranka zavrnila pritožbo J.Š. ter zavrgla pritožbi A.O. in M.G. proti odločbi Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 14.11.1996, s katero je bila zavrnjena zahteva I.Š. za denacionalizacijo zemljišč, vpisanih pri vl.št.24 in 552 k.o. T.p. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanske podlage, ugotovljene v upravnem postopku, pritrdilo odločitvi tožene stranke, da pritožbi A.O. in M.G. zoper odločbo prve stopnje nista dovoljeni, ker nista bili stranki v postopku. Sledilo je tudi pravnemu stališču tožene stranke, da tožnik J.Š. ni upravičenec do denacionalizacije, ker je z dedovanjem pridobljeno pravico uporabe na zemljiščih, s pravnimi posli, prenesel v letu 1988 na drugega upravičenca.

Lastninska pravica na zemljišču parc. št. 961, vl.št.552 k.o. T.p. pa je prenehala na podlagi Odloka o določitvi zemljišč, namenjenih za stanovanjsko in drugo kompleksno graditev na območju soseske VS-... Ker ta odlok ni predpis iz 3.člena ZDen, prav tako pa ne gre za podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravne podlage, ni podlage za denacionalizacijo. Tožnik J.Š., ki je z dedovanjem pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih, vpisanih pri vl. št. 24, k.o. T.p., ni prejšnji lastnik in tudi ne upravičenec do denacionalizacije nezazidanega stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje zavrača njegov ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v njegovo korist, kot pravnega naslednika bivše lastnice, ker vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem nezazidanem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika v tem primeru ni mogoča. Določba 3. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) omogoča možnost vrnitve nezazidanega stavbnega zemljišča z izročitvijo v last in posest samo upravičencu.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge po Zakonu o upravnem postopku. Navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 15. člena ZDen in v primeru, ko so upravičenci mrtvi omogočiti uveljavljanje pravic njihovim pravnim naslednikom. Za veljavljanje pravic po ZDen je odločilno, ali je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi enega od predpisov oziroma načinov, določenih v 3., 4. in 5. členu ZDen. Pri tem ni pomembno ali je bila s podržavljenjem odvzeta lastninska pravica, ali pravica uporabe.

Sporna zemljišča so bila podržavljena pravni prednici tožnikov A.Š. na podlagi Zakona o denacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ). To je predpis iz 9. točke 3. člena ZDen, ki je podlaga za denacionalizacijo in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je tožeča stranka podedovala pravico uporabe na podržavljenih zemljiščih in na njih nikoli ni imela lastninske pravice, po ZDen ni možna vrnitev v last in posest. Pravica do denacionalizacije na podlagi ZNNZGZ ne more biti pogojevana z izdajo akta o izročitvi iz posesti, kar izhaja tudi iz določb 3., 31. in 2. odstavka 32. člena ZDen, ki se nanašajo na vračanja stavbnih zemljišč, na katerih je upravičenec zadržal pravico do uporabe in niso bila odvzeta iz posesti. Pravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, saj neupravičeno odklanja vračanje premoženja. Upravni organ bi moral uporabiti 3. odstavek 32. člena ZDen. Na podlagi pogodbe, ki je temeljila na zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, so bila zemljišča vl. št. 24 k.o. T.p. prenesena na Skupnost za ceste, vendar investitor, pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, ni začel z gradnjo. Ker zavezanec zemljišč ni oddal za gradnjo, so podani pogoji za vračanje v last in posest upravičencu ali pa njegovim pravnim naslednikom.

Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z namenom ZDen. V kolikor vračanje v naravi ni možno, je možna druga oblika denacionalizacije - odškodnina. Odškodnina, ki jo je prejela pravna prednica tožnikov v postopku denacionalizacije, je vsekakor nižja od odškodnine, ki bi ji šla, če bi imela lastninsko pravico na nepremičnini vl. št. 24 k.o. T.p., ne pa samo pravico uporabe.

Tožniki se navajajo, da je v podobnem primeru upravni organ takratne Občine L.V. - R. v podobnem primeru skrbniku vrnil v last in posest nepremičnine, ki so bile odvzete pokojnemu upravičencu na podlagi ZNNZGZ. Zato je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v ustavno pravico enakega varstva pravic, zagotovoljeno v 22. členu Ustave RS.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Lastninska pravica na nezazidanem stavbnem zemljišču, je bila, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, odvzeta A.Š. na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Vendar je za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sam način in izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu, na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe, dokler na njih stoji stavba, nezazidana stavbna zemljišča pa so obdržali, s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitivi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69) določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami. Na podlagi navedenih zakonov se je tudi za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po ZNNZGZ, določila pravica do pravične odškodnine. Ta pravica je bila pozneje urejena tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

Če je bila v obravnavanem primeru pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, sklenjena leta 1988, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in Zakona o stavbnih zemljiščih, ko je bila odškodnina že urejena z navedenima zakonoma in ker to nista predpisa iz 3. in iz 4. člena ZDen, potem ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka in je to potrdilo sodišče prve stopnje.

Tudi sicer v tem primeru, če so bila stavbna zemljišča kot funkcionalna zemljišča, skupaj s stavbo, prodana v letu 1988 s pogodbo namesto razlastitve, ne gre za razmerje prejšnjih lastnikov do nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta se sicer pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili s pravnim poslom, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe glede drugega upravnega spora, saj se ne nanašajo na ta primer.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.