Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker se je tožena stranka z dejstvom, da tožniku ne more zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, seznanila pred več kot šestimi meseci pred podajo odpovedi, saj mu je ves ta čas skušala najti delo drugje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7.10.2003 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu obračunati in izplačati plačo od poteka odpovednega roka dalje, to je od 6.11.2003 do vrnitve nazaj na delo, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, za tožnika plačati davke in prispevke in ostale obveznosti, ki jih ima tožena stranka v zvezi z delom tožnika ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 6.11.2003 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 268.114,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, ko je zaključilo, da se je tožena stranka že konec maja seznanila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takrat potreba po tožnikovem delu niti še ni prenehala. Ali bo nova družba v Tuniziji zaživela, ni bilo jasno do septembra 2003, tožena stranka pa je tudi sicer skušala za tožnika najti drugo ustrezno rešitev. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v izjavo odvetnika B.K.M. z dne 29.12.2006 in razloga za to ni obrazložilo. To je vplivalo na zakonitost postopka in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialista, pri čemer je bilo v objavi prostega delovnega mesta izrecno navedeno, da se išče delavca za novo filialo v Tuniziji. S pogodbo o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da bo tožnik opravljal delo na terenu in prva štiri leta naj bi tožnik v skladu z aneksom k pogodbi o zaposlitvi delal v Tuniziji. Bistveno pa je, na katerem delovnem mestu je tožnik dejansko delal. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zgrešeni so zaključki, da je neživljenjsko sklepati delovno razmerje za nedoločen čas, če gre za projektno delo. Glede na čas trajanja projektnega dela (4 leta) in zakonske omejitve sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas to ni neživljenjsko. Nepodprto z dokazi pa je po oceni pritožbe tudi razlogovanje sodišča prve stopnje o vzpostavljanju poslovanja in ustanavljanju filiale v Tuniziji. Tožena stranka po tem, ko ni uspela s poslom v Tuniziji, ker njen družbenik ni izvedel vpisa v sodni register, ni imela več potrebe po tožnikovem delu, zato je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7.10.2003 nezakonita. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni podala v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002), saj je bila odpoved podana 7.10.2003, tožena stranka pa je za razlog, ki utemeljuje odpoved, izvedela že v maju 2003. Poleg tega pa je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnikovo delovno mesto ni bilo vezano izključno na Tunizijo.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v izjavo B.K.M. z dne 29.12.2003 in ker ni pojasnilo razlogov za to. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep o vpogledu v izjavo, nato pa dokaza ni izvedlo, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodišče na svoj dokazni sklep ni bilo vezano in ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih ni štelo za relevantne oziroma ne vseh dokazov, če je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno. Sama vsebina izjave, kot jo predstavlja pritožba, k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla, saj jo je tožena stranka povzela že v pripravljalni vlogi z dne 3.11.2004. Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR).

Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7.10.2003 izhaja, da je bil tožnik razporejen na dela v Tuniziji, poslovni razlog pa je nastopil, ker "filiala v Tuniziji ni ekonomsko upravičena". Kot je pritožbeno sodišče že opozorilo v razveljavitvenem sklepu z dne 5.5.2006 (o zadevi je namreč enkrat že odločalo), zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more temeljiti le na ugotovitvi, da tožena stranka formalne "filiale" v Tuniziji ni imela. Iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja, čeprav ne izrecno, da bo tožnik delo opravljal v Tuniziji, saj naj bi mu tožena stranka krila stroške bivanja in prehrane, vsaka dva meseca in pol letalsko karto v ekonomskem razredu in sedem dni dopusta po vsakem povratku. Iz izpovedi priče D.C. izhaja, da naj bi bilo tožnikovo delo vezano izključno na Tunizijo, potreba po njegovem delu pa je odpadla, ker je tunizijski partner toženo stranko izigral. Tudi tožnik je izpovedal, da je bilo poslovanje s Tunizijo prekinjeno. V pogodbi o zaposlitvi in aneksu delovno mesto, za katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi, ni bilo definirano, ni pa sporno, kaj je tožnik dejansko delal. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik delal le v Tuniziji, po propadu posla pa se je vrnil in dela zanj tožena stranka ni več imela. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi se je sicer zavezala, da tožniku zagotovi delo v Sežani po vrnitvi iz Tunizije, vendar takega dela ni imela in je po izpovedi D.C. iskala zanj zaposlitev s pomočjo italijanskih partnerjev drugje. Iz njegove izpovedi tudi izhaja, da je tožnika plačevala šest mesecev, ne da bi delal. Ob navedenem zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala obstoja poslovnega razloga za redno odpoved, ni pravilen. Obstoj poslovnega razloga je nedvomno izkazan, saj vse navedeno kaže, da tožena stranka za tožnika dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več imela.

Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, da tožniku ne more zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila seznanjena že ob njegovi vrnitvi v maju 2003 in se je to odražalo še vseh nadaljnjih šest mesecev, saj je s tem, da je poskušala z italijanskim partnerjem najti tožniku delo drugje, tožena stranka sama potrdila, da ni imela potrebe po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Trditev, da se je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele septembra 2003, ko je ugotovila, da poslovalnica v Tuniziji ni registrirana, je protispisna. Iz izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja D.C., ne izhaja, da je tožena stranka po maju 2003 sploh še računala na posel v Tuniziji. Že v prvi pritožbi (list. št. 43) je tožena stranka jasno navedla, da je tunizijski družbenik italijanske partnerje izigral, zato se je z njimi umaknila iz Tunizije, nato pa tožniku več mesecev iskala drugo delo. To pomeni, da se ni šele v septembru 2003, ko je bil sprožen arbitražni postopek s strani italijanskih družb, seznanila z razlogom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak že dosti prej. Da je za tožnika iskala drugo delo (očitno pri drugih delodajalcih) je le pavšalna navedba, ki ni z ničemer izkazana in glede na to, da ni šlo za iskanje druge zaposlitve pri delodajalcu, situacije v ničemer ne spreminja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7.10.2003 in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.