Jedro

Okoliščina, da tožnik odrejenega dela ni odklonil, kljub temu da je bil list žage skrhan, pa ne predstavlja tožnikovega nedopustnega ravnanja in se zato s to navedbo toženec svoje odgovornosti, niti delno, ne more razbremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo odmerilo denarno odškodnino v znesku 11.400,00 EUR: za telesne bolečine 3.750,00 EUR, za strah 1.100,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR in 1.550,00 EUR zaradi skaženosti. Upoštevalo je, da je tožnik 20% soodgovoren za nastalo škodo in toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 9.120,00 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 40,00 EUR, oboje z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 1.538,66 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti toženca, tožnikov soprispevek k nastali škodi le 20%, ker pri delu s krožno žago ni uporabljal osebnih zaščitnih sredstev, s čimer je kršil določbe 9. člena Zakona o varstvu pri delu. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je toženec ves čas trdil, da se je tožnik poškodoval med žaganjem lesa izven delovnih opravil, ki mu jih je naložila toženka, ko je v svojem imenu in za svoj račun pripravljal zagozde za popoldansko zasebno delo, neposredni povod delovne nezgode pa naj bi bil skrhan list žage, ki je zapel v grčo. V ponovljenem postopku je priča D. R. izpovedala, da je na željo tožnika v prijavo poškodbe zapisal, da se je tožnik porezal zato, ker je žaga zapela v grčo. Kakšnih štirinajst dni po nezgodi pa mu je tožnik povedal, da je pred poškodbo na krožni žagi delal nekaj zase, zaradi uveljavljanja 100% bolniške pa ga je prosil, da mu zapiše, da se je poškodoval med delom. Tožnik izjavi priče ni nasprotoval in je ni prerekal. Ugotovljeno je bilo, da je bila žaga v zaklenjeni lopi, kar pomeni, da nepooblaščeni delavci do nje niso imeli dostopa. D. R. je obrazložil, zakaj je tožnik kritičnega dne dostop do žage imel. Povedal je še, da je bil tožnik usposobljen za delo z žago, ni pa se spomnil, da bi ga tožnik pozival k zamenjavi skrhanega lista žage. Da bi bil list žage skrhan je zanikal tudi kot priča zaslišani A. G.. Tudi tožnik sam je povedal, da se je čutil usposobljenega za delo z žago, ki mu ga je odredil nadrejeni, in da bi lahko v nasprotnem primeru delo odklonil. Izvedeni dokazi torej potrjujejo trditev toženke, da je bilo delo tožnika ob nastanku nezgode protipravno in zato po teoriji o ratio legis vzročnosti ni pravno priznane vzročne zveze med zatrjevano odgovornostjo toženke in nastankom škode. Stališče sodišča o soprispevku tožnika je preozko. Neživljenjsko je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi toženka na delovišču morala imeti še tretjega delavca, ki bi nadziral prva dva glede spoštovanja pravil varstva pri delu, in da je bila opustitev namestitve seznama delavcev, ki smejo delati z ograjeno žago, z navedbo potrebnih obveznih osebnih zaščitnih sredstev, neposreden povod za nezgodo tožnika. Tožnik bi moral z žaganjem prenehati, če je bila žaga skrhana. Nepazljivost in neskrbnost tožnika sta odločilni dejstvi, ki sta bistveno soprispevali k nastanku škode. Toženka še navaja, da je znesek prisojene odškodnine previsok. Sodišče ni dovolj obrazložilo objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi lahko trdilo, da je višina priznane odškodnine dejansko pravična in primerljiva glede na primerljivo škodo. Izrecno oporeka višini odškodnine za prestani strah. Za strah sodišče prizna denarno odškodnino, kadar je ta intenziven in dolgotrajen, če pa je strah kratkotrajen, pa le, če je tako intenziven, da je v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje oškodovanca.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za škodo, ki nastane delavcu pri delu, odgovarja njegov delodajalec po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti toženke predstavlja določba 2. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ, ki za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost, predpisuje objektivno odgovornost. V sodni praksi je povsem enotno stališče, da je krožna žaga nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost (glej primere II Ips 432/96, II Ips 522/97, II Ips 459/2000, II Ips 91/2001, II Ips 281/2003, II Ips 695/2003 in II Ips 429/2005). Tožena stranka kot lastnik krožne žage in izvajalec dejavnosti odgovarja na podlagi 1. odstavka 174. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se domneva, da je vzrok škode nevarna stvar (173. člen ZOR) in mora zato razbremenilne oziroma oprostilne razloge zatrjevati in dokazati odgovorna oseba. Dokazati mora, da je vzrok škode dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, torej, da ga ni mogla niti predvideti niti preprečiti (glej 1. odstavek 177. člena ZOR in komentar dr. Nine Plavšak k 131. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 743).

Tožena stranka v pritožbi ne oporeka presoji in razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev odločitve, da je krožna žaga nevarna stvar, pač pa vztraja pri stališču, da je odgovornosti razbremenjena, ker je tožnik delal zase, za popoldansko zasebno delo. Tega razbremenilnega razloga pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženi stranki ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prepričljivo izpoved priče A. G.. Tudi priča D. R. je potrdila izpoved priče G., da je slednji, kot vodja skupine, tožniku odredil delo, priča G. pa se je tudi spomnila, kakšen je bil razlog tožniku danega naloga (izdelava opaža). Pritožbeno sodišče je že opozorilo, da je trditveno in dokazno breme za obstoj razbremenilnih okoliščin na strani toženke. Res je priča R. (ki je pri toženki še vedno zaposlena in s tem posredno zainteresirana za izid odločitve v njeno korist) izpovedala, da ji je tožnik povedal, da je na krožni žagi delal zase, res je tudi, da navzoči tožnik njegovi izjavi ni oporekal, vendar pa ta izjava ni prepričljiva že sama po sebi. Nasprotuje zapisu v uradni prijavi nesreče, razen tega pa tedaj, ko je bila priča prvič zaslišana (časovno bližje dogodku) tega ni izpovedala. Kasnejša izjava v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne omogoča potrebnega polnega prepričanja, da je tožnik na krožni žagi delal zase.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnik do 20% soprispeval k nastali mu škodi. Čeprav je priča R. potrdila trditev tožnika, da je uporaba rokavic pri rezanju na krožni žagi nevarna, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi neuporabe rokavic varnostne predpise prekršil in je zato do 20% sam odgovoren za nastalo škodo. Tožnik se zoper sodbo ni pritožil, zato pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe tožene stranke v ta del odločitve ne more posegati. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da tožnik odrejenega dela ni odklonil, kljub temu, da je bil list žage skrhan, pa ne predstavlja tožnikovega nedopustnega ravnanja in se zato s to navedbo toženec svoje odgovornosti, niti delno, ne more razbremeniti.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost toženke, zato niso odločilnega pomena tiste navedbe pritožbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana tudi njena krivdna odgovornost. Pritožbeno sodišče zato, ob upoštevanju 1. odstavka 360. člena ZPP, na te pritožbene navedbe ne bo odgovorilo.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 200. člena ZOR in v njej določena izhodišča za odmero pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je tako okoliščine na tožnikovi strani, kot tudi objektivne kriterije in tožniku prisodilo pravično denarno zadoščenje. Za telesne bolečine, v okviru katerih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi nevšečnosti med zdravljenjem, je tožniku dosodilo odškodnino v znesku 3.750,00 EUR, za strah 1.100,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR, zaradi skaženosti pa 1.550,0 EUR. Tožena stranka v zvezi z odškodnino za strah pravilno opozarja na v sodni praksi izoblikovano stališče, da se za kratkotrajen strah prisodi odškodnina le v primeru, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožniku je bil zaradi vrezne rane amputiran srednji in zadnji členek desnega kazalca. Zavedanje je, da bo funkcija desne roke slabša, je tožniku, ki je po poklicu nekvalificiran gradbeni delavec, gotovo porušilo duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju, kar utemeljuje dosojeno odškodnino za strah v znesku 1.100,00 EUR.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da pri odmeri odškodnine niso prišli do izraza takoimenovani objektivni kriteriji, v okviru katerih mora sodišče upoštevati razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter primerjati dosojene odškodnine. Tožniku je bila dosojena odškodnina, ki je ob izdaji prvostopenjske sodbe predstavljala 11,6 povprečnih neto plač. Tožnikove poškodbe je mogoče uvrstiti med srednje hude primere po Fišerju, saj je izgubil en prst (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV založba, Ljubljana 2001, stran 17). Odškodnine dosojene drugim oškodovancem za srednje hude poškodbe so se gibale med dvema in dvaindevetdesetimi povprečnimi neto plačami, povprečna odškodnina pa je znašala štiriindvajset povprečnih neto plač (glej Denarna ..., stran 763). V primerljivih primerih (primeri 164, 198 in 215) je bila oškodovancem prisojena celo višja odškodnina od izpodbijane, v zadnjem primeru je bila oškodovanki, ki je bila ob poškodbi sicer stara enaindvajset let, prisojenih trinajst plač zaradi amputacije jagodice desnega kazalca. Primera, ki ga navaja pritožba iz prakse pooblaščenca tožnika ni mogoče upoštevati, saj posledice niso konkretizirane, razen tega pa je iz navedb mogoče sklepati, da sta se oškodovanec in zavarovalnica o višini odškodnine sporazumela sama, brez posredovanja sodišča. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da razlogi, iz katerih se sodba izpodbija niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Odločitev je zajeta v izreku o zavrnitvi pritožbe.