Jedro

Tožnik je tožbo vložil dne 4. 8. 2016, tožena stranka pa je obračune izročila tožniku 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2018, ki jo je prejel 30. 4. 2018, šele lahko preveril pravilnost obračunov in posledično pravilnost izpolnitve tožene stranke, ker iz obračunov plač ni mogel ugotoviti, ali so mu bili presežki ur pravilno obračunani. Navedbe tožene stranke, da umik ni bil pravočasen, ne držijo, saj je od seznanitve s podatki iz pripravljalne vloge do umika z dne 10. 5. 2018 minilo le 10 dni. Zato tožena stranka ne more biti upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov, prav tako ne do tistih stroškov, ki so nastali toženi stranki po izpolnitvi utemeljenega dela obveznosti (5. 12. 2017 in 5. 3. 2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 66,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je o stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP, a slednja določa, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki (vse) pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je bil z izpolnitvijo utemeljenega dela vtoževane obveznosti seznanjen s plačnima listama za december 2017 in februar 2018, prva mu je bila izročena 5. 12. 2017, druga 5. 3. 2018. Po stališču toženke tožnik tožbe ni umaknil niti takoj po prvi niti takoj po drugi izpolnitvi in je torej nedvomno ni umaknil pravočasno, saj jo je umaknil šele pet mesecev oziroma dva meseca potem, ko je bila v utemeljenem delu izpolnjena v celoti in tik pred razpisanim narokom. Po stališču tožene stranke je primeren rok za umik tožbe 8 dni po izpolnitvi zahtevka (glede na rok iz 29. člena ZDSS-1) oziroma maksimalno 15 dni, saj je tudi za soglasje k umiku določen rok 15 dni. Če bi sodišče odločalo o stroških postopka glede na uspeh v pravdi, bi moralo upoštevati, da je toženka upravičena do povračila vseh stroškov potem, ko je bil utemeljeni del vtoževane terjatve izpolnjen v celoti, torej tudi do povračila stroškov za vlogo z dne 24. 4. 2018 in za soglasje k umiku tožbe. Do nastanka teh stroškov ne bi prišlo, če bi tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi, saj toženki vloge ne bi bilo potrebno vložiti, prav tako pa tudi ne soglasja, saj zakon soglasja k umiku tožbe ne predvideva, zaradi česar bi moral stroške zanju toženki povrniti v celoti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zavzemanje tožene stranke za to, da se umik tožnika ne bi štel za pravočasnega, ni utemeljeno. Tožnik je tožbo vložil dne 4. 8. 2016, tožena stranka pa je obračune izročila tožniku 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Pritožbeno sodišče sledi navedbam tožnika, da je s pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2018, ki jo je tožnik prejel 30. 4. 2018, šele lahko preveril pravilnost obračunov in posledično pravilnost izpolnitve tožene stranke, ker iz obračunov plač tožnik ni mogel ugotoviti, ali so mu bili presežki ur pravilno obračunani. Navedbe tožene stranke, da umik ni bil pravočasen, ne držijo, saj je od seznanitve s podatki iz pripravljalne vloge do umika z dne 10. 5. 2018 minilo le 10 dni. Iz tega sledi, da tožena stranka ne more biti upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov, prav tako ne do tistih stroškov, ki so nastali toženi stranki po izpolnitvi utemeljenega dela obveznosti (5. 12. 2017 in 5. 3. 2018).

7. Neutemeljeno tožena stranka trdi, da zakon soglasja k umiku tožbe ne predvideva. V drugem odstavku 188. člena ZPP je določeno, da tožeča stranka tožbo lahko umakne po vloženem odgovoru na tožbo, če tožena stranka v to privoli.

8. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo glede na uspeh strank v postopku. Tožena stranka je delno izpolnila zahtevek, in sicer je obračunala bruto dodatek v višini 326,75 EUR, kot to izhaja iz plačilnih list in prve pripravljalne vloge. Tožnik je umaknil tožbo v celotnem znesku, tudi v znesku 473,25 EUR, tj. v delu, glede katerega ni prejel obračuna dodatka in pripadajočega neto plačila in se s tem šteje, da je bil v tem delu neuspešen. Glede na vtoževani znesek in prejeto plačilo je tožnik uspel s 40 % tožbenega zahtevka, tožena stranka pa 60 %. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške v skupni višini 114,24 EUR, glede na uspeh v postopku (40 %) tožniku pripada 45,70 EUR. Toženi stranki je sodišče priznalo stroške v skupni višini 187,27 EUR. V tem znesku so pravilno upoštevani tudi stroški za pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2018 ter za soglasje k umiku tožbe. Glede na uspeh v postopku (60 %), je tožena stranka upravičena do 112,36 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je tožnik dolžan toženi stranki plačati še 66,66 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo o stroških postopka glede na uspeh v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP).

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 155. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, zato tudi on sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.