Jedro

V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka, je glede na določbo 280. člena OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izvršba upnika M. A., zoper dolžnika družbo S. d.o.o., MŠ: ..., ki ga zastopa predsednik uprave ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Sevnici pod opr. št. 0239 I 16/2014 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. 0239 I 16/2014 z dne 20. 3. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. 0239 I 16/2014 z dne 29. 7. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 3786/2014 z dne 14. 11. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. 0239 I 16/2014 z dne 23. 1. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 891/2015 z dne 18. 3. 2015, zaradi izterjave 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 dalje do plačila in zneska 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 3. 2012 dalje do plačila, z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s prenosom denarnega zneska, za katerega je dovoljena izvršba na upnikov račun, nedopustna.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti že izplačani znesek v višini 47.470,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 4. 2015 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.847,92 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.178,98 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, kot je razviden iz izreka te sodbe (sodbe sodišča druge stopnje) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.257,92 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je zahtevek na nedopustnost izvršbe postavila na podlagi zatrjevanj, da je svojo obveznost v celoti poravnala, ker je plačala znesek v višini dogovorjeni po sodni poravnavi, to je 190.000,00 EUR - 30.000,00 EUR in dvakrat po 62.000,00 EUR, poleg tega pa za toženko tudi 18.000,00 EUR na račun akontacije dohodnine na DURS. Napačno sodišče zaključuje, da sodišče ne bi dovolilo izvršbe, če bi bila terjatev poravnava v celoti, pri čemer spregleda, da je sodišče izvršbo dovolilo na podlagi enostranskega predloga toženke. Sodišče napačno sklepa, da je tožeča stranka samo delno izpolnila sodno poravnavo. Obračun dohodnine je bila zakonska obveznost tožeče stranke, kot izplačevalca zneska, samo plačilo akontacije dohodnine pa je bilo v imenu in za račun toženke. Sodišče zanika in ne upošteva Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Tožeča stranka ni nikoli trdila, da je sodna poravnava sporna, velja tako, kot je zapisana, razlaga je potrebna samo glede uporabe prava - davčnih pravil izplačila denarja fizični osebi. Toženka je kot fizična oseba po 4. členu ZDoh-2 zavezanka za dohodnino, ker pa je izračun akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem zavezan opraviti plačnik davka, je to bila tožeča stranka. Postopanje tožeče stranke je bilo pravilno, kar dokazuje tudi sodba VS RS VIII Ips 526/2008. Obe pravdni stranki sta vedeli, da je v znesku 190.000,00 EUR različna narava odškodnin, razdelili vsoto na dva dela, z ločeno usodo obravnave po davčnem pravu. Sodišče ni zaslišalo prič in ni vpogledalo v listine, ki bi potrdile navedbe tožeče stranke, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. P 3834/2006-II) dne 24. 11. 2011 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka (sedaj tožeča stranka) zavezala plačati tožeči stranki (sedaj toženi stranki) v popolno poravnavo pravdne zadeve znesek 30.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter znesek 160.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela; prvi obrok, ki obsega znesek 30.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 80.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela, zapade v plačilo do 15. 12. 2011, drugi obrok v znesku 80.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela, pa do 1. 3. 2012, v obeh primerih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje; obroka se nakažeta na tekoči račun tožeče stranke (priloga A9). Sedanja tožeča stranka je sedanji toženki (prostovoljno) plačala dne 29. 12. 2011 30.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, dne 15. 12. 2011 in dne 1. 3. 2012 pa vsakič po 62.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela, skupaj 154.000,00 EUR. Hkrati z izplačilom je sedanja tožeča stranka na podlagi ZDoh-2 opravila obračun akontacije dohodnine (od zneska iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela) in znesek tega davka (skupaj 36.000,00 EUR) plačala davčni upravi. Toženka je (upoštevajo načelo stroge formalne legalitete) na podlagi navedene sodne poravnave, vložila predlog za izvršbo za prisilno izterjavo še zneska 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2011 dalje do plačila in zneska 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 3. 2012 dalje do plačila, ki mu je izvršilno sodišče ugodilo in sklep o izvršbi izdalo. Izvršilno sodišče je ugovor dolžnika (sedaj tožeče stranke) zavrnilo, prav tako pa je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora. Dne 2. 4. 2015 je toženka v izvršilnem postopku že prejela zahtevani znesek v višini 47.470,23 EUR.

6. Dne 9. 4. 2015 je tožeča stranka vložila tožbo na nedopustnost izvršbe (tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Meni, da je izvršba nedopustna, saj je terjatev na opisani način v celoti izpolnila, pri čemer se sklicuje na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ.1 Toženka temu nasprotuje - upoštevaje načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku, sodna poravna velja tako kot je zapisana.

7. Da je tožba na nedopustnost izvršbe v konkretnem primeru dopustna, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Sodišče je o ugovoru (zoper sklep o izvršbi) odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna - ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno izplačilo v bruto ali neto znesku, ta dejstva pa se nanašajo na samo terjatev (59. člen ZIZ).

8. Sodno poravnavo sta sklenili tožeča stranka kot pravna oseba in toženka kot fizična oseba, ki je hkrati tudi rezidentka RS in kot taka zavezana za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji (4. in 5. člen ZDoh-2). V skladu z 38. členom ZDoh-2 so obdavčeni tudi dohodki, ki izvirajo iz drugega pogodbenega razmerja in ne zgolj iz delovnega razmerja. Drugi odstavek tega člena določa, da je drug dohodek tudi dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela in dohodek za izvedbo avtorskega (ali folklornega dela), ne glede na vrsto pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke obdavčljive po ZDoh-2, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno. Na to osebo je torej z zakonom prenesena obveznost za izračun in izplačilo davka, ki ga opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Temeljna obveznost plačila davka, tudi v okviru obračuna davčnega odtegljaja, pa je še vedno obveznost davčnega zavezanca, nosilca davka, ki je dejanski plačnik davka in se mu zaradi plačila davka zmanjša premoženje.2 Toženka naj bi na podlagi sodne poravnave na svoj tekoči račun prejela skupaj 160.000,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela, od katerega bi morala, kot povedano, plačati ustrezen davek (po neprerekanem izračunu 36.000,00 EUR), tako da bi ji dejansko iz sodne poravnave v vsakem primeru ostal iz tega naslova le čisti neto znesek v višini 124.000,00 EUR. Ker pa je v smislu ZDoh-2 plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke (obdavčljive po tem zakonu), je to namesto nje, v njenem imenu in za njen račun, na podlagi zakona, storila tožeča stranka. Tudi Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 313/2015 zavzelo jasno stališče - v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka, je glede na določbo 280. člena Obligacijskega zakonika3, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

9. Ravnanje tožeče stranke je bilo torej zakonito. S tem, ko je del dolga plačala neposredno toženki, del pa državi zanjo, je toženki dejansko izpolnila celotno obveznost iz izvršilnega naslova. Seveda bi pravdni stranki opisani pravni režim lahko upoštevali pri dogovoru o višini izplačil, pri čemer bi moral biti drugačen režim upoštevanja davčnih obveznosti, iz dogovora jasno razviden. V konkretnem primeru temu ni tako, zato je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu o dogovorjenem bruto znesku, zadostila že s sklicevanjem na vsebino sodne poravnave v zvezi z zakonsko predvidenim načinom plačevanja davka. Izvedba ostalih z njene strani predlaganih dokazov4, zato ni bila potrebna in v zvezi s tem sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Dokazno breme o nasprotnem (o dogovorjenem neto izplačilu) je tako prešlo na toženko. S trditvijo, da iz besedila ni razvidno, da bi šlo za bruto znesek in da je iz vsebine sodne poravnave razvidno, kaj sta se stranki dogovorili (3. točka odgovora na tožbo) in v zvezi s temi trditvami predloženimi listinami5, toženka po povedanem ne more biti uspešna. Za izkaz svojih trditev o dogovorjenem neto znesku, je sicer predlagala tudi svoje zaslišanje (4. točka odgovora na tožbo), pri čemer pa zgolj s svojim zaslišanjem6, glede na jasnost sodne poravnave in na vse povedano, drugačnega dogovora ne bi mogla izkazati.

10. Dejstvo, da je tožeča stranka akontacijo dohodnine plačala, med pravdnima strankama ni bilo sporno, presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja pa ni predmet civilnega postopka (pri čemer sicer ta med pravdnima strankama ni bil sporen). Tožeča stranka je torej kot neupravičeno prikrajšana toženki dvakrat, v spornem obsegu, izpolnila isto obveznost, zaradi česar je bila toženka neupravičeno obogatena. Ker je obveznost s prostovoljno izpolnitvijo prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), ob drugi, prisilni izpolnitvi, ni več obstajala, zaradi česar je bila druga izpolnitev opravljena brez pravnega temelja. Tudi predpostavke za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ so torej izpolnjene, zato je bilo potrebno ugoditi tudi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka.

11. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).

12. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče na novo odmerilo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeči stranki je priznalo nagrado za sestavo tožbe v višini 1000 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 1000 točk, oboje po tarifni številki 19 Odvetniške tarife (OT), 1000 točk za pristop na narok po tarifni številki 18 OT, za odsotnost iz pisarne 80 točk, 50 točk za končno poročilo stranki, skupaj 3130 točk, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT 62,60 točk, skupaj 3192,60 točk oziroma 1.465,40 EUR, s kilometrino 28,80 EUR pa 1.494,20 EUR. Tožeči stranki pripada tudi 22 % DDV v višini 328,72 EUR, skupaj 1.822,92 EUR. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške sodne takse v višini 1.005,00 EUR ter stroške prihoda zakonitega zastopnika tožeče stranke na obravnavo v višini 20,00 EUR. Skupaj je tako toženka dolžna tožeči stranki povrniti 2.847,92 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP). Ostalih priglašenih stroškov (dopis sodišču, da tožeča stranka ne pristane na mediacijo, poročilo stranki o odločbah sodišča, preveritev pravnomočnosti, stroških dveh prihodov stranke k odvetniku) pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so navedena opravila zajeta pri drugih postavkah OT oziroma gre za dopis v zvezi z mediacijskim in ne pravdnim postopkom.

13. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki gre 1250 točk za sestavo pritožbe po 1. točki tarifne številke 21, 25 točk iz naslova materialnih stroškov po 11. členu OT, skupaj 1275 točk oziroma 585,23 EUR, z 22 % DDV (128,75 EUR) pa 713,98 EUR. Ker je tožeča stranka za pritožbo plačala tudi sodno takso v višini 1.005,00 EUR, ji je tudi te stroške toženka dolžna povrniti. Tako je skupaj dolžna plačati tožeči stranki 1.718,98 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

1 Terjatev je prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. 2 Primerjaj odločba US SRS Up-879/12, U-1-234/12 z dne 24. 4. 2014. 3 Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom ali dolžnikom ali jo je določil sam upnik. 4 Vpogled v predlagane listine, zaslišanje prič. 5 Glej predlagane dokaze v odgovoru na tožbo. 6 Pri čemer bi moralo sodišče zaslišati obe pravdni stranki - 258. člen ZPP.