Jedro

Toženčevo sklicevanje na tožničino obveznost umakniti tožbo, dogovorjeno v sodni poravnavi, bi lahko imelo za posledico ustavitev postopka le, če bi bila taka posledica navedenega dogovora določena v ZPP. Ker ZPP učinkov zaveze k umiku tožbe, dogovorjene v sodni poravnavi, ne ureja, neizpolnitve tožničine obveznosti po sodni poravnavi ni mogoče sankcionirati niti z zavrženjem tožbe.

Ker se je tožnica v sodni poravnavi, sklenjeni v drugem postopku, odpovedala terjatvi, ki je predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je tožba zaradi učinkov zadeve, o kateri je sklenjena sodna poravnava, nedopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo za plačilo 2.310.810 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je bila poravnava, sklenjena dne 30. 3. 2004 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu med tožnico in tožencem opr. št. N 49/98 v celoti izpolnjena, zaradi česar je tožnica dolžna v skladu s tč. 6 te poravnave tožbo v predmetni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 300/2004, umakniti, sicer bo njen umik nadomestila ta pravnomočna sodba. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zavzelo je stališče, da je poravnavo, v kateri se je tožnica za primer, da bo toženec v dogovorjenem roku izpolnil obveznosti po poravnavi, zavezala k umiku tožbe, treba razumeti kot enotesn pravni posel. Glede na to, da je tožnica izpolnitev s strani toženca sprejela, se šteje, da je na izpolnitev kljub morebitnim napakam pristala. Poleg tega je bilo plačilo denarja izvedeno pravočasno, izročitev vikenda pa se je le neznatno zakasnila (za 3 dni) in zato to dejstvo na veljavnost poravnave ne more vplivati. Ker je torej tožničina zaveza k umiku tožbe v obravnavani zadevi nastala, je zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen. Ker je bila poravnava izpolnjena, tožnica nima več interesa za tožbo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper odločitev o tožbi in o nasprotni tožbi zavrnilo in v tem delu sodbo in sklepa sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi toženca zoper odločitev o stroških postopka je ugodilo in v tem delu izpodbijano odločbo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče se je strinjalo s stališčem prvostopenjske odločbe, da zakasnitev ni vplivala na veljavnost poravnave, iz tega pa izvedlo sklep, da sta obe stranki dolžni izpolniti svoje obveznosti. Tožničine pritožbene navedbe, da je bil umik pogojen s pravočasno izpolnitvijo poravnave, je sodišče opredelilo kot stališče, da je bil rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. Očitek je zavrnilo kot neutemeljen, ker je tožnica izpolnitev sprejela. Rok kot bistvena sestavina pogodbe namreč ne pomeni le, da stranka pričakuje izpolnitev v določenem času, marveč tudi, da kasnejša izpolnitev zanjo nima pomena. Ker tožnica ni prostovoljno izpolnila obveznosti, da umakne tožbo, je bila potrebna (nasprotna) tožba. Glede na to, da je toženec pravočasno in v celoti izpolnil svoje obveznosti po poravnavi, pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima več pravnega interesa za odločitev o tožbi.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zatrjuje, da o obveznosti umika tožbe ni mogoče odločiti s sodbo, marveč je v primeru, da se ugotovi obstoj take obveznosti, treba tožbo šteti za umaknjeno. Nadalje trdi, da sta sodišči pri presoji, ali je nastala njena obveznost umika tožbe, izhajali s stališča, da gre za vprašanje veljavnosti poravnave ali obveznosti, dejansko pa gre za vprašanje njunega nastanka. Tožnica je absolutno pogodbeno disciplino postavila kot pogoj za nastanek svoje obveznosti v zvezi z umikom tožbe. Nastanek obveznosti je bil dogovorjen pod odložnim pogojem. Ker toženec svoje obveznosti ni izpolnil v dogovorjenem roku, ker izpolnitve te obveznosti ni preprečila tožnica in ker pravočasna izpolnitev tudi ni bila nemogoča, je nastal položaj, v katerem odložni pogoj ni bil izpolnjen. Posledično obveznost umika tožbe ni nastala. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, tožeči stranki pa prizna stroške dosedanjega in revizijskega postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je v letu 2003 vložila tožbo, s katero je od toženca zahtevala plačilo določenega denarnega zneska deloma na odškodninski, deloma na verzijski podlagi. V tem času je med pravdnima strankama že dlje časa tekel nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja. Dne 30. 3. 2004 sta pravdni stranki v nepravdnem postopku za razdružitev skupnega premoženja sklenili sodno poravnavo, v kateri se je tožnica za primer, da bo toženec v določenem roku izpolnil obveznosti iz poravnave, zavezala umakniti tožbo v obravnavani zadevi, toženec pa ne bo priglasil stroškov postopka. Ker tožnica izjave o umiku tožbe ni podala, je toženec vložil nasprotno tožbo za ugotovitev, da je bila poravnava v celoti izpolnjena in da je tožnica dolžna tožbo umakniti, ker bo sicer njeno izjavo nadomestila sodba. Sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je bila v sodni poravnavi tožničina obveznost umakniti tožbo dogovorjena pod pogojem in da je bil pogoj izpolnjen, zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo, tožbo za plačilo uporabnine oziroma odškodnine pa zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

7. Očitek, da ugotovitev o izpolnjenosti sodne poravnave ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker gre za ugotovitev dejstva, bi lahko utemeljeval obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tàko kršitev lahko revizijsko sodišče presoja le, če je bila storjena na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Glede na to, da tega očitka tožnica v pritožbi ni uveljavljala, ga revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti. Revidentkino stališče, da o obveznosti umika zato, ker je v primeru ugotovitve, da je taka obveznost nastopila, treba tožbo šteti za umaknjeno, ni mogoče odločiti s sodbo, pa ni utemeljeno.

8. Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča in novo razpravljanje o istem predmetu spora ni dopustno.(1) Procesni učinek rei judicialiter transactae (zadeve, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava) se nanaša le na sporni predmet v materialnopravnem smislu. V postopku, v katerem je bila poravnava sklenjena, to pomeni, da je postopek končan. V drugem postopku, ki se nanaša na sporni predmet, zajet v sodni poravnavi, (in sicer ne glede na to, ali v času sklenitve sodne poravnave že teče ali pa je tožba vložena kasneje) pa zaradi enakega učinka, tj. ker je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava, nadaljnje odločanje ni več dopustno. Tožnik nima več pravno varovanega interesa za ponovno odločitev o isti stvari. Posledica je zavrženje tožbe (308. člen ZPP). Če bi v postopku, na katerega se nanaša zaveza k umiku tožbe, dana v okviru sodne poravnave, šteli, da ima podaja take izjave učinek zadeve, o kateri je sklenjena sodna poravnava (tj. zavrženje tožbe in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari), bi ji dali večjo težo, kot jo izjava o umiku tožbe po določbah ZPP ima (tj. ustavitev postopka z možnostjo ponovne vložitve tožbe). Stališče, da ima učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava, le v smislu podaje izjave o umiku tožbe, pa predpostavlja, da iz sodne poravnave izhaja pogodbena obveznost k podaji izjave o umiku. Določbo v sodni poravnavi, po kateri se ena od strank poravnave zaveže k umiku tožbe v drugi pravdni zadevi (ne v zadevi, v kateri je sklenjena sodna poravnava), je glede na to treba šteti kot pogodbeno – materialnopravno obveznost opraviti določeno procesno dejanje.

9. Poleg tega je umik tožbe pravdno dejanje tožnika z neposrednim procesnim učinkom.(2) Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče, in je torej nepreklicljiv.(3) Zaveza k umiku tožbe, podana v okviru sodne poravnave, sklenjene v drugi zadevi, in poleg tega šele "za primer", da bo nasprotna stranka izpolnila določeno obveznost, ne predstavlja izjave o umiku tožbe, podane na način, predviden v ZPP, in zato ne more imeti enakega učinka. Stališče sodišča prve stopnje, da tožničina zaveza v sodni poravnavi ne pomeni uresničitve procesnega upravičenja v smislu 188. člena ZPP, marveč gre za pogodbeno obveznost, ki izvira iz sklenjenega dogovora, je torej pravilno. Postavlja se vprašanje, kakšne učinke, če sploh, ima taka pogodbena zaveza.

10. Posebnost take pogodbene obveznosti je, da se nanaša na razpolaganje s procesnim upravičenjem. Tehtnih razlogov, da dogovor o taki obveznosti ne bi bil dopusten, ni. Tožnik sme v skladu z določbami ZPP vsak čas umakniti tožbo, njegovo razpolaganje pa ni podvrženo siceršnjim omejitvam razpolaganja z zahtevkom v postopku. Sklep sodišča o posledični ustavitvi postopka je zgolj deklaratoren. Glede na to, da se zaveza k umiku tožbe v sodni poravnavi logično lahko nanaša le na postopek, ki že teče, taka zaveza tudi ne pomeni vnaprejšnje omejitve tožnikove svobode odločanja. Revidentka ne trdi, da bi bila zaveza k umiku tožbe sama po sebi nedopustna. Kršitev obveznosti ima torej lahko za posledico obligacijskopravne zahtevke nasprotne stranke.(4) Za odločitev v zadevi pa je bistveno, ali in če da, kako zaveza k umiku tožbe, dana v okviru sodne poravnave, učinkuje v postopku, na katerega se nanaša. 11. Izhajajoč iz razpravnega načela (7. člen ZPP) sodišče ne sme po uradni dolžnosti upoštevati (sodne) poravnave, v kateri se je ena stranka zavezala k umiku tožbe v zadevi, ki jo sodišče obravnava. Sodišče sme namreč ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih niso predlagale, le v primeru, ko imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Zaveza k umiku tožbe ni tak primer. Po drugi strani praviloma ne bo vprašljiv učinek tožnikovega sklicevanja na zavezo k umiku tožbe, dogovorjeno v sodni poravnavi. Tàko izjavo, ki bo oblikovana dovolj jasno in bo naslovljena na sodišče, bo praviloma mogoče šteti kot izjavo o umiku tožbe. Ostaja vprašanje, kakšen učinek ima toženčev ugovor v postopku, da se je tožnica v sodni poravnavi zavezala k umiku tožbe in da zato vsebinsko obravnavanje zadeve ni možno oziroma ni dopustno.

12. ZPP predvideva dogovor strank v določenih procesnih situacijah oziroma o določenih procesnih institutih in določa učinke takega dogovora. Tak je primer dogovora o krajevni pristojnosti, o arbitraži, o mirovanju postopka. Dogovora o umiku tožbe zakon ne predvideva. Takò tudi ne ureja, ali sodišče ugovor o obstoju tožnikove obveznosti k umiku tožbe upošteva le na ugovor stranke ali tudi v primeru, ko sàmo izve zanj, ali mora biti dogovor sklenjen v določeni obliki, ali se je mogoče na tak dogovor sklicevati le v določeni fazi postopka ali kadarkoli, in tudi ne, kakšna je posledica sklicevanja na tak dogovor s strani nasprotne stranke. ZPP torej ne določa učinkov zaveze k umiku tožbe, dane v okviru sodne poravnave.

13. Ker gre v primeru zaveze k umiku tožbe za razpolaganje s procesnim upravičenjem, v obravnavanem primeru tudi ni uporabljiva določba drugega odstavka 238. člena v zvezi z 20. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, po kateri dolžnost, podati izjavo volje, dogovorjena v sodni poravnavi, velja za izpolnjeno z dnem zapadlosti sodne poravnave. Tožnica je po sodni poravnavi dolžna opraviti procesno dejanje, procesno dejanje pa je (glede na to, da ZPP za primer zaveze k umiku tožbe ne določa nič drugega) učinkovito, če je dano v konkretnem postopku in naslovljeno na sodišče. Ker zaveza k umiku tožbe, podana v okviru sodne poravnave, ni bila naslovljena na sodišče, marveč na nasprotno stranko, ni mogoče šteti, da je bila z zapadlostjo sodne poravnave podana izjava o umiku tožbe (kot to sicer velja za izjave volje, ki imajo temelj v materialnem pravu). Toženčevo sklicevanje na tožničino obveznost, dogovorjeno v sodni poravnavi, po navedenem ne more imeti za posledico ustavitve postopka.

14. Ker ZPP učinkov zaveze k umiku tožbe, dogovorjene v sodni poravnavi, ne ureja, neizpolnitve tožničine obveznosti po sodni poravnavi ni mogoče sankcionirati niti z zavrženjem tožbe (na podlagi 274. člena ZPP). Za zadevo, o kateri je sklenjena sodna poravnava, ne gre. Prav tako ni mogoče reči, da tožnica v takem primeru nima (več) pravne koristi za vložitev tožbe. Njeno vztrajanje pri tožbi lahko pomeni kršitev pogodbe, ni pa zgolj zaradi ravnanja v nasprotju z obveznostjo iz sodne poravnave odpadel njen pravni interes za odločitev o tožbenem zahtevku.

15. Po navedenem odločitev o obstoju tožničine zaveze k umiku tožbe, kar je predmet zahtevka po nasprotni tožbi, ne more privesti do ustavitve postopka. Revizijski ugovor je torej neutemeljen. Navedeno pa tudi pomeni, da toženec ni imel pravnega interesa za odločitev o tem delu zahtevka po nasprotni tožbi (tj. da je tožnica dolžna umakniti tožbo in da bo sicer tako izjavo nadomestila sodba). Ker pa te kršitve postopka tožnica v reviziji ni uveljavljala, revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti preizkusi le materialnopravno pravilnost izpodbijane pravnomočne odločbe, v odločitev o tem delu zahtevka po nasprotni tožbi ni bilo mogoče poseči. 16. Odločitev o zavrženju tožbe je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Z materialnopravnega vidika je pravilna tudi odločitev sodišča o nasprotnem tožbenem zahtevku za ugotovitev izpolnjenosti sodne poravnave.

17. V 6. točki poravnave je navedeno: "Predlagateljica za primer, da bo nasprotni udeleženec v navedenem roku izpolnil poravnavo, kakor je tukaj dogovorjena, umika tožbo v zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod P 116/2003, medtem ko nasprotni udeleženec stroškov pravde za primer umika ne zaznamuje." V 7. točki poravnave je navedeno: "V primeru pravočasne izpolnitve te poravnave predlagateljica tudi izjavlja, da so s to poravnavo medsebojno poravnane vse terjatve med strankama, ki so dospele do trenutka sklenitve te poravnave".

18. Iz besedila poravnave izhaja, da se je – v primeru pravočasne izpolnitve toženčevih obveznosti, dogovorjenih v poravnavi – tožnica ne le zavezala k umiku tožbe, marveč tudi odpovedala terjatvi, ki jo je uveljavljala v tožbi. Tàko vsebino je dogovoru v 7. točki sodne poravnave dalo že sodišče prve stopnje, tožnica pa temu niti v pritožbi niti v reviziji ni nasprotovala. Nasprotno: v pritožbi je izrecno zavzela stališče, da bi moralo sodišče, če bi menilo, da je pogoj izpolnjen, na podlagi 7. točke sodne poravnave zahtevek zavrniti.

19. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, zaveza k umiku tožbe v sodni poravnavi sama po sebi nima za posledico ustavitve postopka, na katerega se nanaša. Drugačen je učinek izjave o odpovedi terjatvi, podane v okviru sodne poravnave. Ta namreč preprečuje obravnavanje o utemeljenosti iste terjatve v drugem sodnem postopku. Če je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava, sodišče tožbo zavrže (308. člen ZPP).

20. Stališče sodišč, da je nastala tožničina obveznost umakniti tožbo, je pravilno. Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi, sklenjeni v nepravdnem postopku, dogovorili za razdružitev skupnega premoženja, in sicer tako, (1) da vsaka prevzame eno nepremičnino in da si izdata ustrezni zemljiškoknjižni dovolili, (2) da vsaka postane izključni lastnik določenega dela premičnin, (3) da toženec izroči odslej tožničino nepremičnino tožnici v posest v roku 30 dni od sklenitve poravnave in (4) da ji v istem roku plača določen znesek na račun večvrednosti nepremičnine, ki jo je prejel sam. Sledila sta zgoraj navedena dogovora v 6. in v 7. točki sodne poravnave.

21. Sodišči sta izhajali iz dveh možnih razlag 6. točke poravnave, na podlagi obeh pa prišli do enakega rezultata, tj. da je tožnica dolžna umakniti tožbo. Šteli sta, da je treba poravnavo gledati kot celoto in da tožničina obveznost sodi v sklop njenih obveznosti po poravnavi. Glede na to, da je tožnica toženčevo izpolnitev (kljub tridnevni zamudi z izpolnitvijo dela obveznosti) sprejela, rok očitno ni bil bistvena sestavina dogovora, in zato ne more odkloniti izpolnitve svoje obveznosti. Tožničina obveznost umika tožbe pa je nastala tudi ob predpostavki, da je bila samo ta njena obveznost dogovorjena pod pogojem toženčeve pravočasne izpolnitve. Tridnevna zamuda z izpolnitvijo dela obveznosti predstavlja neznatno zakasnitev, katere uveljavljanje bi bilo v nasprotju z načelom vestnega izpolnjevanja pogodb (5. člen OZ). Glede na to je treba šteti, da je bil pogoj izpolnjen in da je torej nastala tako tožničina obveznost umakniti tožbo kot tudi, da se je tožnica odpovedala terjatvi, ki jo je uveljavljala z zahtevkom v obravnavani tožbi. Odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka po nasprotni tožbi je po navedenem pravilna.

22. Ker tožnica ni podala izjave o umiku tožbe, ZPP pa učinkov pogodbene zaveze k umiku tožbe ne določa, obstoj take pogodbene zaveze sam po sebi ni mogel vplivati na odločitev o tožbi. Odločitev o zavrženju tožbe iz razlogov, ki sta jih navedli sodišči, torej nima podlage v določbah ZPP. Ker pa se je tožnica v okviru sodne poravnave odpovedala terjatvi, ki je predmet tožbe, je tožba nedopustna iz tega razloga (308. člen ZPP).

23. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo II Ips 409/2004 z dne 7. 4. 2005 in Betetto, Galič, v: Galič, Ude (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 45. Op. št. (2): Prim. sklep II Ips 327/98 z dne 25. 3. 1999 in sklep II Ips 544/2001 z dne 30. 5. 2001. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003. Op. št. (4): Prim. Galič, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 218.