Jedro

Osebi, ki se ji vroča, Uredba daje pravico, da odkloni sprejem pisanja brez prevoda, bodisi v trenutku vročitve, bodisi tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume; ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.

Bistveno v tej zadevi je, da je dolžnik v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zatrjeval, da o pravici do odklonitve sprejema pisanja ni bil ustrezno poučen, takšen pravni pouk pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča predpogoj za učinkovito izvrševanje pravic v zvezi z vročenimi neprevedenimi pisanji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I predlogu dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 30. 3. 2011 ugodilo in potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi opr. št. VL 15664/2011 z dne 12. 2. 2011 razveljavilo. V točki II je predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 3. 2011 zavrglo in v točki III odločilo, da upnik krije svoje stroške postopka s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi.

2. Zoper I. in III. točko sklepa se pritožuje upnik iz razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka, določb Uredbe št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 in Zakona o ratifikaciji spremenjenih in dopolnjenih aktov svetovne poštne zveze. Dejansko stanje v zvezi z istovetnostjo podpisa oziroma primerjavo podpisa na vročilnici je s strani sodišča ostalo nezadostno raziskano, saj je izvedenec istovetnost pisave na vročilnici primerjaj zgolj s parafo na pooblastilu, ki pa dejansko predstavlja nekaj črk oziroma še to ne. Parafa predstavlja le kratko zaporedje črt in vijug, ki navadno z dejansko pisavo in značilnostmi pisave podpisnika nima nobene zveze. Sodišče k predložitvi obsežnega gradiva za primerjavo ni pozivalo dolžnika, ki kot podpisnik s takšnim gradivom nedvomno razpolaga. V zvezi z dejanskim stanjem sodišče ni niti preverjalo oziroma ugotavljalo ali dolžnik razume slovenski jezik ali ne, zato te trditve ostajajo neizkazane, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Sodišče nadalje ugotavlja, da je vročitev sklepa o izvršbi potrebno presojati po Uredbi št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba). Upnik opozarja, da Uredba ne predpisuje obveznega prevoda listine, ki se vroča, temveč daje pravico osebi, ki se ji vroča, da odkloni sprejem pisanja brez prevoda. Predpisana je pravica naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega izmed naslednjih jezikov: a) jezik, ki ga naslovnik razume ali b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. Glede na pravila o vročanju po Uredbi je neutemeljeno uveljavljanje nepravilnosti postopka vročanja kot sankcije za to, ker slovenskemu besedilu sodnih pisanj ni bil dodan overjen prevod v nemški jezik. Dolžnik je imel možnost, v roku določenem v Uredbi, zavrniti sprejem pisanja, ne da bi se spustil v postopek. Vročitev po pošti v skladu s 14. členom Uredbe je bila torej pravilno odpravljena s priporočenim pismom z vročilnico, veljaven je bil drug opisanemu enakovreden način. Sodišče, ob presojanju pravilne vročitve, ni preverjalo pravil o vročanju po avstrijskem pravnem redu, kar bi bilo v predmetnem primeru bistveno za presojo pravilne vročitve. Pravila o poštnih storitvah med državama članicama se močno razlikujejo, sodišče pa v predmetnem postopku avstrijskih pravil vročanja niti ni vzelo v obzir in jih niti ni ugotavljalo. Upnik še poudarja, da je Republika Slovenija sprejela mednarodne poštne standarde glede osebne vročitve in je sprejela predpise ob upoštevanju Svetovne poštne konvencije in drugih predpisov Svetovne poštne zveze. Skladno z mednarodnimi predpisi so bili sprejeti splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v drugem odstavku 20. člena določa, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu in če to ni mogoče se vročajo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi pooblaščeni za prevzem pošiljk. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico in navaja, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja upnice z dne 7. 4. 2014. Iz mnenja je tudi razvidno, da je dolžnik predložil vse potrebno za ugotavljanje istovetnosti podpisa, izvedenec je temeljito preučil pisave, njegovi zaključki pa so osnovani na praktičnih zaključkih in ugotovitvah. Nadalje ne drži, da sodišče ni ugotavljalo ali dolžnik razume slovenski jezik, saj je sodišče samo, po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prišlo do bistvene kršitve prav pri načinu vročanja, ki je bilo izvedeno v nasprotju z določili Uredbe št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007. Posledično izhaja, da dejstvo ali zna dolžnik slovensko pri tem ni bistvenega pomena, ampak je bistvenega pomena ali je bil dolžnik v jeziku, ki ga razume, podučen o svojih pravicah do odklonitve pisanja. Glede na dejstvo, da je bilo potrebno vročitev opraviti v Avstriji je jasno, da bi moral biti pouk o možnosti odklonitve sestavljen v nemščini. Sodišče ugotavlja, da je bil s tem kršen bistven element vročanja v tujino in je že na podlagi te kršitve potrebno klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti razveljaviti. Upnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ratificirani Mednarodni akt o poštnih storitvah, ki pa je v razmerju do evropske ureditve splošnejši, zato je pravilno, da je sodišče razlago oprlo prav na predpis, ki je po hierarhiji nad splošnejšim in po svoji naravi specialnejši in mu je treba dati prednost. Neutemeljeno se sklicuje upnica tudi na to, da sodišče ni ugotavljalo predpisov o vročanju po avstrijskem pravu, saj iz obrazložitve sodišča izhaja, da je prav evropska pravna ureditev navedene Uredbe tista, na podlagi katere je potrebno presojati pravilnost vročitve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

6. Odločitev sodišča prve stopnje je zakonita in pravilna ter oprta na pravilno pravno podlago, zato se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je za učinkovit potek postopka in možnost presoje, ali je pravno sredstvo vloženo pravočasno, nujno da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja pravilno vročena. V konkretni zadevi je dolžnik svoj predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa sklepa o izvršbi opr. št. VL 15664/2011 z dne 12. 2. 2011 (v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti je naveden datum izdaje 30. 3. 2011), o katerem je z izpodbijanim sklepom odločalo sodišče prve stopnje, utemeljeval z nepravilnostmi vročitve navedenega sklepa o izvršbi dolžniku v Avstrijo.

7. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, pravno podlago za vročanje v obravnavanem primeru predstavljajo določbe Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 – Uredba, ki ureja vročanje sodnih pisanj v civilnih zadevah (kamor sodijo tudi izvršilne zadeve) v državah članicah Evropske unije. Osebi, ki se ji vroča, namreč Uredba daje pravico, da odkloni sprejem pisanja brez prevoda, bodisi v trenutku vročitve, bodisi tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume; ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. O tej pravici do zavrnitve pisanja organ za sprejem pouči naslovnika z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II Uredbe (1. točka 8. člena Uredbe). Uredba dopušča tudi neposredno vročanje z uporabo poštnih storitev (na kar se sklicuje pritožba), ki je urejeno v 14. členu, pri čemer pa se tudi v tem primeru upoštevajo pravila o možnosti zavrnitve sprejema (4. točka 8. člena Uredbe).(1)

8. Bistveno v tej zadevi je, da je dolžnik v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zatrjeval, da o pravici do odklonitve sprejema pisanja ni bil ustrezno poučen, takšen pravni pouk pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča, predpogoj za učinkovito izvrševanje pravic v zvezi z vročenimi neprevedenimi pisanji, izrecna zahteva po tem pravnem pouku pa izhaja tudi iz Uredbe same. Uredba v 4. točki 8. člena namreč tudi za primere neposrednega vročanja z uporabo poštnih storitev določa možnost odklonitve sprejema in obveznost predhodnega opozorila naslovnika, da ima to pravico, pri čemer je v tem primeru za poučitev naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora zavrnjeno pisanje poslati nazaj organu, odgovoren organ, ki pisanje vroča neposredno z uporabo poštnih storitev (5. točka 8. člena Uredbe) – v tej zadevi sodišče torej prve stopnje. Za presojo pravilnosti vročitve sodnega pisanja je zato v konkretni zadevi bistvena le ugotovitev, ali je bil dolžnik na to pravico ustrezno opozorjen z obrazcem iz Priloge II Uredbe, za kar pa že sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v spisu (odredbe sodišča o vročitvi, podatkov na povratnici), ne izhaja, da bi bil sklepu o izvršbi, ki je bil poslan na dolžnikov naslov v Avstriji, priložen tudi pravni pouk o pravici do odklonitve pisanja v zvezi z jezikom. Glede na podano kršitev zgoraj navedenih pravil o pravilni vročitvi, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, ki je (sicer šele po izvedenem dokaznem postopku s pritegnitvijo izvedenca grafologa) ugotovilo, da je irelevantno, kdo je sklep o izvršbi dejansko prevzel, saj dolžnik ni bil poučen o pravici do odklonitve pisanja v tujem jeziku.

9. Glede na navedeno pritožba upnika ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in kot pravilen in zakonit v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).  Enako velja za dolžnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Glej tudi namen sprejema Uredbe, zapisan v 12. točki njene preambule.