Jedro

Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki: obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR, od tega zneska odvesti predpisani davek in tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka); plačati tožeči stranki jubilejno nagrado v višini 735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 291,35 EUR, v roku 8 dni (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je toženka v mesecu juliju 2015 podala predlog za postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 17. 12. 2015 postal pravnomočen. Navaja, da iz poenostavljene prisilne poravnave izhaja, da mora obveznosti iz prednostnih terjatev izplačati v letu 2015 in 2016, vse nezavarovane terjatve, zmanjšane za 80 %, pa do konca leta 2019. Meni, da iz naslova nezavarovanih terjatev tožeči stranki na dan 24. 7. 2015 dolguje regres za leta 2013, 2014 in 2015 ter jubilejno nagrado.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da obveznosti še niso zapadle, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP.

7. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

8. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani zamudni sodbi, zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je po samem temelju skladno s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) tožeči stranki priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih zneskov v bruto znesku pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek. Od slednjega pa tečejo zakonske zamudne obresti od vsakega 2. 7. v posameznem letu. Višji tožbeni zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev sodišča za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 18/2014), po kateri je v tarifni prilogi določen znesek pripadajoče nagrade.

9. Glede na že obrazloženo se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tudi dokazov, predloženih šele v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja pogoje in način plačila dolgovanih terjatev s strani upnika, saj te pritožbene navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, zamudna sodba pa se iz tega razloga ne more izpodbijati.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).