Jedro

Ker so bile (tudi v tej smeri podane) tožničine trditve zadostne, je sodišče prve stopnje, ki jih je zmotno označilo za pomanjkljive (presplošne, nesklepčne), brez kakršnekoli ugovorne (trditvene) podlage, podane s strani toženke, ugotavljalo oziroma zaključilo (tudi), da tožnica povračila koristi ne terja glede vseh (z denacionalizacijskimi odločbami vrnjenih) nepremičnin, temveč le nekaterih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh plačati 41.337,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2013 dalje do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več, in sicer plačilo 2.726,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2013 dalje do plačila, pa se kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh plačati stroške postopka v višini 4.384,7 EUR.„

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh plačati stroške tega pritožbenega postopka v višini 1.174,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22.3.2016 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 44.063,72 EUR z obrestmi od 25.4.2013 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Izpodbijana sodba v celoti ne sledi napotilom Višjega sodišča v Ljubljani. Iz napotila pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati drugače, kot da je tožba sklepčna. Stališče sodišča, da tožbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljivih dejstev, ni obrazloženo. Sodišče ne pove, katera dejstva so pomanjkljivo navedena. Pravnomočnost in dokončnost upravne odločbe s konkretno številko, ki jo je izdala država preko svoje lokalne enote, je prav gotovo tisto pravno dejstvo, ki je podlaga zahtevku. Sodišče mora dokaz z odločbo samo oceniti, ali ta podpira navedbo, da pritožnica od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do zdaj pravnomočne in dokončne odločbe s premoženjem ni mogla upravljati ter razpolagati (in nič več). Sodba je sama v nasprotju z razlogi, saj napotilo višjega sodišča, da naj pri odločanju upošteva, da so bile tožničine trditve tako glede podlage kot višine zahtevka, ki jih toženka ni problematizirala, ustrezne – primerne, v točkah 29, 30 in nadaljnjih to ugotovitev postavi na glavo. Višje sodišče je prvostopenjskemu naložilo odločitev o višini zahtevka ne pa o temelju. V zvezi z dejanskim stanjem pritožba poudarja, da ni moč razumeti stališča, da tožnica ni opredelila nepremičnine, katere uporaba je bila onemogočena. Iz odločb upravnega organa je jasno, za katere nepremičnine gre, ter je nepomembno, da pri tem posamezna odločba ni označena z upravnim organom, ki je posamezno odločbo izdal. Toženka je oddala v najem družbi A. A. d.d. samo nepremičnine, ki so bile vrnjene pritožnici in nobenih drugih. Toženka tem navedbam iz II. točke tožbe sploh ni oporekala. Slednja ni nikoli izpodbijala teh navedb ali zatrjevala, da je družbi A. A. d.d. dala v najem tudi nepremičnine, ki niso bile vrnjene pritožnici, ali da je njen zahtevek neutemeljen iz razloga, ker ni bila upravičenka v denacionalizaciji. Trditev v sodbi, da je imela tožnica stroške v zvezi z upravljanjem teh nepremičnin (ki je povsem splošna), v procesnem smislu nima vrednosti. Ugovor pritožnice, da to odpira tudi vprašanje ostalih stroškov (katerih pa slednja ni uveljavljala, čeprav bi jih lahko, saj je pravna podlaga povsem enaka), gre samo v smeri, da naj toženka izkaže te stroške. To nikoli ni bilo storjeno, in sicer iz razloga, ker jih enostavno ni. Zato je stališče, da toženka ni bila dolžna odgovarjati na pomanjkljivo dejstveno podlago in da se nanjo lahko odzove samo s pavšalnimi navedbami, pravno napačno in pristransko. Ob nespornem dejanskem stanju, ki ga toženka ni nikoli prerekala in ki izkazuje, da je imela slednja do dneva izdaje odločb površine nepremičnin, ki so bile vrnjene upravičencem v posest (in tudi last), in ob dejstvu, da je zaračunavala najemnino v zneskih, ki niso bili nikoli prerekani, je dejstvena podlaga izpolnjena. Sodišče se ukvarja tudi s prvotno pravno podlago tožbe, ki jo je pritožnica kasneje spremenila. Ker pravna podlaga ni vsebina zahtevka, njena sprememba v ničemer ne vpliva na sam zahtevek. Napačno sklicevanje na pravno podlago nima nobenih posledic, saj sodnik nanjo ni vezan. Ugotovitev sodišča, da je pritožnica prvič terjala plačilo na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen šele 2.3.2015, ni točna. Odgovor toženke z dne 17.5.2013 je povsem nedvoumen. Stališče in ugotovitev sodišča je v nasprotju z listinami, ki so v spisu, poleg tega pa je pravno zmotno. Šele v tožbi se je pritožnica sklicevala na obligacijski predpis. Korespondenca med pravdnima strankama, ki sodišču ni bila predložena, izkazuje, da je bilo vedno govora o odškodnini na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Tako je ugotovitev sodišča o datumu postavitve zahtevka brez podlage. Če je v tej pravdi kaj nesklepčno, je to ugovor o stroških, ki naj bi jih imela toženka z upravljanjem teh nepremičnin. Sodišče je s stališčem, da pritožnica ni postavila zahtevka za vse nepremičnine, kršilo zakon, saj v pravdi odloča samo v mejah postavljenega zahtevka. Sama izven obsega postavljenega zahtevka doslej ni terjala ničesar. Pritožba v zvezi s sklepčnostjo posebej izpostavlja 35. točko obrazložitve. Sodišče problematizira obseg površin, češ da ne ve, koliko je bilo vrnjenih. Tako stališče naj bi predstavljalo izmikanje pred nespornim dejstvom, da razen družbe A. A. d.d. pašnikov za smučanje nihče ni uporabljal. Družba A. A. d.d. ni imela v najemu več površin, kot so jih upravičenci dobili nazaj v last in posest. Nelogično je navajanje, da bi sodišče zahtevku ugodilo, če ta ne bi bil nesklepčen. Kako je lahko ugotovilo, da je zahtevku moč ugoditi, če ves čas trdi, da je nesklepčen.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišča prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj ugovori, ki jih je toženka v uveljavljala tej pravdi, niso utemeljeni.(1) Na drugi strani pa njegovo naziranje, da naj bi bila tožba, ker tožnica ni navedla identifikacijskega znaka z denacionalizacijskimi odločbami vrnjenih nepremičnin (kot tudi upravnega organa, ki je te odločbe izdal), glede katerih na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen(2) uveljavlja plačilo odškodnine (nadomestilo koristi), ni pravilno. Kot je bilo poudarjeno v sklepu tega sodišča II Cp 2190/2015 z dne 30.9.2015, je tožnica, ki v tem postopku glede nepremičnin ne uveljavlja stvarnopravnega(3) ampak denarni zahtevek, le-te s sklicevanjem na odločbe, s katerimi so ji bile te vrnjene,(4) v zadostni meri konkretizirala. Več oziroma dodatno v tem oziru (npr. njihove identifikacijske znake, kot to izpostavlja sodišče prve stopnje) bi bila dolžna navesti šele v primeru, če bi bilo glede „identitete“ nepremičnin (na katere se denarni zahtevek nanaša) za toženko karkoli nejasnega/spornega in bi to tudi ustrezno ugovarjala. Z ozirom na to, da slednja tega ni storila, je moč zaključiti, da zanjo (oziroma med pravdnima strankama) v tem pogledu ni bilo nič spornega (nejasnega).(5) Ker so bile (tudi v tej smeri podane) tožničine trditve zadostne, je sodišče prve stopnje, ki jih je zmotno označilo za pomanjkljive (presplošne, nesklepčne), brez kakršnekoli ugovorne (trditvene) podlage podane s strani toženke(6) ugotavljalo oziroma zaključilo (tudi), da tožnica povračila koristi ne terja glede vseh (z denacionalizacijskimi odločbami vrnjenih) nepremičnin, temveč le nekaterih.(7) Kot namreč v pritožbi pravilno ugotavlja tožnica, toženka njenim v tožbi podanim navedbam ni oporekala oziroma med njima identifikacija v najem danih površin ni bila sporna.

6. Upoštevaje da toženka ni ustrezno (konkretizirano) oporekala niti višini koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi lahko vrnjene nepremičnine uporabljala sama,(8) je njen zahtevek v višini 41.337,19 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 25.4.2013 dalje do plačila) utemeljen. Stališče sodišča prve stopnje podano v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da naj bi ji te obresti (ker naj bi šele s tem dnem podala na drugem odstavku 72. člena ZDen temelječo dejstveno podlago(9)) šle zgolj od 2.3.2015, kot pravilno opozarja pritožba, ni prepričljivo. Za odgovor na vprašanje, kdaj naj bi prišlo do (izvensodnega) uveljavljanja zahtevka, okoliščina (ne)pravilnosti upnikove materialno-pravne kvalifikacije določenega dejanskega stana oziroma dejstev, ki (upoštevaje določbe materialnega prava) utemeljujejo njegov zahtevek, ni odločilno.(10) V omenjenem obsegu je bilo zato potrebno pritožbi (delno ugoditi) in sodbo sodišča prve stopnje (z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku) ustrezno spremeniti (358. člen ZPP(11)). V preostalem, in sicer glede zahtevanega povračila plačanih obresti in stroškov opominjanja oziroma zneska iz naslova obračuna tečajnih razlik (SIT/EUR), pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zakaj je temu tako (oziroma zakaj podlage za omenjene zneske ni moč najti v določbi 72. člena ZDen), je v točkah 30 – 32 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožba tem zaključkov (oziroma zanje podanim razlogom) ustrezno (konkretno) niti ne oporeka, jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

7. Ker je tožnica v pravdi s svojim zahtevkom v visokem deležu(12) uspela, zaradi zavrnjenega dela pa posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP), ji je dolžna toženka povrniti vse do sedaj nastale potrebne stroške, ki skupaj znašajo 4.384,7 EUR. Ta znesek obsega (enkratno) nagrado za postopek v višini 828,1 EUR (tar. št. 3100 v zvezi z 12. členom za odločitev relevantnega(13) Zakona o odvetniški tarifi(14) – v nadaljevanju ZOdvT), dvakratno nagrado za narok(15) (tar. št. 3210 v zvezi z 12. členom ZOdvT) v skupni višini 1.528,8 EUR, povračilo potnih stroškov (kilometrina) v skupni višini 144,3 EUR (tar. št. 6003 v zvezi z 12. členom ZOdvT), povračilo pavšalnega zneska (20,00 EUR) iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 v zvezi z 12. členom ZOdvT), nagrado za pritožbeni postopek II Cp 2190/2015 v višini 1.019,2 EUR (tar. št. 3210 v zvezi z 12. členom ZOdvT), povračilo pavšalnega zneska (20,00 EUR) iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev (za pritožbeni postopek II Cp 2190/2015), priglašeno nagrado za ugovor zoper plačilni nalog višini 33,6 EUR ter 22% DDV.(16)

8. Tožnica pa je v enakem (visokem) razmerju uspela tudi s predmetno pritožbo. Zato je upravičena tudi do povračila stroškov, ki so ji nastali v tem pritožbenem postopku (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP) in znašajo 1.174,00 EUR.(17) Op. št. (1): To velja torej tudi za ugovor zastaranja in ugovor neobstoja tožničine upravičenosti uveljavljati predmetni tožbeni zahtevek (ugovor zoper njeno „aktivno stvarno legitimacijo“).

Op. št. (2): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Uveljavljanje katerega bi namreč tudi v okviru trditvene podlage narekovalo uporabo zemljiškoknjižnih identifikatorjev relevantnih nepremičnin.

Op. št. (4): In v katerih so seveda te opredeljene tudi z ustreznimi „identifikacijskimi znaki“.

Op. št. (5): Kar velja tudi za vprašanje „identitete“ upravne enote, ki je izdala odločbe (na katere se tožnica sklicuje), s katerimi so bile nepremičnine vrnjene.

Op. št. (6): Torej v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).

Op. št. (7): Tudi sicer ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi to nedvomno sama navedla tožnica, ni moč slediti. Takšna izrecna (nedvomna) navedba ne izhaja ne iz vsebine tožbe in ne X točke njene pripravljalne vloge z dne 25.3.2015 (ki se omenja v 34. in 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), ampak gre (zgolj) za na tej vsebini temelječe zaključke sodišča prve stopnje (kar še posebej velja za v 35. točki obrazložitve podano razlago tožbenih trditev).

Op. št. (8): Kot v točkah 29 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje (in pritožba tej ugotovitvi ne nasprotuje), gre za znesek 41.337,19 EUR.

Op. št. (9): Ki naj bi bila sicer po mnenju sodišča prve stopnje pomanjkljiva.

Op. št. (10): Kar velja tudi v konkretnem primeru sploh upoštevaje, da sta si „splošni“ obogatitveni zahtevek, kot ga ureja OZ, in zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen zelo „blizu“ oziroma da se dejanska stana, na katere ciljata, v precejšnji meri prekrivata. Na to kaže tudi odgovor toženke (katera v tem postopku začetka teka obresti, kot ga uveljavlja tožnica, tudi sicer ni ustrezno (konkretno) osporavala in ki je v vlogi z dne 10.3.2015 podala povsem splošen ugovor) tožnici z dne 17.5.2013 (priloga A11), v katerem (med drugim) pojasnjuje, zakaj prejeti zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen ni utemeljen.

Op. št. (11): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (12): In sicer skoraj 94%.

Op. št. (13): Glej 20. člen sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).

Op. št. (14): Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami Op. št. (15): In sicer nagrado za narok v prvotnem kot tudi nagrado za narok v ponovljenem postopku (pri čemer nagrada za narok v posameznem postopku obsega nagrado za vse v njegovem okviru opravljene naroke).

Op. št. (16): Tožnici ne gre (neustrezno pojasnjena) priglašena nagrada za zastopanje po tar. št. 2200 (ta se namreč očitno nanaša na izvensodno zastopanje/opravila). Nepojasnjenost (neizkazanost) velja tudi za priglašene „administrativne“ stroške. Nadalje pripada odvetniku ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje le ena nagrada za postopek (posledično to velja tudi za zahtevane materialne stroške v pavšalnem znesku po tar. št. 6002). V skladu s 4. točko opombe 3 (k tretjem delu tarife) ZOdvT se namreč v primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (glej sodbi VSL I Cp 1638/2014 in II Cp 603/2016).

Op. št. (17): Ta znesek obsega priglašeno nagrado za postopek v višini 942,4 EUR (tar. št. 3210 v zvezi z 12. členom ZOdvT), povračilo materialnih izdatkov v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22% DDV.