Jedro

Z materialnopravno napako obremenjena sodba ni absolutno nična sodba. V nasprotju z materialnopravnimi učinki pravnomočnosti bi bila ugoditev izbrisni tožbi, ki vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek, da prejšnja sodba nima pravnega učinka pridobitve lastninske pravice za toženca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je z izbrisno tožbo zahtevala ugotovitev, da sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 321/2001 z dne 17.10.2001 nima pravnega učinka pridobitve lastninske pravice za toženko na solastninskem deležu ene četrtine na sporni nepremičnini, zaradi česar je neveljavna vknjižba toženkine solastninske pravice. Zato je zahtevala tudi, da se pri toženki lastni eni četrtini sporne nepremičnine odredi vknjižba lastninske pravice do ene četrtine na tožničino ime. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Nosilni razlog prvostopenjskega sodišča je bila presoja, da tožnica z izbrisno tožbo ne more izpodbijati veljavnosti pravnomočne sodbe P 321/2001 oziroma njenih pravnih učinkov, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi tožničino stališče, da gre za absolutno nično sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in tožbenemu zahtevku. Najprej ponavlja svoje pritožbene trditve, da med listine, ki so podlaga za zemljiškoknjižni vpis, spadajo tudi sodbe in da pri izbrisni tožbi zakon ne določa razlik med listinami. Zato graja razloge prvostopenjskega sodišča, da z ničnostno tožbo ni mogoče spreminjati posledic pravnomočne sodbe. Sodbi P 321/2001 je njeno materialnopravno vsebino izničila sodba P 101/2000 o razglasitvi ničnosti kupne pogodbe. Sodba P 321/2001 sicer ostaja formalno pravnomočna, prenehala pa je njena materialnopravna pravnomočnost. Ponavlja svoje sklicevanje na literaturo o absolutno nični sodbi in nato graja tudi razloge pritožbenega sodišča o tem vprašanju. Take sodbe v praksi obstajajo, literatura pa nanje opozarja le primeroma. V tej zadevi gre po vsebini za enak primer. Dejansko je toženka prišla do lastnine na podlagi kupne pogodbe, formalno pa na podlagi sodbe. Ta je materialnopravno nična, ker je njen izrek s trenutkom ugotovitve ničnosti kupne pogodbe izgubil materialnopravno vsebino in postal materialnopravno prazen. Zato je sodba v vsebinskem pogledu nična. Izpodbijana vknjižba ne more biti veljavna. Rezultat sodbe je nemoralen. Tožnica sicer pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je potrebna vrnitev v stanje z vpisom lastninske pravice na R. K., vendar istočasno na tožnico na podlagi sodbe P 101/2000. Tožnica na koncu opozarja še na institut zlorabe pravice, ker se je R. K. vpisal na podlagi kupne pogodbe, čeprav je glede njene veljavnosti še tekla pravda P 101/2000, toženka pa je kljub vednosti o fiktivnosti te pogodbe dosegla vpis na podlagi sodbe P 321/2001. Obe vknjižbi sta bili opravljeni z namenom škodovati tožnici pred sodno odločitvijo o ničnosti pogodbe, tožnica pa se tej zlorabi ni mogla upreti, ker ni bila stranka niti v zadevi P 321/2001, niti v zemljiškoknjižnem postopku izvedbe te sodbe.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz trditev v tožbi in razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica svojemu sinu R. K. "prodala" eno polovico sedaj sporne nepremičnine. Ker je šlo za navidezno kupno pogodbo, je tožnica uspela v pravdi P 101/2000 pri Okrajnem sodišču v Črnomlju, ki je s sodbo z dne 6.9.2001 ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti te pogodbe ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Med to pravdo je toženka proti svojemu možu R. K. vložila tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja in enakih deležev na njem, o kateri je Okrožno sodišče v Novem mestu z zamudno sodbo P 321/2001 z dne 17.10.2001 odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis njene lastninske pravice na sporni nepremičnini do ene četrtine. Sodba P 321/2001 je bila takoj po pravnomočnosti izvedena v zemljiški knjigi, zato je bila kasneje predložena sodba P 101/2000 izvedena le glede tiste četrtine, ki je še bila vpisana na ime R. K., ne pa tudi glede druge četrtine, ki je že bila vpisana na toženkino ime.

Ob taki trditveni in dejanski podlagi sta po presoji revizijskega sodišča obe sodišči pravilno odločili o neutemeljenosti tožničine izbrisne tožbe. Pravno podlago sta imeli v 101. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK; Ur. l. RS, št. 33/95 in nadaljni, ki se v tej zadevi uporablja, ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZZK-1), po kateri lahko tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zato oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnica je kot materialnopravni razlog neveljavnosti vknjižbe uveljavljala stališče, da je zaradi sodbe P 101/2000 o ničnosti kupne pogodbe med njo in sinom odpadla materialnopravna podlaga sodbe P 321/2001 o skupnem premoženju in deležih na njem med njenim sinom in toženko. Trdila je še, da je ta druga sodba absolutno nična.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi sodbe P 321/2001 ni mogoče opredeliti kot absolutno nično sodbo. S tem vprašanjem se res ukvarja le literatura in ga v sodni praksi praktično ni zaslediti. Vendar tudi literatura govori o bistveno drugačnih primerih od tožničinega. Tako na primer Juhart v delu, na katerega se sklicuje tožnica (Civilno procesno pravo, 1961, stran 439 in 440), med take sodbe uvršča sodbo proti eksteritorialni osebi v zadevi, v kateri ni podana pristojnost sodišča domače države ali sodbo, ki ne ureja pravnega razmerja dveh strank, ker ene stranke sploh ni. Omenja tudi neobstoječe sodbe, česar pa tožnica niti ne uveljavlja. Podobne primere navajata tudi Triva in Dika v delu Građansko parnično procesno pravo, 2004, stran 679 in 684, pri tem pa opozarjata, da v civilnem procesnem pravu ničnost ni isto kot neobstoj. Nična sodba pravno obstaja in lahko doseže učinke pravnomočnosti. Ničnost pomeni le napako, zaradi katere je sodba izpodbojna. Tako stališče je zavzelo revizijsko sodišče tudi v zadevi II Ips 765/2005, v kateri je tožnik uveljavljal absolutno ničnost sodbe iz leta 1948. Ker tožnica absolutno ničnost sodbe P 321/2001 utemeljuje z odpadlo podlago zaradi učinkovanja sodbe P 101/2000 (o ničnosti kupne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice do ene polovice na tožničinega sina oziroma toženkinega moža), s tako trditvijo utemeljuje le materialnopravno nepravilnost sodbe P 321/2001. Njen primer se zato vsebinsko bistveno razlikuje od prej navedenih.

Ni torej mogoče pritrditi revizijski opredelitvi, da naj bi bila sodba P 321/2001 absolutno nična. Nepravilno pa je tudi revizijsko stališče, da naj bi zaradi sodbe P 101/2000 prenehala materialnopravna pravnomočnost sodbe P 321/2001. Pravnomočnost sodbe in učinki pravnomočnosti sodbe so urejeni v 319. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljni). Materialnopravna pravnomočnost se nanaša na vsebino sodbe, ki je razvidna iz njenega izreka. Pravnomočnost zajema v izreku ugotovljeno ali odrejeno pravno posledico. Nanjo so vezane pravdne stranke in sodišče, prepovedano pa je tudi ponovno sojenje o isti zadevi. Vezanost strank in sodišča na pravnomočno sodbo se najbolje vidi pri obravnavanju predhodnega vprašanja. Če je bilo o njem že pravnomočno odločeno, sodišče v drugi pravdi o tem vprašanju ne more odločiti drugače (prvi odstavek 13. člena ZPP). Prav v to nedovoljeno smer je meril tudi tožbeni zahtevek v sedaj obravnavani zadevi. Tožnica je zato neutemeljeno zahtevala ugotovitev, da sodba P 321/2001 nima pravnega učinka pridobitve lastninske pravice za toženko v solastniškem deležu ene četrtine na sporni nepremičnini. Taka zahteva je v nasprotju z učinki materialnopravne pravnomočnosti sodbe P 321/2001, iz izreka katere izhaja, da je toženka prav ta in tolikšen delež pridobila iz naslova pridobivanja skupnega premoženja s tožničinim sinom.

Tožnica se v reviziji prvič sklicuje na prepoved zlorabe pravic iz 12. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002). Vsebinsko podobno je bil ta institut urejen v drugem odstavku 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ št. 6/80 in nadaljnji), ki se je še smiselno uporabljal v času izdaje obeh sodb in njunih izvedb v zemljiški knjigi. Revizijsko sodišče je prej že povzelo trditveno podlago tožbe in dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Ne eno ne drugo ne omogoča uporabe tega instituta, ker tožnica vse doslej ni uveljavljala njemu ustreznih trditev. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage v tej smeri lahko revizijsko sodišče le na splošno odgovori, da sodnega uveljavljanja originarne pridobitve lastninske pravice iz naslova pridobivanja skupnega premoženja samega po sebi ni mogoče opredeliti za ravnanje, ki ni v skladu z naravo in namenom stvari oziroma za zlorabo lastninske pravice.

Revizijsko sodišče je zato moralo na podlagi 378. člena ZPP odločiti kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih tožničinih revizijskih stroških.