Jedro

Sodba na podlagi pripoznave se na podlagi tretjega odst. 353. čl. ZPP lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Sklicevanje na zmoto mora biti argumentirano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 224.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 109.291,00 SIT od 24.7.1996 dalje do plačila, od zneska 77.740,00 SIT od 28.5.1997 dalje do plačila in od zneska 37.138,00 SIT od 30.5.1997 dalje do plačila ter ji povrniti vse stroške tega pravdnega postopka v znesku 55.730,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zato, ker se ne strinja s sodbo glede dolga, ki ga ima pri zavarovalnici 109.291,00 SIT. Sprašuje se, po kakšnem zakonu sedaj dolguje 224.169,00 SIT. Ne strinja pa se tudi s tako visokimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba na podlagi pripoznave se na podlagi tretjega odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, v nadaljevanju ZPP) lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Toženec v pritožbi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje storilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, ki pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da iz toženčeve pritožbe izhaja, da se sklicuje na zmoto, saj se sprašuje, odkod je dolžan znesek 224.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa toženec ne pojasni, zakaj naj bi bil v zmoti. Tožencu sta bili namreč vročeni obe tožbi, iz katerih je toženec lahko nedvomno ugotovil, zakaj tožeča stranka od njega zahteva plačilo 224.169,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 9) razvidno, da je tožeča stranka na glavni obravnavi pojasnila, da sta bili pomotoma vloženi dve tožbi za isti škodni dogodek z dne 30.4.1996 in je zato prvo tožbo, ki je bila kasneje vsebovana tudi v drugi tožbi, umaknila. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je toženec na glavni obravnavi pripoznal tožbeni zahtevek. Ob takem stanju pa so bili podani pogoji iz prvega odst. 331. čl. ZPP za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, saj gre za pripoznavo na področju proste dispozicije strank in ne za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Odločitev o plačilu pravdnih stroškov pa je posledica odločitve o glavni stvari. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je toženčevo neargumentirano sklicevanje na zmoto neutemeljeno in je zato pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).