Jedro

Tožnik s tem, ko mu je toženec neodvisno od njegove volje odvzel posest, ni izgubil posesti, saj posestnik posesti ne izgubi, če neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti. Posest je izgubil šele med pravdo, ko je prenehala njegova volja uporabljati sporno stanovanje oziroma volja imeti in izvrševati posest nad očetovim stanovanjem, ki jo je izrazil na zaslišanju (prišlo je do prostovoljnega prenehanja posesti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženec dolžan tožniku omogočiti neoviran dostop v stanovanje na naslovu T. 15, Ljubljana, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče ter dostop do pošte, ki na naslov T. ulica 15, Ljubljana, prihaja in se glasi na ime tožnika, vse v 48 urah od dneva prejema pisnega odpravka predmetnega sklepa; da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati vsakršnih motilnih dejanj, s katerimi bi tožniku preprečil neoviran dostop v stanovanje na naslovu T. ulica 15, Ljubljana, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče ter dostop do pošte, ki na naslov T. ulica 15, Ljubljana, prihaja in se glasi na ime tožnika, sicer se mu izreče denarna kazen v višini 300 EUR za vsakokratno motilno ravnanje, vse pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa).

Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 315,00 EUR; v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa), pri čemer je navedeno odločitev popravilo s popravnim sklepom z dne 15. 3. 2010 tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki citirani znesek pravdnih stroškov.

Zoper navedeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil presenečen nad obravnavanjem konkretne zadeve s strani sodnice, ki je postopek vodila. Sodnica je namreč pred pričetkom obravnave vršila pritisk na pravdni stranki oziroma predvsem na tožnika, da naj se stranki poravnata, pri čemer do poravnave ni prišlo, ker toženec ni hotel kriti stroškov postopka. Pred koncem obravnave je sodnica tožniku izrecno dejala, da bo tožbeni zahtevek zavrnila in da je imel tožnik možnost, da bi se poravnal, pa tega ni storil. Pooblaščenec tožnika je bil nemalo presenečen nad takšnim postopanjem sodišča. Sodišče ne more tik pred koncem obravnave povedati svojega mnenja o zadevi in celo sarkastično izjaviti, da je imel tožnik možnost skleniti poravnavo. Zato je tožnik tudi zapustil glavno obravnavo. Kaj se je v nadaljevanju dogajalo v sodni obravnavi ne ve, poleg tega pa tudi ne razpolaga z zapisnikom. Tudi sicer pa je odločitev sodišča povsem neutemeljena in nepravilna. Dejstvo je, da je toženec motil tožnika v njegov zadnji mirni posesti tako stanovanja kakor tudi poštnega nabiralnika. To je potrdil toženec in tudi ostali listinski dokazi. Tožnik je nadalje uspel tudi dokazati, da je redno prejemal pošto na naslovu T.15, Ljubljana. Imel pa je tudi posest nad stanovanjem, saj je imel ključe stanovanja in hodil v stanovanje, kjer je imel tudi svoje stvari (obleke, kitaro, obutev, knjige). Včasih je v stanovanju tudi prespal s prijatelji. Tožnik je torej pred vložitvijo tožbe izvrševal posest nad poštnim nabiralnikom in stanovanjem. Res je, da je tožnik zaradi nujnosti moral preusmeriti prejem pošte in tudi spremenil stalno prebivališče, kar pa seveda ne pomeni, da namerava opustiti posest nad stanovanjem. Vztraja na trditvi, da pošte ne želi več prejemati na naslovu T. 15, Ljubljana. Vsekakor pa ima interes nad posestjo stanovanja. Te posesti ni nikoli opustil in je zato napačen nasproten zaključek sodišča. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik med pravdo opustil posest nabiralnika in stanovanja, vendar pa to ni mogoče. Tožnik med pravdo nikakor ni mogel opustit posesti. Tožniku je namreč posest na nezakonit način odvzel toženec in nihče drug. Tako tožnik od nezakonitega motenja posesti ni imel več posesti nad nabiralnikom in stanovanjem ter tako med pravdo posesti tudi ni mogel opustiti. Neutemeljena pa je tudi stroškovna odločitev. Tudi če bi tožnik dejansko izgubil interes nad posestjo stvari, je bila tožba v času vložitve utemeljena. Tožnik bi moral po mnenju sodišča tožbo umakniti, ko je zamenjal naslov bivališča, kar pa je povsem zgrešeno. Tožnik je bil prisiljen k vložitvi tožbe, saj tudi sodišče ugotavlja, da je do motenja prišlo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z nepravilnim postopanjem sodišča prve stopnje v konkretni zadevi. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero kršitev postopka konkretno naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, še manj pa pritožba pojasni, kako naj bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Ne glede na navedeno pa pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pravdni stranki na poravnalnem naroku opozarjalo na možnost sklenitve sodne poravnave oziroma si prizadevalo za njeno sklenitev, ravnalo v skladu z drugim odstavkom 305.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik sicer trdi, da je pri tem sodnica vršila pritisk nanj, vendar pa velja k temu zgolj pripomniti, da če je tožnik menil, da je bila sodnica pri obravnavanju zadeve pristranska, bi moral zahtevati njeno izločitev, česar pa ni storil. V zvezi z izjavo sodišča prve stopnje, dano pred koncem obravnave, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo in da je imel tožnik možnost sklenitve sodne poravnave, katera se tožniku, kot navaja v pritožbi, ni zdela na mestu, pa pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izjavo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo, podalo zato, da je pravdnima strankam pojasnilo, zakaj ne bo izvajalo nadaljnjih dokazov, kar pa je povsem običajno in v skladu z ZPP.

Neutemeljena so nadalje pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede interesa tožeče stranke za posestno varstvo na stanovanju na naslovu T. 15, Ljubljana (tožnik je zahteval s tožbo tudi sodno varstvo na poštnem nabiralniku, vendar zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik nima interesa za posestno varstvo na poštnem nabiralniku, niti ne izpodbija). Stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na stanovanju (in poštnem nabiralniku) in prepoved bodočih, podobnih motilnih dejanj, upoštevati izpovedbo tožnika, podano na naroku z dne 11. 2. 2010, da nima več namena oziroma želje uporabljati (očetovega – toženčevega) stanovanja in dobivati pošto na T. 15, Ljubljana, in da želi samo vzeti stvari iz tega stanovanja, stalno prebivališče pa si je uredil oziroma prijavil na drugem naslovu, je pravilno. Ob takšni izpovedbi se namreč utemeljeno zastavlja vprašanje, ali tožeča stranka še ima ekonomski in pravni interes za vzpostavitev prejšnjega stanja, ali pa je s to izpovedbo izrazila svojo voljo, da opusti posest na stanovanju (in poštnem nabiralniku), ki sta predmet posestnega varstva. Bistvo posestnega varstva je namreč prav v vzpostaviti prejšnjega stanja in v prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožnik, smisel samo v primeru, če bi še obstajal interes tožnika, da bi še vedno uporabljal stanovanje (hodil v stanovanje in imel v njem svoje stvari). Ker pa iz citirane izpovedbi tožnika izhaja ravno nasprotno, in sicer, da tožnik tega interesa nima več, v posledici česar tudi ni volje po nadaljnjem izvrševanju posesti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga. Razlogi sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi (celotnega) tožbenega zahtevka so zato povsem pravilni in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da ima v stanovanju še vedno svoje stvari, da je ves čas hodil v stanovanje in odnašal ter prinašal svoje stvari ter da tako želi tudi v naprej, vendar pa s temi navedbami ne more uspeti, saj, kot je bilo že navedeno, je sam na zaslišanju jasno pojasnil, da stanovanja ne želi več uporabljati. Zmotno pa je nadalje tudi navajanje tožnika, da ni mogel med pravdo opustiti posesti stanovanja (in poštnega nabiralnika), kot je navedlo sodišče prve stopnje, glede na to, da mu je toženec nezakonit način odvzel posest in torej posesti od motenja dalje ni imel več. Tožnik s tem, ko mu je toženec neodvisno od njegove volje odvzel posest, ni izgubil posesti, saj posestnik posesti ne izgubi, če neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti (primerjaj 1. odstavek 30. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Posest je izgubil šele med pravdo, ko je prenehala njegova volja uporabljati sporno stanovanje oziroma volja imeti in izvrševati posest nad očetovim stanovanjem, ki jo je izrazil na zaslišanju (prišlo je do prostovoljnega prenehanja posesti). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik med pravdo opustil posest na stanovanju (in poštnega nabiralnika), je zato (tudi) materialnopravno pravilen.

Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka ter pravilno odločilo, da mora tožeča stranka, ki je s tožbenim zahtevkom v celoti prodala, toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sicer odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, vendar pa je to očitno pisno pomoto popravilo s popravnim sklepom z dne 15. 3. 2010). Kljub temu, da je bila tožba morebiti ob njeni vložitvi utemeljena, na kar opozarja pritožnik, in je tožnik zanjo šele med pravdo izgubil interes, navedenega ni mogoče upoštevati, saj je v skladu s citiranim določilom ZPP odločilno (zgolj) načelo končnega uspeha v pravdi.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).