Jedro

Glede določitve višine koncesijske dajatve in dokončnega poračuna se izrek izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje na 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe, v kateri sta se stranki koncesijske pogodbe dogovorili, da bo merilo za višino koncesijske dajatve prihodek tožeče stranke iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kajti koncesijska dajatev se plačuje v odstotku, in sicer 1% od celotnega prihodka tožeče stranke za preteklo četrtletje. Navedena opredelitev višine koncesijske dajatve v izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča zadosti določena, da je po tem, ko tožeča stranka ponudi podatke o njenih celotnih prihodkih iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje, tudi izvršljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu odločila, da je tožeča stranka na podlagi koncesijske pogodbe dolžna plačati koncesijsko dajatev, določeno v 2. alinei točke 7.1 koncesijske pogodbe z dne 3. 1. 2001, za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002, in sicer za prvo četrtletje v roku 8 dni po prejemu izpodbijanega sklepa, za mesec april pa 1/3 (tretjino) zneska, izračunanega na podlagi pogodbe, v roku, ki je določen s pogodbo. Tožena stranka je s sklepom odločila še, da mora tožeča stranka do 30. 6. 2002 opraviti dokončni poračun za leto 2001 v skladu z 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe. Tožeča stranka je naložene ji zneske dajatev dolžna plačati v rokih, določenih z izpodbijanim sklepom, sicer bodo od zapadlih pa neplačanih dajatev začele teči zamudne obresti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da gre za ugotovitveni sklep, ki ga izdaja na podlagi 20. člena Pravilnika o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij (Uradni list RS, št. 2/02, 35/02, v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se plačila, določena v koncesijskih pogodbah za uporabo radiofrekvenčnega spektra za mobilne javne radijske storitve, ki veljajo ob uveljavitvi Pravilnika, do nadomestitve koncesijske pogodbe z dovoljenjem za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev plačujejo v skladu s sklenjenimi koncesijskimi pogodbami. Dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih storitev DSC 1800 za tožečo stranko je pričelo veljati 30. 4. 2002. Tožeča stranka je dolžna po koncesijski pogodbi plačati koncesijsko dajatev v višini 1% celotnega prihodka iz dejavnosti, ki je predmet pogodbe. Dajatev se obračunava in plačuje četrtletno, rok za plačilo pa je 30. dan po preteku tekočega četrtletja, kar je v spornem primeru 30. 4. 2002. Glede na to, da je izpodbijani sklep datiran z dnem 29. 4. 2002, tožena stranka meni, da je odločitev, da je tožeča stranka koncesijsko dajatev dolžna plačati v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, primerna. Rok za poračun dajatev za leto 2001 je določen v skladu z določilom 2. alinee točke 7.1 koncesijske pogodbe. Višina koncesijske dajatve se je ugotavljala na podlagi uradnih podatkov tožene stranke, zato je bil izpodbijani sklep v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju ZUP) izdan v skrajšanem postopku. Glede na to, da so posamični akti tožene stranke v skladu s 108. členom ZTel-1 dokončni, zoper ta sklep ni dovoljena pritožba.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kolikšen naj bi bil znesek, ki ga je dolžna plačati, zato je kot tak neizvršljiv. Po mnenju tožeče stranke se odločitve tožene stranke ne da preizkusiti, saj ni kvantitativno okvalificirana, in iz tega razloga tožeča stranka tudi ne ve, koliko naj bi bila dolžna plačati. Tožeča stranka izpodbija tudi dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih storitev DSC 1800 št. ... z dne 29. 4. 2002. Glede na to, da navedeno dovoljenje še ni postalo veljavno in glede na to, da je plačilo dajatev odvisno od veljavnosti tega dovoljenja, je bil izpodbijani sklep po mnenju tožeče stranke izdan preuranjeno. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da sta tožeča stranka in Vlada Republike Slovenije v koncesijski pogodbi z dne 3. 1. 2001 v točki 7.1 določili, da je tožeča stranka dolžna plačati enkratno plačilo za koncesijo v višini 1.000.000.000,00 SIT, ki se izvede v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, koncesijsko dajatev v višini 1% celotnega prihodka iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kot plačilo pristojbine za uporabo dodeljenega dela radiofrekvenčnega spektra v skladu z Zakonom o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odločba US, 13/98-odločba US, 59/99-odločba US, 36/00-odločba US, v nadaljevanju ZTel). Dajatev se obračuna in plačuje četrtletno. Pri izračunu višine dajatve se upošteva celoten prihodek iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, v preteklem četrtletju in letno dajatev za pokritje stroškov nadzorovanje omrežja DCS in storitev v določenem znesku. Navedeno pogodbeno določilo kot eno izmed pravnih podlag za odločitev vsebuje tudi preambula izpodbijanega sklepa. Drugi in tretji odstavek 149. člena ZTel-1 določata, da koncesionar, ki je pridobil koncesijo v skladu s 17. členom ZTel opravlja svojo dejavnost v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v koncesijskem aktu in koncesijski pogodbi. Z izdajo dovoljenja koncesionar postane zavezanec za plačilo pristojbin na podlagi 115. člena ZTel-1 ter za druge obveznosti, določne v sklepu, ki ga izda tožena stranka. Pravilnik v 20. členu določa, da se plačila, določena v koncesijskih pogodbah za uporabo radiofrekvenčnega spektra za mobilne javne radijske storitve, do uskladitve z ZTel-1 oziroma do nadomestitve koncesijske pogodbe z dovoljenjem plačujejo v skladu s sklenjenimi koncesijskimi pogodbami, zato je tožena stranka z izpodbijanim sklepom določila, da mora tožeča stranka za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002, to je do izdaje dovoljenja, plačati koncesijsko dajatev v skladu z 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe. Po mnenju tožene stranke je bil izpodbijani sklep izdan skladno z zakonom, kljub temu, da tožeča stranka z ločeno tožbo izpodbija tudi dovoljenje, saj 30. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) določa, da tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, kolikor zakon ne določa drugače. Tožeča stranka pa tudi ni vložila zahteve za odločitev izvršbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu prijavil z dopisom z dne 29. 8. 2002. Tožba ni utemeljena.

V izreku izpodbijanega sklepa je tožeča stranka določena kot zavezanec za plačilo koncesijske dajatve, določena je obveznost in rok njene izpolnitve, in sicer da je tožeča stranka dolžna plačati dajatev, ki je določena v 2. alinei točke 7.1 koncesijske pogodbe z dne 3. 1. 2001 za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002, in sicer za prvo četrtletje je rok plačila 8 dni od prejema izpodbijanega sklepa, za mesec april 2002 pa 1/3 (tretjino) zneska, izračunanega na podlagi pogodbe v roku, ki je določen v koncesijski pogodbi in da je tožeča stranka do 30. 6. 2002 dolžna opraviti dokončni poračun za leto 2001 v skladu z 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe. Določeno je tudi, da bodo v primeru, če naložene dajatve ne bodo plačane v določenih rokih, od dneva zamude dalje začele od neplačanega zapadlega dela terjatve teči zamudne obresti. Glede določitve višine koncesijske dajatve in dokončnega poračuna se izrek izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje na 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe, v kateri sta se stranki koncesijske pogodbe dogovorili, da bo merilo za višino koncesijske dajatve prihodek tožeče stranke iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kajti koncesijska dajatev se plačuje v odstotku, in sicer 1% od celotnega prihodka tožeče stranke za preteklo četrtletje. Navedena opredelitev višine koncesijske dajatve v izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča zadosti določena, da je po tem, ko tožeča stranka ponudi podatke o njenih celotnih prihodkih iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje, tudi izvršljiva. Tožeči stranki je bilo naloženo plačilo koncesijske dajatve, ki je nastala na podlagi koncesijske pogodbe z dne 3. 1. 2001, in sicer za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002 (do izdaje dovoljenja) v višini, kot je bila le-ta (sporazumno) določena v sami koncesijski pogodbi, kar je po presoji sodišča skladno z določbo 20. člena Pravilnika, ki določa, da se plačila, določena v koncesijskih pogodbah za uporabo radiofrekvenčnega spektra za mobilne javne radijske storitve do uskladitve z ZTel-1 oziroma do nadomestitve koncesijske pogodbe z dovoljenjem plačujejo v skladu s sklenjenimi koncesijskimi pogodbami. Glede na navedeno je po presoji sodišča izrek izpodbijanega sklepa zadosti določen tako glede zavezanca kot tudi glede obveznosti in roka plačila. Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da ne ve, koliko je dolžna plačati, kajti način določitve višine koncesijske dajatve je bil dogovorjen sporazumno med strankama koncesijske pogodbe, višina dajatve, kot je določena (v % od njenega celotnega prihodka od dejavnosti iz koncesijske pogodbe) in jo je dolžna plačati, pa je odvisna prav od podatka, ki ga poseduje tožeča stranka sama, to je od višine celotnega dohodka iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje.

Tožeča stranka nima prav, ko meni, da je bil izpodbijani sklep izdan preuranjeno, ker dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih storitev DSC 1800 št. ... z dne 29. 4. 2002 zaradi izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu še ni postalo veljavno in izvršljivo, kajti izpodbijani sklep je bil izdan v izvrševanju dovoljenja z dne 29. 4. 2002, ki je v skladu s petim odstavkom 108. člena ZTel-1 dokončen posamičen akt tožene stranke. Glede izvršljivosti posamičnih upravnih aktov, ki jih izdaja tožena stranka, ZTel-1 nima posebnih določb, zato se v skladu s 4. členom ZTel-1, ki določa, da tožena stranka izdaja dovoljenja in druge posamične akte po določbah ZUP, kolikor ZTel-1 ne določa drugače, uporabljajo določbe ZUP. Glede na to, da je dovoljenje dokončen posamičen akt zoper katerega pritožba ni dopustna, ga je v skladu s 1. točko drugega odstavka 282. člena ZUP, tožena stranka pravilno štela za izvršljivega. Tožeča stranka zmotno meni, da je vložitev tožbe zoper navedeno dovoljenje vplivala na njegovo izvršljivost, kajti v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS vložitev tožbe v upravnem sporu ne predstavlja ovire za izvršitev upravnega akta. Upoštevajoč navedeno je tožena stranka tako imela veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega je po presoji sodišča upravičeno izdala izpodbijani sklep, kajti v dokončnem in izvršljivem dovoljenju je v 29. točki izreka določeno, da višino plačil, ki so določena s koncesijsko pogodbo z dne 3. 1. 2001, za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002, določi tožena stranka s posebnim sklepom.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.