Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 1.298,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki v plačilo še znesek v višini 526,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko obsodilo na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 280,48 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 742.884,00 SIT od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.100,00 EUR od 1. 1. 2006 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi odmerjene pritožbene stroške.

3. Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo, v kateri iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odmero višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali, da bodo tožnika, ki je po poklicu kuhar, telesne bolečine spremljale vsakodnevno. Ker opravlja težja fizična dela, potrebuje večkratne vmesne počitke, zaradi nezmožnosti za delo pa je moral zamenjati že več delodajalcev. Glede na tožnikovo starost, poklic in prakso v podobnih primerih je po tožnikovem mnenju tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti občutno prenizka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožnika ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči utrpel večdelni zlom leve nadlahtnice nad komolcem, raztrganino na spodnji ustnici in na sredincu desne roke ter zlom I. sekalca desno zgoraj.

Podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodb prvostopenjskega sodišča z dne 31. 1. 2008 in 22. 8. 2008 ter na tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči tožniku prisodili odškodnino v višini 6.000 EUR, takšno odškodnino pa sta prisodili tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika sta ustrezno upoštevali merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Škodo tožnika sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 12.800 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 14,4 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina v tej višini pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

7. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.