Jedro

Po določbi prvega odstavka 282. člena ZPP namreč v primeru, če na pripravljalni narok stranka ne pride, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, na takšno pravno posledico pa mora biti po četrtem odstavku 282. člena ZPP v vabilu na narok tudi opozorjena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločitev v točki II. izreka delno spremeni tako, da se znesek 397,80 EUR zniža na 244,80 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 306,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2018 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se pogodba, ki sta jo ustno sklenili tožeča in tožena stranka in na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki dne 5. 3. 2018 izročila 10.000,00 EUR, razveljavi, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2018 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 397,80 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožnica toženki dne 5. 3. 2018 izročila 10.000,00 EUR, prav tako je dokazno pravilno ocenilo izvedene dokaze o tem, da tožnica s takšno izročitvijo ni imela namena toženko obdarovati, saj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženka v zameno za prejeti denar tožnici nudila pomoč pri raznovrstnih vsakodnevnih opravilih. Tožnica se ne strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da takšnega dogovora ni mogoče obravnavati kot posojilno pogodbo. Navaja, da čeprav stranki res nista sklenili tipične posojilne pogodbe, ampak sta se glede na njune takratne potrebe in interese dogovorili, da bo toženka tožnici prejeto posojilo vrnila v med strankama dogovorjeni obliki nudenja pomoči, gre pri tem po navedbi pritožbe še vedno za določeno vrsto posojila. Četudi pa je sodišče zaključilo, da sklenjenega dogovora ni mogoče obravnavati v okviru določb posojilne oziroma darilne pogodbe, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker bi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja moralo zaključiti najmanj to, da se podlaga sklenjene pogodbe ni uresničila. V primeru pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi sodišče moralo zaključiti, da toženka obljubljene pomoči tožnici po prejemu denarja ni več nudila oziroma, da pomoči ni nudila iz razlogov na strani toženke. Pritožba nasprotuje dokazni oceni in dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve. Navaja, da sodišče ni podalo korektne dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič v zvezi s tem. Iz izpovedb prič je po navedbi pritožbe razvidno, da te na tožnico tudi same naslavljajo očitke o tem, koliko denarja naj bi tožnica imela, a ga je namesto toženki namenila toženkini hčeri, ki si tega po njihovem mnenju ni zaslužila (priči D. in P.). Iz izpovedb prič je mogoče razbrati, da priče negativno vrednotijo tožničine življenjske odločitve in ji celo osebno zamerijo odnos in naklonjenost do vnukinje, hkrati pa toženko v zvezi s tem obravnavajo kot nekakšno žrtev. Nekatere od prič so celo izpovedale o svoji lastni zameri do tožnice, s katero niso v stikih. Taki predsodki prič vplivajo na njihovo dojemanje tu obravnave konkretne situacije, zaradi česar te priče niso mogle verodostojno izpovedovati o tem, kaj je v resnici botrovalo temu, da sta se tožnica in toženka sprli oziroma iz katerih razlogov je toženka po prejemu denarja prenehala z nudenjem pomoči. Več prič je povedalo, da je bil razlog za spor zadevni tožbeni zahtevek, kar je dejansko nesprejemljivo, saj je moral spor, zaradi katerega je tožnica od toženke zahtevala vračilo denarja, logično nastati že pred tem (priča K. K.). Nobena od prič ni bila neposredno prisotna ob izbruhu spora med toženko in tožnico, zato razumljivo nobena od teh ni znala točno izpovedati o dejanskih razlogih za tožničin zahtevek po vračilu denarja, je pa o tem izpovedala tožnica in jasno pojasnila, da je toženka pred prejemom 10.000,00 EUR res hodila k njej in z njo lepo ravnala, vendar pa se je prav po prejemu denarja ta odnos bistveno spremenil, kot je to izpovedala tožnica je vse izhajalo iz ″čvek‶ o tem, koliko premoženja ima in kaj je z njim počela. Po prejemu denarja toženka k tožnici ni več prihajalo zato, da bi tožnici nudila pomoč, ampak se je ob prihodih samo še kar naprej kregala, ji govorila stvari, ki niso bile resnične, torej tožnico ″žrla zaradi lastnine in vnukinje‶ in to tako močno, da tožnica tega ni več mogla prenašati. Če tožnica iz tega razloga ob enem od njenih naslednjih prihodov toženki ni želela odpreti vrat, to še ne pomeni, da je prišlo do prekinitve odnosov iz razlogov na strani tožnice. Izvajanje obiskov na psihično nasilen način, kot je s strani tožnice opisan ne more predstavljati pravilne izpolnitve med strankama dogovorjene obveznosti pomoči. Sodni zaključek, da toženka ni kršila dolžnosti iz 9. člena OZ, je zato napačen (14. točka obrazložitve). Po navedbi pritožbe je sodišče prve stopnje brez osnove v izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je toženka tožnici pomoč nudila še kar nekaj časa po izročitvi (15. točka obrazložitve). Na podlagi pričevanj tega sodišče ni moglo zaključiti, saj nobena od prič ni znala natančno in z drugimi pričami skladno pojasniti časovnega okvira tu obravnavanih dogajanj. Vsekakor se tak zaključek ne sklada z izpovedbo tožnice in z listinskimi dokazi, potrdilom o nakazilu 5. 3. 2018 pod A 2, pismom toženke pod A 3 in dopisom pooblaščenca tožnice z dne 25. 7. 2018 pod A 4. Tožnica zato vztraja, da se je pogodba prenehala izvrševati že takoj po izročitvi denarja. Zmoten je končni sodni zaključek, da tožnica ni dokazala podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku glede vračila toženki dne 5. 3. 2018 izročenih 10.000,00 EUR. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki je po navedbi pritožbe v vsakem primeru nepravilna glede na določbo 282. člena ZPP. Ob upoštevanju, da je toženka neupravičeno izostala iz pripravljalnega naroka, je namreč izgubila pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na uspeh v postopku bi ji zato sodišče smelo priznati le strošek odgovora na tožbo, vseh ostalih stroškov pa ne. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji v celoti povrniti pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi, hkrati pa ji naj naloži v plačilo tudi priglašene pritožbene stroške, za primer zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka (toženka) po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbi tožeče stranke in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve, v ostalem pa pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v okviru uradnega preizkusa, ki ga nalaga ta zakonska določba. Kljub v pritožbi uvodoma uveljavljenem pritožbenem razlogu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, teh pritožba glede odločitve o glavni stvari ne konkretizira, kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu pazi uradoma, pa ni ugotovljenih.

6. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sodbe1, ob glede na trditveno podlago pravdnih strank ter uveljavljene zahtevke pravilno opredeljeni materialnopravni podlagi2, po v dokaznem postopku izvedenih dokazih3 utemeljeno zaključilo, da sta tako primarni kot podredni zahtevek tožeče do tožene stranke neutemeljena.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo in verjelo tožnici, da je bilo med pravdnima strankama, ki sta v razmerju mati (tožnica) in hči (toženka) glede nesporno 5. 3. 2018 po tožnici toženki izročenega zneska 10.000,00 EUR, dogovorjeno, da bo toženka v zameno za prejeti denarni znesek tožnici nudila pomoč, čemur pritožba ne nasprotuje.

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi niso potrdili tožničinih navedb in izpovedbe v zvezi z razlogi za prekinitev stikov med pravdnima strankama in o tem, kdaj in zakaj je toženka prenehala tožnici nuditi pomoč. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje z dokazno oceno, ki jo izpostavlja in graja pritožba, so prepričljivi, dokazna ocena pa ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Zato pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje s predvsem ponujeno lastno dokazno oceno in lastnimi dokaznimi zaključki ne more uspešno izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč izpoved tožnice primerjalo z njeno trditveno podlago, prav tako pa jo je vrednotilo tudi v povezavi z izpovedbami ostalih v dokaznem postopku zaslišanih prič, pa tudi listinskimi dokazi. V dokaznem postopku zaslišane priče so bile priče, ki jih je predlagala tožena stranka, vendar njihovim izpovedbam zato ne gre odreči verodostojnosti, saj je sodišče prve stopnje ob neposrednem zaslišanju prič prepričljivo ocenilo, da so izpovedovale o okoliščinah, ki so jim bile priča in ki so jih lahko zaznale. Z lastno v pritožbi ponujeno dokazno oceno pritožba dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da razlogi za prenehanje nudenja pomoči niso bili na strani toženke, ne more izpodbiti. Tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pomoč tožnici nudila še kar nekaj časa po izročitvi denarja, je ustrezno dokazno podprt in mu listinski dokazi, ki jih izpostavlja pritožba, ne nasprotujejo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil denar nakazan (izročen) 5. 3. 2018, pismo toženke pod prilogo A 3 tožnici vsebinsko ne nasprotuje izpodbijanemu zaključku sodišča prve stopnje, prav tako pa temu zaključku ne nasprotuje dopis pooblaščenca tožnice toženki z dne 25. 7. 2018 pod prilogo A 4 v spisu, ki datira nekaj mesecev po nakazilu denarja (5. 3. 2018). Pritožba ob obrazloženem tako tudi ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženki ni očitati kršitve dolžnosti izpolnitve obveznosti po 9. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da je šlo ob sklenjenem dogovoru za med pravdnima strankama sklenjeno posojilno pogodbo. Vsebino posojilne pogodbe določa 569. člen OZ in je v tem, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da mu bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino iste stvari in kakovosti. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje, tudi tisti, ki jim pritožba v ničemer ne nasprotuje, torej da je med pravdnima strankama bil sklenjen dogovor, po katerem tožnici toženka v zameno za izročeni denar nudi pomoč, posojilne pogodbe ne predstavlja. Pritožbene navedbe v navedeni smeri so zato neutemeljene. Ob že zgoraj potrjeni dokazni oceni sodišča prve stopnje kot pravilni in prepričljivi, pa je pritrditi tudi materialno pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožeči stranki tudi ni uspelo dokazati zatrjevanih napak volje ob sklenitvi dogovora (46., 47. in 49. člen OZ).

9. Ob obrazloženem je torej sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialnopravno pravilno zavrnilo kot neutemeljena tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

10. Delno utemeljena je pritožba glede stroškovne odločitve.

11. Spisovni podatki potrjujejo, da se tožena stranka (niti toženka niti njena pooblaščenka) pripravljalnega naroka, opravljenega dne 5. 2. 2021, na katerega je bila tožena stranka pravilno vabljena4, ni udeležila, niti ni izkazala opravičljivega razloga za izostanek5. V vabilu na narok je bila tožena stranka pravilno poučena med drugim tudi na pravno posledico iz prvega odstavka 282. člena ZPP6, ki ga utemeljeno izpostavlja pritožba. Po določbi prvega odstavka 282. člena ZPP namreč v primeru, če na pripravljalni narok stranka ne pride, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, na takšno pravno posledico pa mora biti po četrtem odstavku 282. člena ZPP v vabilu na narok tudi opozorjena, kar je bilo ob obrazloženem izpolnjeno. Zato je pritrditi pritožbi, da je tožena stranka kljub uspehu v pravdi upravičena do povrnitve stroškov zgolj v zvezi z odgovorom na tožbo. Te stroške predstavljajo v skladu z Odvetniško tarifo odmerjeni odvetniški stroški sestave odgovora na tožbo (tar. št. 19 točka 1) v višini 400 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov (8 odvetniških točk), skupaj torej 408 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 244,80 EUR. To je znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki povrniti glede na uspeh v pravdi, do povrnitve ostalih še priglašenih stroškov nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje pa tožena stranka glede na določbo prvega in četrtega odstavka 282. člena ZPP ni upravičena.

12. Zato je bilo pritožbi v tem delu delno ugoditi in stroškovno odločitev v točki II izreka izpodbijane sodbe delno spremeniti tako, da se znesek 397,80 EUR zniža na znesek 244,80 EUR. V ostalem pa pritožba ob zgoraj že obrazloženem ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari ni bila uspešna, delno uspešna je bila le s pritožbo zoper stroškovno odločitev, pri čemer pa stroškovna odločitev predstavlja stransko odločitev in ne odločitve o glavni stvari. Zato mora tožeča stranka glede na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene potrebne pravdne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo v skladu z OT priznani stroški odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk (tar. št. 21 točka 1 OT) ter 2 % materialnih stroškov (10 odvetniških točk), skupaj 510 odvetniških točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa znesek 306,00 EUR, ki ga mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe.

1 Primerjaj točke od 1 do 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj povratnici k l. št. 23 in k l. št. 30. 5 Primerjaj zapisnik o naroku z dne 31. 3. 2021. 6 Primerjaj povratnici k l. št. 23 in k l. št. 30: Vabilo – pln(e2).