Up-151/97

15.4.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe D. d.o.o., L., ki jo zastopa J. P., odvetnik v L. na seji senata dne 15. aprila 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper dovoljenja Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije, Ministrstva za promet in zveze z dne 12.12.1996, 23.1.1997 in 24.4.1997 izdana družbi M. d.d., L. se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Družba D. d.o.o., L. (v nadaljevanju: D.) z ustavno pritožbo z dne 13.5.1996 izpodbija dovoljenje Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije Ministrstva za promet in zveze (v nadaljevanju: Uprava) dano družbi M. d.d., L. (v nadaljevanju: M.). Pritožnica naj bi za izdajo tega posamičnega akta izvedela iz časopisnih člankov dne 3.5. oziroma 8.5.1997. Iz niju naj bi se dalo razbrati, da je M. dobil trajna dovoljenja za razvoj sistema GMS brez javnega razpisa in pred sprejemom novega Zakona o telekomunikacijah in sicer za pol frekvenčnega spektra. D. je zato od Uprave je zahteval vročitev kopije M. izdanega dovoljenja, ki pa ga ni prejel do vložitve te ustavne pritožbe.

2.Izpodbijano dovoljenje M. naj bi predstavljalo posamičen akt državnega organa s katerim naj bi bile družbi D. očitno kršene njene ustavne pravice ter svoboščine, pri čemer se pritožnik sklicuje predvsem na kršitev 14. in 74. člena Ustave, smiselno pa tudi 22. člena Ustave, pri čemer obširno podaja svoja pravna naziranja o tem, kako naj bi takšen postopek praviloma moral potekati. Pritožnik tudi navaja, da je istočasno s to ustavno pritožbo zoper izpodbijani akt vložil tožbo v upravnem sporu na Vrhovno sodišče po 157. členu Ustave. Ob tem pritožnik tudi zatrjuje, da mu z izvrševanjem izpodbijanega akta nastajajo nepopravljive posledice. Zato pritožnik predlaga sprejem ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list, RS št. 15/94 - v ndaljevanju: ZUstS) ter zadržanje izvrševanja izpodbijanih aktov po 58. členu ZUstS.

3.Pritožnik pojasnjuje, da je že 6.2.1995 zaprosil za radijsko dovoljenje v GMS področju, Uprava ga je z dopisom z dne 27.10.1995 obvestila, da dovoljenja ne more izdati, ker bo to področje uredil šele novi Zakon o telekomunikacijah. D. je tako zaprosil (z vlogami in dopolnitvami vlog) za začasno dovoljenje za preizkušanje sistema GMS po 75. členu Zakona o sistemu zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88, 80/89, 29/90). Uprava mu je izdala začasna dovoljenja za eksperimentalni GMS z veljavnostjo od 17.2. do 17.4.1997. Zaradi tehničnih težav in težav s soglasjem T. p.o., Ljubljana je zaprosil za podaljšanje veljavnosti začasnih dovoljenj, kar je Uprava zavrnila (medtem, ko naj bi M. začasna dovoljenja večkrat podaljšala). S tem, ko je D. pristojnemu državnemu organu jasno izrazil interes za koncesijo za opratorja GSM in za radijska dovoljenja, naj bi mu bile z izdajo izpodbijanega akta M. (v obliki predhodnega dovoljenja za GSM) brez javnega razpisa in brez njegove vednosti, kršene njegove nevedene temeljne ustavne pravice in svoboščine.

4.Ustavna pritožba je bila v postopku preizkusa poslana tako Upravi kot tudi M. kot prizadeti stranki. Uprava v odgovoru izpodbija očitnost kršitve predvsem zaradi možnosti (po njenem tudi pravilnosti) povsem drugačne uporabe prava glede ključnih pravnih vprašanj v tej zadevi, kot to sugerira pritožnik. Uprava izpodbija tudi vse druge procesne predpostavke za odločanje v tej zadevi, nasprotuje pa tudi zadržanju izvrševanja izpodbijanih aktov. Meni, da bi si D. moral prizadevati za pridobitev svojih dovoljenj in izčrpati sredstva v svojih postopkih, namesto da izpodbija dovoljenja dana M. Iz oglaševalnih akcij M. naj bi bilo tudi že dalj časa splošno znano, da ta opravlja GMS storitve mobilne telefonije. Šele iz odgovora Uprave je tudi razvidno, da so sporna radijska dovoljenja družbi M. z desetletno veljavnostjo in sicer za 55 radijskih dovoljenj z dne 12.12.1996 pod št. S 20854/00 do S 20899/00 , 12 radijskih dovoljenj z dne 23.1.1997 pod. št. S 21260/00 do S 21271/00 , 7 radijskih dovoljenj z dne 23.1.1997 pod št. S 21253/00 do S 21259/00, 65 radijskih dovoljenj z dne 25.4.1997 (pravilno 24.4.1997 kot izhaja iz listin) pod št. S 22201/00 do S 22265/00.

5.Odgovor Uprave je bil z dopisom z dne 12.6.1997 posredovan pritožniku. Pritožnik tako šele z dopolnitvijo ustavne pritožbe pravilno opredeli, da gre za ustavno pritožbe zoper posamične akte - radijska dovoljenja z desetletno veljavnostjo, izdana M. dne 12.12.1996, 23.1.1997 ter 25.4.1997 (pravilno 24.4.1997), svojo vlogo pa tudi sicer obširno dopolnjuje. Zatrjuje tudi, da mu je bila stranska intervencija v postopku za pridobitev radijskih dovoljenj družbe M. d.d. onemogočena, ker naj bi državni organi vodili postopek v strogi tajnosti. Iz dopolnitve ter dopolnitvi priložene kopije dopisa Uprave izhaja, da se je na zahtevo pritožnikovega pooblaščenca po vročitvi dovoljenja izdanega M., Uprava odzvala šele z dopisom z dne 12.5.1997 (ki ga je ta prejel šele dne 14.5.1997). Iz dopisa Uprave izhaja, mu bo ta ob predložitvi pooblastila družbe D., da je njen pravni zastopnik, omogočila vpogled dovoljenj izdanih družbi M. 6. Iz dodatnih pojasnil Uprave izhaja, da so bila družbi M. dovoljenja za radijske postaje (65 dovoljenj) z dne 24.4.1997 vročena dne 25.4.1997, pooblaščenec družbe D. pa je dne 7.5. 1997 zahteval vročitev teh dovoljenj po telefaxu. Na dopis Uprave pooblaščencu D. z dne 12.5.1997, da se mu bo ob predložitvi pooblastila omogočil vpogled dovoljenj, se ta ni odzval. Iz dovoljenj z dne 24.4.1997 je razvidno, da je pritožbo možno vložit v roku 15 dni od vročitve. Iz navedenega izhaja, da je pooblaščenec D., ki je predhodno v vseh postopkih jasno izrazil svoj interes glede opravljanja GSM storitev mobilne telefonije, kot tudi glede pridobitve radijskih dovoljenj, v odprtem pritožbenem roku glede dovoljenj z dne 24.4.1997 zahteval vročitev le-teh s pomanjkljivo vlogo (brez pooblastila). Uprava pa mu doslej v smislu 68. člena ZUP še ni določila roka, v katerem bi moral to pomanjkljivost odpraviti. Po določitvi roka za odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 7.5.1995 (kolikor te pomanjkljivosti ne bo pred tem sam odpravil) in po presoji upravnega organa, ali je na gre s tem tudi za zahtevo po 139. člena ZUP, ostaja v tem delu tako še redno pravno sredstvo - pritožba. V preostalem delu se pritožnik po vročitvi spornih dovoljenj lahko posluži tudi možnosti po 9. točki 249. člena ZUP, kolikor meni, da bi moral biti stranka v postopku izdaje spornih dovoljenj M., pa mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

6.Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnica s to ustavno pritožbo izrecno ne izpodbija aktov izdanih v postopkih v katerih si je prizadevala za pridobitev svojih radijskih dovoljenj s strani Uprave, se ni spuščalo v oceno, ali bi pritožnici katera od očitanih kršitev lahko nastala v njenem postopku, niti ali so izpolnjene procesne predpostavke za takšno odločanje.

7.Ker je pod pogoji drugega odstavka 51. člena ZUstS možno izjemoma odločati o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, v danem primeru pa se vlaga ta ustavna pritožba zoper akte izdane na prvi stopnji, brez izčrpanja rednih pravnih sredstev, je bilo potrebno skleniti kot v izreku. Ob tem obstoja ostalih procesnih predpostavk za izjemno odločanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS ni bilo potrebno preverjati.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek ter člana senata mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata:

dr. Tone Jerovšek