Jedro

Toženec je po pravnih pravilih paragrafa 1320 ODZ kot lastnik psa, torej kot oseba, ki mora žival učinkovito nadzorovati, odgovoren za škodo, ki jo je pes povzročil, ko se je strgal z verige.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri je toženec dolžan plačati tožniku 20.064,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.9.1992 dalje do plačila, za škodo, ki jo je tožniku povzročil toženčev pes, ko je 13.10.1991 podavil 9 tožnikovih rac in 3 kokoši. Toženec je proti tej sodbi vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb ZPP -ja in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da obeh sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti, ker ne obrazlagata vzročne zveze med nastalo škodo in toženčevim psom. To je bistvena formalna pomanjkljivost iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Nepravilno pa so bila uporabljena tudi materialnopravna pravila iz nekdaj veljavnega paragrafa 1320 ODZ. Toženec bi moral imeti možnost, da se ekskulpira. To bi dosegel s preizkusom, ki ga je predlagal. Ko sta ga obe nižji sodišči zavrnili, sta tako kršili omenjena pravna pravila. Iz obeh revizijskih razlogov naj zato revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožniku in javnemu tožilcu Republike Slovenije. Nihče se na revizijo ni odzval (čl. 390/1 in 3 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene procesne kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo. Obe sodbi nižjih sodišč imata jasne in dovolj obširne razloge o tem, zakaj štejeta za dokazano, da je obravnavano tožnikovo škodo povzročil toženčev pes. Tožnikove race in kokoši so bile podavljene prav tistega dne, ko se je sicer privezani toženčev pes strgal z verige. Ograja kokošnjaka je bila dvignjena in psa po dogodku na domači parceli ni bilo. Pritožbeno sodišče pa tudi pravilno opozarja na tožnikovo reagiranje takoj po dogodku. Na podlagi takšnih razlogov se sodbi da preizkusiti, zlasti glede vzročne zveze. Zato nista bistveno formalno pomanjkljivi v smislu 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

V okviru drugega uveljavljanega revizijskega razloga, napačne uporabe materialnega prava, pa toženec v resnici uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Zavrnitev toženčevega predloga, da se napravi preizkus njegova psa, tako da bi ga zaprli v poln kokošnjak in bi tako dokazal, da ne davi perjadi, je dokazna ocena sodišča. Sodišče izvedbo določenega dokaza zavrne, ker oceni, da je nepotreben, ker je zadeva že dovolj pojasnjena, ali da je takšen, da za odločitev ni pomemben (čl. 300/2 ZPP, oziroma 370/3 ZPP). Ko je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčev pritožbeni predlog za preizkus s psom, zato ni kršilo materialnopravnih določb, temveč je odločalo o dejanskem stanju. Tega pa v reviziji ni mogoče izpodbijati (čl. 385/3 ZPP). Revizijsko sodišče mora zato pri preizkusu materialnopravne pravilnosti upoštevati dejanski zaključek obeh nižjih sodišč, da je podana vzročna zveza med tožnikovo škodo in ravnanjem toženčevega psa. Čim pa je tako, tudi materialnopravna pravilnost izpodbijane sodbe ni več vprašljiva. Toženec je po pravnih pravilih že navedenega paragrafa 1320 ODZ kot lastnik psa, torej kot oseba, ki mora žival učinkovito nadzorovati, odgovoren za škodo, ki jo je pes povzročil, ko se je strgal z verige. Škodo mora zato povrniti in sta dajatveni sodbi obeh nižjih sodišč popolnoma pravilni.

Revizijsko sodišče iz navedenih razlogov reviziji ni moglo ugoditi. Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.