Jedro

Sodišče prve stopnje je brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke in ne navedeni poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal ter ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor, še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodbe spor med tožnikom in delodajalcem. Obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podano odpoved. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, in da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je bil direktor tožene stranke v sporu.

Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če tudi bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., IV. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita (I. točka izreka) in razsodilo, da pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožnika pri toženi stranki preneha z dnem 29. 4. 2013 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še zmeraj traja ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, ga razporediti na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu za čas od 27. 4. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, ter mu do pisnega poziva nazaj na delo za vsak mesec obračunati bruto plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, v višini 783,66 EUR oz. višjo, navedeni znesek povišati za dodatek na delovno dobo, od tako obračunanega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sodišče je še naložilo toženi stranki, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino v znesku 3.918,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in mu povrne stroške postopka v višini 664,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, to je v točkah I., II., IV. in V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in „razveljavi“ I., II., IV. in V. točko izreka prvostopenjske sodbe in tožnika obveže na plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da so se s 1. 12. 2012, ko je stopila v veljavo uredba vlade, s katero so bile močno zmanjšane subvencije na področju dejavnosti projektiranja električne energije in fotovoltaičnih elektrarn, bistveno spremenile okoliščine v tej dejavnosti. Razlogi so bili uvedba 47 % carine v EU na kitajske module in ukinitev subvencij, zaradi česar je prišlo praktično do ustavitve izdelave elektrarn na trgu oz. v Sloveniji. Iz teh razlogov je tožena stranka ukinila delovno mesto projektant, ki so ga zasedli tožnik in ostali delavci, razen direktorja, je pa tudi uvedla dve novi delovni mesti, in sicer nadzornik sončnih elektrarn ter vzdrževalec sončnih elektrarn, na katero je razporedila preostala dva delavca. Za tožnika pa se dela pri toženi stranki ni našlo, saj je delo z elektrarnami skoraj povsem pošlo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zato ni mogoče šteti za nezakonito, ne glede na to, da so bili s tožnikom še tudi drugi problemi in spori. Ravnanja tožnika direktor tožene stranke ni bil dolžen prenašati v nedogled, zato je bil tožniku izdan sklep o čakanju na delo doma. V takšnem položaju se je tožena stranka, takoj, ko je prišlo do omenjenih sprememb na trgu fotovoltaike in ko je bil pri toženi stranki ugotovljen obstoj poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku, tudi poslužila te zakonske možnosti in tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi navaja še, da niti tožena stranka niti tožnik nista predlagala uporabe določbe 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi glede višine dosojene odškodnine pojasniti več, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza o tem, da naj bi se tožnik po odpovedi zaposlil drugje zgolj zaradi pridobitve socialnih zavarovanj. Sodišče prve stopnje tudi ni preverjalo, ali je tožnik medtem, ko je bil zaposlen pri ženi, kaj zaslužil oz. ali je bil zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh kaj oškodovan. Morebitni zaslužki tožnika so namreč zmanjševali škodo, ki bi jo utrpel zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 29. 3. 2013 (datum vročitve). Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je bil dejanski razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi spor z direktorjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšni so bili odnosi med tožnikom in direktorjem tožene stranke, v tej zvezi sodišče prve stopnje v sodbi povzema zaslišanja tožnika, direktorja tožene stranke A.A., in priče B.B.. Z gotovostjo sodišče prve stopnje zaključi, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica osebnih nesoglasij med tožnikom in direktorjem tožene stranke v zvezi s poslovnimi deleži tožene stranke oz. delitvijo dohodkov tožene stranke. Ugotavlja ozadje njunega spora in povzema dogajanje od avgusta 2012 dalje. Na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke sodišče prve stopnje zaključi, da je na njegovo srečo decembra 2012 stopila v veljavo Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (Ur. l. RS, št. 90/2012; v nadaljevanju Uredba), in je tako tožena stranka skušala položaj, ki je nastal zaradi osebnega konflikta, formalno urediti s sklicevanjem na Uredbo, ki naj bi povzročila manjši obseg dela. V posledici navedenega je tožena stranka ukinila delovno mesto projektanta, uvedla dve novi mesti nadzornika in vzdrževalca sončnih elektrarn, pri čemer je po mnenju sodišča prve stopnje dokazano, da tožena stranka zaradi spora tožniku ni ponudila dela na novih delovnih mestih, čeprav bi tožnik ta dela zmogel in znal opravljati.

Pritožba utemeljeno očita sodišču, da so sicer obstajala nesoglasja med tožnikom in direktorjem tožene stranke, vendar to ni bil razlog za odpoved, ki je bila podana zakonito iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke, kar pa po oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje pa pri tem ne ugotavlja dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ne ugotavlja, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal in ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor (pri čemer med pravdnima strankama navedeno niti ni bilo sporno, zato izvajanje dokaznega postopka v tej zvezi ni bilo potrebno), še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker je bil resničen razlog za odpoved pogodbe v sporu. Brez dvoma, obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podane odpovedi. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je sicer direktor tožene stranke tudi imel spor.

Pritožbeno sodišče zaključuje še, da tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Namreč, tudi, če bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena, kot to izhaja iz izpovedbe direktorja. Ob takšni predpostavki, torej, da ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah. Ni tudi jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da bi tožnik delo na delovnem mestu vzdrževalca ali nadzornika lahko opravljal, saj je (vsaj) direktor tožene stranke izpovedal, da sta bila druga delavca, ki ju je dejansko zaposlil na navedenih delovnih mestih in sta podpisala pogodbo o zaposlitvi za to bolj usposobljena. Tudi na tem mestu je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem pomanjkljiva. Dodati je potrebno še, da je dokazno breme za dokazovanje utemeljenosti odpovednega razloga na delodajalcu, to je toženi stranki, v tem okviru je zato tudi na njem dokazno breme, da tožnika ni mogel razporediti na nobeno drugo delovno mesto.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita še, da ne bi smelo postopati skladno z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in pogodbe o zaposlitvi sodno razvezati, saj niti tožnik niti tožena stranka takšnega predloga nista podala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, saj je tožnik takšen predlog izrecno podal že v tožbi (list. št. 3). Je pa utemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo višino dosojene odškodnine ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je odškodnino v višini 5 plač tožnika (3.918,30 EUR bruto) ocenilo le na podlagi dejanskega izvrševanja pogodbe o zaposlitvi od maja 2011 do avgusta 2012 in dejstva, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil drugje le zaradi ureditve zavarovalnega statusa. Drugih pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na višino denarne odškodnine po 118. členu ZDR(1), sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo v I., II., IV. in V. točki izreka ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnih rokov, ki jih določa ZDR, in ali je odpoved ustrezno obrazložena oz. ali vsebuje utemeljen razlog (česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo). Nato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika in v zvezi s tem natančno ugotoviti, ali je pri toženi stranki prišlo do upada poslovanja ter kako je navedeno vplivalo na delo preostalih zaposlenih, pri čemer naj bo še posebej pozorno na to ukinjanje enih in ustanavljanje drugih delovnih mest. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotavljati tudi, ali je bil tožnik usposobljen in zmožen opravljati delo na kakšnem drugem sicer obstoječem prostem delovnem mestu in katerem ter ali je bil za takšno delo bolj primeren kot drugi delavci, ki bi jih tožena stranka eventuelno tudi lahko zaposlila na teh delovnih mestih. Pri tem naj bo pozorno tudi na časovni okvir dane odpovedi tožniku in zaposlitev drugih delavcev na novonastalih delovnih mestih ter v zvezi s tem obveznost delodajalca, da delavca zaposli le na drugem prostem delovnem mestu. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, bo moralo upoštevaje navedbe obeh strank ponovno odločati tudi o višini odškodnine po 118. členu ZDR. V zvezi s tem bo moralo ugotavljati vse relevantne kriterije za njeno odmero, kot na primer skupno delovno dobo tožnika, delovno dobo pri toženi stranki, zaposlitev tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in višino plače, ki jo prejema pri novem delodajalcu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

Op. št. (1): Kriterije za odmero odškodnine je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd.