Jedro

Ločitev zapuščine (separatio bonorum) je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev. O upnikovemu predlogu za ločitev zapuščine sodišče odloči s sklepom, ki je konstitutiven in učinkuje samo v korist upnikov, ki so ločitev predlagali. Zapuščinsko sodišče mora nato ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek za poplačilo njihovih terjatev oziroma za zavarovanje njihovih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, zapuščinski postopek pa prekiniti do končanja teh postopkov. Šele tedaj bo namreč znan ostanek zapuščine, ki ga po poplačilu upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine, lahko podeduje zapustnikov dedič, zato do ugotovitve tega podatka ni mogoče izdati pravilnega sklepa o dedovanju. Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina, na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer ex nunc. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja.

Zapuščinsko sodišče je izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da je dolžnik postal dedič vsega premoženja po zapustnici, torej tudi prej ločenega premoženja, saj upnika s predlogom za izvršbo na ločeno premoženje nista uspela in ni več pogojev za prekinitev zapuščinskega postopka, temveč so podani pogoji za prenos tega premoženja na dediča. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je s tem sklep o ločitvi zapuščine izgubil svojo veljavo. Upnika sta tako izgubila položaj ločitvenih upnikov in posebno varstvo, ki ga ta položaj prinaša, dolžnik pa je kot dedič postal lastnik tudi premoženja, ki je bilo prej ločeno, in v taki vlogi za obveznosti zapustnice odgovarja kot univerzalni pravni naslednik z vsem svojim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 14. 4. 2017 (1. točka izreka sklepa) in sklenilo, da je dolžnik dolžan upnikoma v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti skupaj 1.028,12 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in postopek ustavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnika sta v predmetni zadevi zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov. Sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 31. 3. 2017. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

5. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da imata upnika pravico zahtevati poplačilo terjatve le do višine podedovanega premoženja in to le iz premoženja, ki je bilo s sklepom D 197/2014 z dne 19. 2. 2015 ločeno od premoženja dediča - dolžnika, zato je izvršba neutemeljeno dovoljena tudi na dolžnikovo posebno premoženje. Poleg tega sta upnika že vložila predlog za izvršbo na ločeno premoženje, postopek se vodi pod opr. št. In 18/2015 in še ni pravnomočno zaključen, zato je ponovna dovolitev izvršbe na to premoženje nezakonita. Dolžnik nato pojasnjuje potek dogajanja v postopku In 18/2015 in navaja, da je bil predlog za izvršbo tako na njegovo posebno kot na ločeno premoženje zavrnjen. Navaja, da je tako postopek glede ugovorov dolžnika, da upnika nimata pravne podlage za poplačilo svoje terjatve iz posebnega premoženja dediča - dolžnika, pravnomočno zaključen. Iz previdnosti dolžnik ugovarja tudi višini terjatve upnikov, saj v terjanem znesku ne izhaja iz izvršilnih naslovov, temveč je za več kot 60.000,00 EUR nižja.

6. Upnika sta v odgovoru na ugovor navedla, da dolžnik kot dedič odgovarja za dolgove svoje pokojne matere z vsem svojim premoženjem do višine podedovanega premoženja. Dejstvo je, da je dolžnik po svoji materi podedoval vse premoženje, ki nedvomno presega višino vseh terjatev. Sklep o ločitvi zapuščine je bil namreč izdan pred sklepom o dedovanju, sklep o dedovanju pa vsebuje iste nepremičnine kot sklep o ločitvi zapuščine. Z izdajo sklepa o dedovanju je tako sodišče spremenilo oziroma razveljavilo sklep o ločitvi zapuščine, saj sicer v sklepu o dedovanju ne bi zajelo istih nepremičnin kot v sklepu o ločitvi zapuščine (VSL sklep II Ip 2227/2013). Upnika sta še navedla, da je bil postopek In 18/2015 že pravnomočno končan, zato ni procesnih ovir za novo vložitev predloga za izvršbo, ter da višina izterjevane terjatve izhaja iz listin, ki so bile priložene k predlogu.

7. Dolžnik je z vlogo z dne 7. 12. 2017 vztrajal pri svojih ugovornih navedbah in trdil, da podedovano premoženje nikakor ne presega vrednosti terjatve, upnika pa skušata poplačilo realizirati iz premoženja dolžnika, ki ni bilo predmet dedovanja, in doseči poplačilo, ki ga drugače ne bi mogla realizirati. Stališče, da se upnika lahko poplačata tudi iz posebnega premoženja dolžnika, je v nasprotju s sodno prakso v primerih ločitve zapuščine. Sklep o ločitvi zapuščine je pravnomočen in nikoli ni bil razveljavljen, zato se lahko upnika poplačata le iz ločenega premoženja. Dodaja še, da je bil postopek In 18/2015 (sedaj In 4/2016) pravnomočno zaključen v delu, ki se nanaša na poplačilo terjatve iz posebnega premoženja dolžnika, in sicer je bil zahtevek upnikov zavrnjen z obrazložitvijo, da se lahko poplačata le iz podedovanega ločenega premoženja.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, višje sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da upnik na ugovor sploh ni odgovoril, zato bi moralo sodišče ugovorne navedbe dolžnika šteti za resnične. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je upnik v pravočasnem odgovoru na ugovor (prim. drugi odstavek 57. člena in prvi odstavek 58. člena ZIZ) dolžnikovim navedbam obrazloženo nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo njihovo vsebinsko utemeljenost. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da je upnik v odgovoru kot dokaz navedel listine v spisu brez ustrezne trditvene podlage, priložil pa je tudi več novih listin, za katere ni navedel, na kaj se nanašajo in kaj z njimi dokazuje, zato jih ni mogoče sprejeti kot dokaz. V odgovoru se je namreč upnik skliceval na listine, ki so že v spisu in v zvezi s katerimi je ustrezno in popolno trditveno podlago podal že v predlogu za izvršbo, novih listinskih dokazov pa ni ne predlagal ne priložil, zato je neutemeljen očitek o kršitvi določb o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, da se upnika lahko poplačata le iz premoženja, ki je bilo v zapuščinskem postopku ločeno od premoženja dediča. Ločitev zapuščine (_separatio bonorum_), kot jo opredeljuje 143. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev.1,2 O upnikovemu predlogu za ločitev zapuščine sodišče odloči s sklepom, ki je konstitutiven in učinkuje samo v korist upnikov, ki so ločitev predlagali.3 Zapuščinsko sodišče mora nato ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek za poplačilo njihovih terjatev oziroma za zavarovanje njihovih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, zapuščinski postopek pa prekiniti do končanja teh postopkov. Šele tedaj bo namreč znan ostanek zapuščine, ki ga po poplačilu upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine, lahko podeduje zapustnikov dedič, zato do ugotovitve tega podatka ni mogoče izdati pravilnega sklepa o dedovanju.4 Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina5, na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer _ex nunc_. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja (_cum viribus hereditatis_).6,7

10. Kot je v predmetni zadevi že obrazložilo sodišče prve stopnje, je bil v zapuščinskem postopku D 197/2014 dne 19. 2. 2015 izdan sklep o ločitvi zapuščine, ki je obsegal nepremičnine ID znak 1 in 2 ter terjatve zapustnice do ZPIZ in denarna sredstva pri bankah, upnika pa sta bila napotena, da na ločeno premoženje predlagata izvršbo. Upnika sta predlog za izvršbo vložila, sodišče pa je 20. 10. 2015 izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe na ločeno premoženje (pred tem je bila izvršba že dovoljena tudi na ostalo premoženje dediča). Po vloženih pravnih sredstvih sta bila tako sklep o izvršbi kot sklep o nadaljevanju izvršbe razveljavljena in predloga zavrnjena (natančen časovni potek dogajanja je pojasnilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče se v tem delu v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa). Sklep o izvršbi na posebno dolžnikovo premoženje je bil razveljavljen, ker pravno nasledstvo še ni bilo izkazano s pravnomočnim sklepom o dedovanju, posledično je bil razveljavljen tudi sklep o nadaljevanju izvršbe na ločeno premoženje. Pritožbenim navedbam, da je bilo na ta način pravnomočno odločeno, da se upnika lahko poplačata le iz ločenega premoženja (_res iudicata_), ni mogoče slediti, saj je bilo v sklepu In 4/2016 z dne 16. 2. 2017 jasno zapisano, da bosta upnika po izpolnitvi vseh pogojev zoper dolžnika lahko predlagala izvršbo na podlagi sklepa o dedovanju. Sklep z dne 16. 2. 2017 je po navedbah strank postal pravnomočen 14. 3. 2017, kar je res že po vložitvi predloga za izvršbo v predmetni zadevi, vendar pa še pred izdajo sklepa o izvršbi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za litispendenco.

11. Zapuščinsko sodišče je 10. 3. 2016 izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da je dolžnik postal dedič vsega premoženja po zapustnici, torej tudi prej ločenega premoženja, saj upnika s predlogom za izvršbo na ločeno premoženje nista uspela in ni več pogojev za prekinitev zapuščinskega postopka, temveč so podani pogoji za prenos tega premoženja na dediča. Kot je pravilo pojasnilo sodišče prve stopnje, je s tem sklep o ločitvi zapuščine izgubil svojo veljavo8, saj v nasprotnem zapuščinsko sodišče sklepa o dedovanju prej ločenega premoženja ne bi moglo izdati. V pritožbi smiselno zahtevane presoje, ali je bil sklep o dedovanju izdan pravilno, izvršilno sodišče ne more opraviti, temveč je to stvar odločanja o pravnih sredstvih v zapuščinskem postopku. Upnika sta tako izgubila položaj ločitvenih upnikov in zgoraj opisano posebno varstvo, ki ga ta položaj prinaša, dolžnik pa je kot dedič postal lastnik tudi premoženja, ki je bilo prej ločeno, in v taki vlogi za obveznosti zapustnice odgovarja kot univerzalni pravni naslednik z vsem svojim premoženjem (prim. 142. člen ZD) in ne le z ločenim premoženjem, kot neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Glede na opisane razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov glede obstoječe sodne prakse v zvezi z ločitvijo zapuščine, sprejeta odločitev pa je skladna z ustaljeno sodno prakso.

12. Skladno s prvim odstavkom 142. člena ZD je obveznost dediča omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja. Dedič se svoje odgovornosti za zapustnikove dolgove torej lahko razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem mora v ugovoru zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost.9 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik tak ugovor sicer podal, vendar pa v njem ni konkretno opredelil niti izkazal višine vrednosti podedovanega premoženja, zato trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil. Pritožbeno zatrjevano dejstvo, da tako dolžnik kot upnika poznajo realno vrednost podedovanega in vedo, da terjatev to vrednost presega, na pravilnost stališča sodišča prve stopnje ne vpliva, enako velja za pritožbene trditve, da mu teh navedb glede na to, da je uveljavljal ugovor omejitve izvršbe le na ločeno premoženje, niti ni bilo treba podati. Vsa zatrjevana dejstva je treba namreč uveljavljati določno in konkretizirano, dolžnikove navedbe pa tej zahtevi ne zadostijo.

13. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker v tem delu ne poda nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški pravilno odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

14. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Mag. Nana Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, Pravna praksa letnik 2012, številka 16-17, stran 19, GV Založba, d.o.o., 26. 4. 2012. 2 Milan Kreč, Đuro Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 506. 3 Kot zgoraj, enako tudi dr. Ana Božič Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten 2/2012, str. 22. 4 Tako mag. Nana Weber v Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, enako tudi dr. Ana Božič Penko v Ločitev zapuščine, str. 26 do 28, primerjaj še sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3865/2008 z dne 12. 11. 2008, I Cp 2091/2009 z dne 29. 9. 2009, II Cp 472/2011 z dne 15. 6. 2011 in I Cp 960/2011 z dne 28. 9 2011, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 351/2010 z dne 25. 5. 2010 in sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 294/2010 z dne 8. 7. 2010. 5 Dr. Nina Plavšak, Novosti ureditve stečaja zapuščine, Pravna praksa letnik 2013, številka 26, stran 6, GV Založba d.o.o., 4. 7. 2013, tako tudi dr. Ana Božič Penko v Ločitev zapuščine, str. 29. 6 Prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 237. 7 Prim. VSL sklep II Ip 3381/2014 z dne 29. 10. 2014. 8 Prim. VSL sklep II Ip 3381/2014 z dne 29. 10. 2014. 9 Prim. npr. VSL sklep II Ip 46/2017 z dne 22. 2. 2017.