Jedro

Sporna večstanovanjska stavba je bila zgrajena pred 1. 1. 2003. Tedaj veljavni predpisi so določali, da kupec stanovanja v večstanovanjski stavbi pridobi skupaj s stanovanjem tudi pravico uporabe stavbnega in funkcionalnega zemljišča (sedaj imenovano pripadajoče zemljišče), torej ne glede na to, ali je zemljišče posebej omenjeno v gradbenem dovoljenju za to stavbo ali v kupoprodajnih pogodbah za stanovanja ali ne.

Namembnost, prostorska pogojenost in funkcionalna povezanost spornega zemljišča s predmetno stavbo kažejo, da sporno zemljišče pripada vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne nasprotni udeleženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je v I., II. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - v I. točki izreka ugotovilo, da parcela št. 839/15, k.o. X predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-174 z naslovom A. 1, stoječi na parceli št. 839/6, k.o. X, ter je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe, - v II. točki izreka odločilo o vpisu parcele iz I. točke izreka v zemljiško knjigo v vrstnem redu zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, in sicer kot splošni skupni del stavbe ID znak 0000-174, - v III. točki izreka ugotovilo, da na severni strani parcele št. 839/15, k.o. X obstoji priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 798/3, k.o. X, na kateri stoji individualna garaža, ki se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi, - v IV. točki izreka ustavilo predmetni postopek v delu, ki se nanaša na predlog za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi, navedeni v I. točki izreka sklepa, in obsega parcele št. 839/14, 839/16 in 839/17, vse k.o. X, - v V. točki izreka izločilo iz obravnavanja te zadeve predlog, ki se nanaša na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi z ID znakom 0000-174 ter h garažnemu nizu na parcelah št. 798/3, 798/4, 798/5, 798/6, 798/7 in 798/8, vse k.o. X po parceli št. 839/16, k.o. X in ga vpisalo na novo kot samostojen predlog, - v VI. točki izreka izločilo iz obravnavanja te zadeve predlog, ki se nanaša na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama z ID znakoma 0000-174 ter 0000-173 po parceli št. 839/14, k.o. X in ga vpisalo na novo kot samostojen predlog,

2. Nasprotna udeleženka je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklep izpodbija v I., II. in III. točki izreka. Opozarja, da tudi novi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) kot primarno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča upošteva obstoj prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Poudarja, da je bila takratna parcela 778/1, k.o. X, namenjena javni površini in je po tedaj veljavnih prostorskih aktih ni bilo mogoče šteti kot funkcionalno zemljišče. Na podlagi leta 1960 potrjenega investicijskega programa za rekonstrukcijo ceste B. gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega je bil delno zgrajen objekt na zemljiščih 778 in 798, k.o. X, ni moglo šteti, da bi bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno potrebam za redno rabo hiše na naslovu A. 1 v delu, ki meji na cesto B. To potrjujejo tako parcelacija kot tudi lastniška razmerja. Ne drži ugotovitev izvedenke, da naj bi parc. št. 798, k.o. X nastala šele s parcelacijo parc. št. 778 in 779. Res pa se je od parcel 778 in 798, k.o. X v letu 1957 odmerilo zemljišče, tako da je nastala nova parcela št. 839. Pojasnjuje, kako je potekala parcelacija spornega območja. Če je bila v letu 1963 izvedena razlastitev zaradi rekonstrukcije B. in C. ceste, je bil namen odkupa zemljišča parc. št. 778/1 ravno v tem, da se rekonstruirata omenjeni cesti. Da je bila navedena parcela vključena v zemljišča, namenjena za rekonstrukcijo, bi moralo biti pri presoji utemeljenosti predloga upoštevano kot ključna okoliščina, saj je iz predložene dokumentacije razvidno, da ob že zaključeni gradnji zemljišča, ki je bilo v tistem času v lasti fizične osebe, ni bilo mogoče šteti kot pripadajoče zemljišče k objektu A. 1 (v nadaljevanju: predmetna stavba). To zemljišče (778/1) je bilo razlaščeno zaradi javnega interesa, z namenom, da postane grajeno javno dobro. Sodišče ni upoštevalo ugovora pritožnice, da je del zemljišča na južni strani javna površina in ga je treba šteti kot del B. ceste. Ugotovitve sodišča v zvezi z razlastitvijo B. ceste so v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče ne more opreti svoje odločitve na stanje in parcelacijo, ki je bila opravljena 10 let po izdelanem gradbenem dovoljenju za predmetno stavbo, tako da se glede na kasnejšo parcelacijo ugotavlja funkcionalno zemljišče k temu objektu. Kot relevanten prostorski akt ne more šteti osnutek Pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta med D. in E. cesto iz 50-ih let prejšnjega stoletja, saj ne gre za akt, ki bi bil dejansko sprejet in bi urejal isto območje. Sodišče le ugiba, da bi parc. št. 778/1, k.o. X lahko deloma predstavljala skupno pripadajoče zemljišče. Ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je štelo, da je celotna današnja parcela št. 839/15, k.o. X individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. V konkretnem primeru funkcionalnega zemljišča ni bilo treba določati, ker je z enotno parc. št. že opredeljeno funkcionalno zemljišče. Večkrat poudarja, da je treba pri določanju individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi upoštevati stanje v času gradnje in ne kasneje. Tudi z upoštevanjem določil Stanovanjskega zakona (SZ) je razvidno, da ni nikjer omenjena parc. št. 778/1, k.o. X, iz katere je kasneje nastala parc. št. 839/5, k.o. X. V času gradnje je bil stanovanjski blok delno zgrajen na zasebnem zemljišču. Zato tudi z upoštevanjem zakonskih določil ni mogoče šteti, da bi postali lastniki stanovanj hkrati solastniki sosednje parcele, ki je v času nakupa ni bilo mogoče šteti kot funkcionalno zemljišče niti k objektu na parc. št. 839/2 niti k 839/1, k.o. X. Da je bilo že ob parcelaciji prvotne parcele 839 v parc. št. 839/2 določeno funkcionalno zemljišče k novogradnji - sedaj A. 1a, hkrati pa je bilo s tem določeno tudi zemljišče k predmetni stavbi, sodišče ni upoštevalo in se o teh dejstvih tudi ni izjasnilo. Šlo je za nepremičnini z jasno določenima funkcionalnima zemljiščema, ki se med seboj nista prekrivali, kar potrjuje tudi Odločba o lokaciji št. 351-543/64 z dne 7. 1. 1966. Sodišče je v sklepu zmotno ugotovilo, da garaže niso služeči objekt k predmetni stavbi. Pri tem se ni opredelilo do odločbe z dne 25. 8. 1970, v kateri je kot investitor garaž določen hišni svet Š. cesta 127-129. Sodišče je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, čeprav so v njem citirana določila SZ v letu 2003 prenehala veljati, ter ni pravilno uporabilo določil 9. člena SZ in 211. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Kot individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi bi moralo določiti nekdanjo parcelo 839/1 k.o. X (v naravi dvorišče v izmeri 378 m²), kar je danes del parc. št. 839/5, k.o. X. Celotna parc. št. 839/5 z današnjo površino 866 m² je namreč nastala z združitvijo več parcel šele po izgradnji stavbe, prizidka in garaž. Zato ni pravne podlage, da bi se lahko celotno zemljišče določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi tudi iz razloga, ker bi na ta način etažni lastniki z odkupom stanovanj na podlagi določil SZ bili v boljšem položaju kot investitorji prizidka, ki so morali odkupiti pripadajoče zemljišče. Južna meja današnje parcele 839/5, k.o. X nakazuje mejo individualnega pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi. Sklep je v nasprotju z dejanskim stanjem tudi glede priposestvovane stvarne služnosti. V tem delu gre za javno pot, ki je bila ves čas do parcelacije v naravi jasno razmejena od parc. št. 778/1 in 798/2, k.o. X in se ne more šteti, da je v tem delu dostop namenjen zgolj za dostop do parc. št. 839/1, k.o. X, temveč gre tudi za dostop do parc. št. 798/2, ki je v lasti nasprotne udeleženke, oziroma za dostop do večjega števila parcel. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter ga v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, ki naj jih naloži v plačilo predlagateljem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlagatelji v pravočasnem odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotujejo pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlagajo zavrnitev pritožbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglašajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep glede izpodbijanih odločitev vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe. Ob tem se je opredelilo tudi do ugovora nasprotne udeleženke glede (grajenega) javnega dobra in glede drugih njenih navedb, s katerimi je oporekala predlagani ugotovitvi pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi. Na več mestih pritožbe smiselno očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako ne absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede protispisnosti ugotovitev sodišča v zvezi z razlastitvijo B. ceste.

6. Ne drži, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje štelo, da celotna današnja parcela št. 839/15, k.o. X predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da sporno zemljišče (to je del zemljišča parc. št. 839/5, ki obkroža predmetno stavbo z njene južne, vzhodne in severne strani1), predstavlja tisti minimalni pas zemljišča, ki ga ta stavba nujno potrebuje za svojo redno rabo. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke urbanistične stroke in na lastne ugotovitve z dveh narokov, ki ju je opravilo na kraju samem. Glede na konkretno prostorsko ureditev in urbanistične standarde, ki so veljali v času družbene lastnine in izhajajo iz mnenja izvedenke, ter upoštevaje ugotovljeno preteklo rabo tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da so predlagatelji pridobili pravico uporabe na spornem zemljišču in posledično lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki je začel veljati 25. 7. 1997. Ob tem gre v zvezi s pritožbeno kritiko glede izvedenkine uporabe osnutka Pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta med D. in E. cesto iz 50. let prejšnjega stoletja dodati, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, zakaj je kot referenčni primer urbanističnega standarda v tistem času in okolju uporabila osnutek navedenega akta (glej 15. stran izpodbijanega sklepa).

7. Sporna večstanovanjska stavba je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 (leta 1951). Tedaj veljavni predpisi so določali, da kupec stanovanja v večstanovanjski stavbi pridobi skupaj s stanovanjem tudi pravico uporabe stavbnega in funkcionalnega zemljišča (sedaj imenovano pripadajoče zemljišče), torej ne glede na to, ali je zemljišče posebej omenjeno v gradbenem dovoljenju za to stavbo2 ali v kupoprodajnih pogodbah za stanovanja ali ne.3 Etažni lastniki predmetne stavbe so torej pravico uporabe na pripadajočem zemljišču dobili ex lege (na podlagi samega zakona).4 V postopku po ZVEtL-15 velja domneva, da je lastnik stavbe hkrati tudi lastnik zemljišča, za katero sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Ta domneva je izpodbojna, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je na tistem udeležencu postopka, ki se z njo ne strinja.6

8. V konkretnem primeru nasprotna udeleženka temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. V izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati, da celotno sporno zemljišče predstavlja površino, ki je v relevantnem času imela status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Ugovor javnega dobra je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.7 Kakšnemu javnemu namenu naj bi služilo sporno zemljišče parc. št. 839/15, ki leži neposredno ob predmetni stavbi ter v naravi predstavlja pas zelenice, tlakovano površino in zaprto makadamsko dvorišče, nasprotna udeleženka ni pojasnila.

9. Pritožnica nima prav, ko poudarja, da tudi novi ZVEtL-1 kot primarno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča upošteva obstoj prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Kriteriji za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča so v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 navedeni zgolj primeroma in niso razvrščeni po pomembnosti (ne delijo se na primarne in subsidiarne), saj raznolike situacije v praksi zakonodajalcu onemogočajo oblikovanje trdih taksativnih pravil. Pravilna presoja je odvisna od več okoliščin konkretnega primera.8 Četudi je kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (prostorsko načrtovanje ali opredelitev v posamičnih pravnih aktih) v praksi uporabljen zelo pogosto in velikokrat zadostuje za določitev obsega pripadajočega zemljišča k določeni stavbi, ne gre za edini, izključni ali primarni kriterij.9 Tako se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019, in sicer za primer, za rešitev katerega je sicer uporabilo določila Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), ki je v četrtem odstavku 7. člena izrecno določal navedeni kriterij kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča.10

10. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da sporno zemljišče parc. št. 839/15 predstavlja pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi, upoštevalo vse štiri zakonske kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZEVtL-1 (glej 19. točko obrazložitve). Kot bistvena gre pri tem izpostaviti 2. in 3. kriterij (to je pogoj namembnosti zemljišča v razmerju do stavbe oziroma stanje v naravi ter pogoj pretekle redne rabe zemljišča). Javna raba zemljišča, ki jo je zatrjevala nasprotna udeleženka, v obsegu ugotovljenega pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi v dokaznem postopku ni bila ugotovljena.11

11. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavljajo predlagatelji, ni pravno pomembno sklicevanje nasprotne udeleženke na podatke, ki naj bi utemeljevali njen ugovor javnega dobra (pretekle parcelacije, podatki zemljiške knjige in katastra, nerealizirana rekonstrukcija ceste, domnevni namen razlastitve, odkup zemljišča za rekonstrukcijo od fizične osebe). Da je bilo ob že zaključeni gradnji sporno zemljišče delno v lasti fizične osebe in kasneje razlaščeno zaradi javnega interesa (z namenom, da postane grajeno javno dobro), ni ključna okoliščina, zaradi katere spornega zemljišča ni mogoče šteti kot pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Kot že rečeno, nasprotna udeleženka ni uspela dokazati, da naj bi sporno zemljišče služilo javnemu namenu. Za južni del zemljišča, glede katerega so predlagatelji zatrjevali, da prav tako predstavlja pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno upoštevalo, da predstavlja javno površino (B. cesta, pločnik ob njej ter 1,50 m pas zemljišča severno od pločnika, kjer se nahaja javna razsvetljava ter ostala javna napeljava) in je ta del izločilo iz ugotovljenega obsega individualnega pripadajočega zemljišča (glej zadnji odstavek 15. točke, drugi odstavek 18. točke in 19. točko obrazložitve sklepa).

12. Kako je vplivala parcelacija zemljišča parc. št. 839 oziroma gradnja sosednjega objekta - prizidka (tedaj Š. cesta, sedaj A. ulica 1a) na obseg pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, je sodišče prve stopnje pojasnilo na 17. in 18. strani izpodbijanega sklepa, zato ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da se do tega ni opredelilo. V zvezi z navedenim gre še dodati, da ni nepomembno, kakšna je bila končna realizacija gradnje predmetne stavbe ter kako sta na obseg ugotovljenega pripadajočega zemljišča vplivali gradnja prizidka in gradnja bližnjih garaž.

13. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nasprotna udeleženka v predmetnem postopku ni uspela izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Namembnost, prostorska pogojenost in funkcionalna povezanost spornega zemljišča s predmetno stavbo kažejo, da sporno zemljišče pripada vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne nasprotni udeleženki.

14. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da garaže severno od predmetne stavbe niso služeči objekti k tej stavbi, temveč samostojni objekti. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjajo, da nasprotna udeleženka sploh nima pravnega interesa za drugačno ugotovitev oziroma da ne pojasni, kako naj bi ta zanjo sporna ugotovitev vplivala na njene pravice in pravne interese.

15. Že glede na samo lego tistega dela spornega zemljišča, na katerem je bilo ugotovljeno priposestvovanje stvarne služnosti za potrebe dovoza in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika garaže na parc. št. 798/3, ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da gre v tem delu za javno pot, ki omogoča dostop do večjega števila parcel oziroma do parcele št. 798/2, ki je v lasti nasprotne udeleženke. Del spornega zemljišča, na katerem je bila ugotovljena stvarna služnost, se namreč nahaja severno od predmetne stavbe, parcela št. 798/2 (na kateri je postavljen spomenik) pa vzhodno od predmetne stavbe, pri čemer je vmes med predmetno stavbo in omenjeno parcelo še makadamska cesta, ki niti ne sodi v obseg ugotovljenega individualnega pripadajočega zemljišča. 16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)12).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP.

1 V naravi gre na južni strani za pas zelenice, na katerem se nahaja drog za obešanje perila, na vzhodni strani za pas zelenice ob robu dovozne poti, na katerem sta prostor za smetnjake in vodomerni jašek za predmetno stavbo, ter na severni strani za del tlakovanega pasu, kjer se nahaja vhod v predmetno stavbo, in makadamsko dvorišče, namenjeno dostopu, dovozu, parkiranju na prostem, deloma kot prostor, ki služi dovozu v garažo na parc. št. 798/3, ter kot manipulativna površina ob predmetni stavbi. 2 Če v gradbenem dovoljenju za predmetno stavbo pripadajoče zemljišče ni bilo posebej opredeljeno, to še ne pomeni, da k tej stavbi ne spada nobeno pripadajoče zemljišče. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 1218/2020 z dne 7. 9. 2020 v 8. točki obrazložitve in VSL sklep 1684/2018 z dne 8. 5. 2019 v 13. in 19. točki obrazložitve. 4 Podobno VSL sklep I Cp 453/2020 z dne 26. 8. 2020 v 8. točki obrazložitve. 5 Ta zakon je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi prehodne določbe 57. člena ZVEtL-1. 6 Glej članek Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, objavljen v reviji Odvetnik, št. 4/2017, 5. 10. 2017. 7 Glej ibidem. Primerjaj tudi VSL sklep II Cp 1563/2019 z dne 4. 12. 2019 in VSL sklep I Cp 1684/2018 z dne 8. 5. 2019. 8 Glej članek Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, objavljen v reviji Odvetnik, št. 4/2017, 5. 10. 2017. 9 Tako tudi VSM sklep I Cp 469/2017 z dne 28. 7. 2017. 10 "Vrhovno sodišče sodi, da podlaga za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča stavbe ne morejo biti (zgolj) upravni akti iz časa gradnje, temveč je treba uporabiti (tudi) rezervne kriterije, in sicer ne le v primeru spoznavne stiske, ampak tudi v primeru, ko slednji (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji) pokažejo, da se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil. Nasprotno stališče je preveč togo" (del 47. točke obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019). 11 Primerjaj VSL sklep I Cp 1218/2020 z dne 7. 9. 2020 v 14. točki obrazložitve. 12 Ker se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019), je treba upoštevaje prehodno določbo 216. člen ZNP-1 uporabiti določila prej veljavnega zakona, to je ZNP (Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami).