Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog zagovornice obtoženca, naj se neposredno zasliši izvedenec daktiloskopske stroke, saj sta pred danim predlogom obtoženec in njegova zagovornica strinjala, da se mnenje izvedenca prebere, saj nanj nista imela nikakršnih pripomb ter je zagovornica celo pripomnila, da je mnenje popolno in izčrpno. Ker tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. 371. čl. ZKP je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožbi obt. D. J. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obt. D. J. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ in mu zanj določilo kazen 2 leti in 3 mesece zapora ter mu nato ob upoštevanju pravnomočno izrečenih kazni 5 let zapora in 2 leti zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. I K 665/99 z dne 21.9.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Kp 317/99 z dne 15.3.2000, zaradi kaznivih dejanj po čl. 183/II KZ in po čl. 182/I KZ, izreklo enotno kazen 8 (osem) let in 8 (osem) mesecev zapora ter mu vanjo vštelo čas, prebit v priporu od 12.2.1999 dalje. Obtožencu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let, mu v plačilo naložilo odškodninske zahtevke oškodovancev deloma ali v celoti ter s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegova zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, podrejeno pa je zagovornica tudi predlagala, naj sodišče druge stopnje samo opravi javno obravnavo v navzočnosti izvedenca in nato izpodbijano sodbo spremeni v delu, v katerem se ugotavlja odgovornost obtoženca za premoženjske delikte. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih, enako mnenje pa je podal tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotni višji državni tožilec. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na sejo senata obtoženca in njegove zagovornice ni povabilo, saj nihče od njiju tega v pritožbah ni zahteval, pri čemer sodišče druge stopnje tudi danega predloga zagovornice za izvedbo javne obravnave pred senatom višjega sodišča ni moglo upoštevati kot predloga za udeležbo zagovornice na seji senata. Obravnavo pred sodiščem druge stopnje se namreč v skladu z določbo I. odst. 380. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi zato, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da že izvedene dokaze ni potrebno ponavljati, nobena od strank pa ni predlagala novih dokazov, sodišče druge stopnje na seji senata ni odločilo, naj se opravi obravnava (II. odst. 379. čl. ZKP). Pritožbi nista utemeljeni. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb obtoženca in njegove zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v celoti sledilo napotkom, navedenim v sklepu sodišča druge stopnje (opr.št. I Kp 1317/99 z dne 15.3.2000), saj je v kazenski postopek tokrat pritegnilo sodnega izvedenca za daktiloskopijo in obuvala ter ponovno zaslišalo pričo K. K. in po tako dopolnjenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil očitana štiri kazniva dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je tudi v celoti kazensko odgovoren. Utemeljeno se je namreč oprlo na izvedensko mnenj mag. E. D., ki je v celoti preveril ugotovitve in zaključke iz strokovnih mnenj policije, na katere se je v prvem postopku oprlo sodišče prve stopnje, in sicer tako, da je pridobil obtoženčeva obuvala znamek "Asics Gel" št. 43,5, zasežene obtožencu dne 12.2.1999 ter primerjal na kraju vseh štirih storitev kaznivih dejanj najdene odtise z odtisi teh obuval. Pri tem je potrdil, da udeležbo obtoženca pri prvoočitanem kaznivem dejanju potrjuje kar pet individualnih značilnosti najdenega odtisa, pri drugoočitanem kaznivem dejanju štiri takšne karakteristike, pri tretjeočitanem kaznivem dejanju šest karakteristik in pri četrtoočitanem kaznivem dejanju pet oziroma tri karakteristike. Izvedenčev zaključek, da so na kraju storitve kaznivih dejanj zavarovane sledi v vseh primerih identične z odtisom desnega ali levega podplata obuvala, zaseženega obt. J., je prepričljiva in zanesljiva ter le še dodatno potrjena z izvedenčevim citatom ameriškega strokovnjaka za identifikacijo obuval, da že dve individualni značilnosti izključujeta možnost, da bi se enaki dve karakteristiki pojavili na istem mestu pri obuvalu enakega osnovnega vzorca v razmerju 1:127,992.000, pri treh karakteristikah pa je ta možnost že 1:683 milijardam. Ugotovitve in zaključki izvedenca, ki jih kot izčrpne in precizne ocenjuje tudi obtoženčeva zagovornica v pritožbi in katera tudi na glavni obravnavi glede njih ni imela nikakršnih pripomb, so že sami za sebe zadosten dokaz o obtoženčevi krivdi ter njihova prepričljivost ni omajana z izpovedjo ponovno zaslišane priče K. K., ki se je tokrat spominjal le še tega, da sta se s prijateljem peljala po klancu z motorjem, v trgovini pa je pri tem videl nekoga z rdečo bundo. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji obtoženca, da ga je sodišče za to kaznivo dejanje spoznalo za krivega brez kakršnihkoli dokazov in da izpodbijana sodba temelji na goli konstrukciji. Neutemeljeno pa tudi obtoženčeva zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje izvedenca. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.6.2000, je sodišče prve stopnje v soglasju s strankami prebralo tudi vsa strokovna mnenja in izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca E. D. ter je nato zagovornica ob ugotovitvi, da je izvedensko mnenje jasno in natančno, kljub vsemu predlagala, da sodišče na glavni obravnavi izvedenca zasliši, ker je ocenila, da bi to lahko bilo v korist obtoženca glede na dejstvo, da z njim ni mogla komunicirati v tolišni meri, da bi lahko sprejela dokončno odločitev o dokaznih predlogih. Navedeni razlog pa nima opore v določbah ZKP, saj je zagovornica sama ugotovila, da je mnenje precizno in popolno in tedaj ni nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti z zaslišanjem izvedenca (čl. 258 ZKP), enako kot obtoženec pa se je strinjala, da se takšno izvedensko mnenje prebere (čl. 340/II ZKP). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zagovornice zavrnilo, saj s tem pravice obrambe obtoženca v ničemer niso bile kršene, kar je pojasnilo tudi v razlogih izpodbijane sodbe. Čeprav nobena od pritožb izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o posamični in enotni kazni, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter obtožencu določilo primerno zaporno kazen ter mu ob upoštevanju pravnomočno izrečenih kazni petih in dveh let zapora zaradi kaznivih dejanj po čl. 183/II KZ in 182/I KZ, izreklo nato tudi ekvivalentno enotno kazen 8 let in 8 mesecev zapora. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje tudi pri tem pravilno uporabilo kazenski zakon, pri čemer tudi niso podani kršitve materialnega ali procesnega zakona, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni. Čeprav obtoženec in njegova zagovornica s svojima pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.