Jedro

Tožena stranka se je pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje, pravilno oprla na 3. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi je utemeljen in primeren tudi v smislu, da je z njim mogoče na učinkovit način uresničevati legitimen cilj zakonodajalca. Izpodbijani ukrep je tudi nujen, kajti milejši ukrep, kot je na primer izrek omejitve gibanja na območje Azilnega doma, glede na individualne konkretne okoliščine obravnavane sporne zadeve, ne bi imel učinka. Velja sorazmerje med posegom v tožnikovo pravico (iz 19. člena Ustave RS) in varstvom pravic drugih prosilcev za azil, ki so bili tako kot tožnik med časom trajanja postopka priznanja mednarodne zaščite nastanjeni v Azilnem domu (to je zlasti pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic v smislu 34. in 35. člena v povezavi z 22. in 15. členom Ustave RS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. alinee 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011) tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 4. 2012 do 11. 7. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 20. 2. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, dne 11. 4. 2012 pa mu je bil ustno naznanjen izpodbijani ukrep začasne omejitve gibanja zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih v smislu 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Nadalje navaja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da so zaradi ravnanja tožnika dne 11. 4. 2012 podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih je ogroženo življenje drugih, in sicer da je morala dne 11. 4. 2012 zaradi nasilništva tožnika v Azilnem domu posredovati policija in da je tožnik fizično ogrožal življenja vsaj dveh drugih prosilcev za mednarodno zaščito, zaradi česar sta A.A., državljan Somalije, in B.B., državljan Jemna, podala izjavo o ogroženosti psihosocialni službi Azilnega doma, dne 12. 4. 2012 pa tudi prijavo pri Policijski postaji Vič. Iz dokumentacije je razvidno, da se je dne 11. 4. 2012 tožnik v alkoholiziranem stanju ob približno drugi uri zjutraj sprl z drugim prosilcem, A.A., s katerim delita skupno sobo v Azilnem domu. Slednji je alkoholiziranega tožnika udaril v nogo, ta pa mu je udarec vrnil, poleg tega pa ga je pljunil. Varnostnica azilnega doma je zaradi pretepa poklicala policijo, vendar je alkoholizirani tožnik tudi po prihodu patrulje PP Vič nadaljeval s kršitvijo in med drugim še naprej A.A. pozival k pretepu, kljub opozorilom policistov, naj preneha s kršitvami, česar tožnik ni upošteval, zato sta policista uporabila prisilna sredstva ter mu odredila tudi pridržanje. Vendar mu je bila še pred tem nudena zdravniška oskrba in pomoč v Univerzitetnem kliničnem centru, kjer je prejel ustrezno zdravstveno oskrbo in mavec, zdravnik pa je ugotovil, da je tožnik sposoben za pridržanje. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema izjavi imenovanih prosilcev za mednarodno zaščito, ki sta skupaj s tožnikom nastanjena v skupni sobi: to sta A.A., državljan Somalije, in B.B., državljan Jemna, ki sta izjavi podala pri psihosocialni službi Azilnega doma, v katerih sta opisala omenjeni dogodek in navedla, da se tožnika močno bojita ter da naprošata vodstvo Azilnega doma, da s svojimi ukrepi prepreči nadaljnje grožnje, ustrahovanje in maltretiranje s strani tožnika, ki jima grozi in je še posebej nevaren, ko je pijan, saj takrat izgubi nadzor nad svojim ravnanjem. Predhodno naj bi jima grozil s kuhinjskim nožem, ob opisanem incidentu pa jima je grozil z razbito steklenico. Ko se je opisani incident zgodil, sta oba imenovana že spala v skupni sobi, medtem pa je tožnik s svojim prijateljem C.C., ki je državljan Alžirije, v njihovi skupni sobi užival alkohol in razgrajal ter poskušal zažgati posteljo, na kateri je spal A.A., zaradi česar naj bi kasneje prišlo do prerivanja in prerekanja, tožnik pa je ob tem s steklenico, ki jo je pred tem razbil, grozil A.A., vendar mu je steklenico ob prerivanju odvzel njegov prijatelj, na kraj dogodka pa naj bi prišel varnostnik. Steklenico je tožnik nato odvrgel skozi okno. Nadalje sta imenovana še navedla, da tožnik pije vsak dan in da je pravzaprav neprestano pijan in zaradi tega tudi nevaren. Ob opisanem pretepu naj bi tožnik brcnil v vrata in si poškodoval nogo ter hkrati grozil, da se jima bo za to poškodbo še maščeval, zaradi vsega opisanega pa se tožnika zelo bojita. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da je 11. 4. 2012 o tožniku izdala poročilo tudi psihosocialna služba azilnega doma, v katerem med drugim navaja, da mu je bil ob nastanitvi v azilni dom posredovan hišni red azilnega doma, ki pa ga tožnik krši že od prvega dne dalje, tako da njegove kršitve obsegajo pijančevanje, zamujanje, grožnje ter verbalne in fizične napade na stanovalce azilnega doma. Tožnik se sicer ne druži veliko z ostalimi nastanjenimi v azilnem domu, velikokrat pa je opit in nepripravljen za kakršnokoli sodelovanje, tako s psihosocialno službo, kot z nevladnimi organizacijami, ki v azilnem domu izvajajo razne dejavnosti. Večino časa prespi v sobi. V komunikaciji izraža jezo, agresijo, prezir in nespoštovanje avtoritete, ob svojih prošnjah pa je bil zelo neučakan in se je jezil, če zahtevanega ni dobil takoj. V odnosu z ostalimi prosilci v azilnem domu je nesocialen in konflikten, predvsem s svojima sostanovalcema v sobi, ki izražata strah pred njim. Tožnik je, med drugim, pijan v jedilnici zahteval kosilo, čeprav je zamudil več kot pol ure in tedaj je na prošnjo varnostnika delavec psihosocialne službe azilnega doma prvič kontaktiral s tožnikom, ki je, po njegovih ugotovitvah, kadar je opit in vznemirjen, v svojih reakcijah agresiven in se ob razburjenju ne zna ustaviti. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na mnenje psihosocialne službe azilnega doma, ki je v svojem poročilu navedla, da je tožnik konfliktna osebnost, ki pogosto krši hišni red in je pogosto pijan, v takem stanju pa nepripravljen za kakršnokoli sodelovanje. Zaradi njegovih dejanj in obnašanja, s katerim je pogosto kršil hišni red, pa so pomoč pri psihosocialni službi iskali drugi prosilci za azil, nastanjeni v azilnem domu, prav tako pa so zaradi opisanih dejanj podali prijavo na policiji. Zato je po oceni tožene stranke mogoče le z izrečenim ukrepom omejitve gibanja na prostore Centra za tujce zagotoviti, da tožnik ne bo ogrožal življenja drugih prosilcev, nastanjenih v Azilnem domu in uslužbencev psihosocialne službe azilnega doma ter predstavnikov nevladnih organizacij, ki v azilnem domu izvajajo dejavnosti, saj zaradi dejanj in obnašanja tožnika, ki je ostalim prosilcem že večkrat fizično grozil, tožena stranka ugotavlja, da so podani utemeljeni razlogi za izrek omenjenega ukrepa zaradi ogrožanja življenja drugih in da je zaradi preprečitve hujših posledic izrečeni ukrep omejitve gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ nujen, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. V zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZMZ, po katerem se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alinea) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (2. alinea), se je tožena stranka odločila za omejitev gibanja na Center za tujce, saj omejitev na območje Azilnega doma, glede na to, da tožnik ogroža življenje drugih prosilcev v azilnem domu, v konkretnem primeru ne bi imela učinka.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da iz poročila psihosocialne službe sicer izhaja, da se tožnik večkrat napije, zamuja, grozi ter sostanovalce verbalno in fizično napada, vendar izpostavlja dejstvo, da je bil v konkretnem primeru poškodovan tožnik, ne pa ostali sostanovalci azilnega doma. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika njegov sostanovalec A.A. udaril v nogo, tožnik pa mu je udarec vrnil in ga pljunil, kar je po njegovem mnenju normalna reakcija napadenega človeka, zlati človeka, ki je pod hudim psihičnim pritiskom, kar prosilci za mednarodno zaščito zagotovo so. Nadalje navaja, da so zaradi pretepa v azilnem domu poklicali policijo ter da je tožnik še po prihodu policistov pozival A.A. k pretepu, vendar to glede na njegovo alkoholiziranost in doživeti napad ter omenjeni psihični pritisk po mnenju tožnika niti ni nenavadno. Dalje še navaja, da se je tožnik v konkretnem primeru le branil, sodne odločbe, ki bi ugotovila, da je tožnik kriv, pa še ni prejel. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine upravnega spisa, ki ga je sodišču skupaj z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka ter na podlagi 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika.

Na glavni obravnavi dne 23. 4. 2012 je tožnik med drugim izpovedal, da se je dne 11. 4. 2012 res zgodil prepir med tožnikom in njegovima sostanovalcema v njihovi skupni sobi v Azilnem domu. Pred prepirom je po lastnih navedbah edino tožnik zaužil alkohol, tako kot ga tudi sicer vsako soboto, le da je tokrat v manjši količini, medtem ko njegova sostanovalca alkohola nikoli ne uživata, niti ga nista pred izbruhom omenjenega prepira. Sicer pa tožnik po lastni izjavi z njima nikoli ni imel nobenega problema, saj onadva nista tožniku nikoli grozila. Tožnik se z njima ne razume in se prostovoljno ne druži. Na posebno vprašanje, kako se je omenjenega dne prepir začel, pa je tožnik izpovedal, da je on od svojih dveh sostanovalcev ob dveh ponoči zahteval, da ugasneta luči, ker si želi tožnik zaspati, vendar niti po tem pozivu njegov sostanovalec, Somalec A.A. ni hotel ugasniti luči, pač pa je bil do tožnika nasilen ter je celo izrekel prekletstvo nad tožnikovo materjo. V zvezi s pisnima izjavama tožnikovih sostanovalcev, ki sta mu bili na glavni obravnavi prebrani in prevedeni, je tožnik izpovedal, da s sostanovalcem iz Jemna tožnik sicer nima nobenih problemov, čeprav ne drži, kar je imenovani navedel v svoji izjavi, da naj bi mu tožnik nekaj dni pred omenjenim dogodkom grozil z nožem, kar je tožnik v svoji izpovedbi izrecno zanikal, pač pa mu je tožnik po lastnih navedbah prvič grozil ob omenjenem dogodku (dne 11. 4. 2012). Na posebno vprašanje svoje pooblaščenke, ali tudi njegova sostanovalca tožniku kaj grozita, je tožnik jasno izpovedal, da on z njima nikoli ni imel nobenega problema.

Glede na navedeno se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje, oprla na 3. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Sodišče namreč po navedenem sledi v celoti utemeljitvi izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka oprla na 3. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ, zato razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka sodišče ne ponavlja, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, po katerem sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi).

Tudi po presoji sodišča je izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi utemeljen, saj bo le tako mogoče zagotoviti uresničitev namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval s citirano zakonsko določbo 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki sicer sama po sebi pomeni poseg v ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS, v ustavne pravice pa je dopustno poseči le, če je poseg v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), zato je sodišče zakonitost izpodbijanega akta preizkusilo še z vidika načela sorazmernosti. Uporaba načela sorazmernosti v konkretnem primeru kaže, da je sporni ukrep oziroma poseg predpisan z zakonom, in sicer s citirano določbo 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je dovolj jasna, tako da ne omogoča arbitrarne uporabe ter ima legitimen cilj v tem, da se zavaruje varnost življenja drugih ali premoženja pred ogrožanjem in ne zgolj pred poškodbenimi dejanji, kot zmotno meni tožnik v tožbi, v kateri izpostavlja, da je ob omenjenem dogodku bil poškodovan samo tožnik.

Po presoji sodišča je predmetni poseg v tožnikovo pravico na podlagi izpodbijanega sklepa primeren tudi v tem smislu, da je z njim mogoče na učinkovit način uresničevati legitimen cilj zakonodajalca, saj je utemeljeno pričakovati, da že sam obstoj zakonske določbe, ki omogoča izrek omejitve gibanja v tovrstnih primerih, odvrača prosilce za mednarodno zaščito od ravnanj v smislu povzročanja razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja v smislu 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Test sorazmernosti, ki ga je v zvezi s presojo načela sorazmernosti naredila tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet, je pravilen tudi v naslednjem koraku, ki obsega test nujnosti. Sodišče se tudi v tem pogledu strinja s toženo stranko, saj tudi po presoji sodišča izpodbijani ukrep tudi nujen, kajti milejši ukrep, kot je na primer izrek omejitve gibanja na območje Azilnega doma, glede na individualne konkretne okoliščine obravnavane sporne zadeve, ne bi imel učinka, kot je pravilno ocenila že tožena stranka. Tudi z vidika poslednjega koraka v presoji načela sorazmernosti po presoji sodišča velja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico (iz 19. člena Ustave) in varstvom pravic drugih prosilcev za azil, ki so bili tako kot tožnik med časom trajanja postopka priznanja mednarodne zaščite nastanjeni v Azilnem domu (to je zlasti pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic v smislu 34. in 35. člena v povezavi z 22. in 15. členom Ustave RS), glede na lastne navedbe tožnika, da s svojima sostanovalcema sam tožnik ni nikoli imel nobenega problema ter da jima je tožnik ob opisanem dogodku 11. 4. 2012 prvič grozil ter da je bil on tedaj pod vplivom alkohola, ki ga tožnik redno uživa (sicer občasno, vsako soboto), medtem ko ga njegova sostanovalca sploh nikoli ne uživata.

Sodišče je glede na navedeno ocenilo, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko je tožniku omejila gibanje, prav tako prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je ob upoštevanju 3. odstavka 40. člena ZUS-1 po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri v obrazložitvi izpodbijanega akta, kot je predhodno povzet, obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, danega s strani zakonodajalca z določilom 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku pa je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, za kar pa, kot je predhodno obrazloženo, v obravnavanem primeru ne gre.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.