Jedro

V letni odmeri se upoštevajo vsi dohodki, izplačani v letu, zmanjšani za obračunane prispevke in priznane olajšave. Od davčne osnove se obračuna dohodnina po dohodninski lestvici. Če je odmerjena dohodnina višja od plačanih akontacij med letom, se dohodnina doplača, v nasprotnem primeru se zavezancu vrne. V tem primeru je prišlo do situacije, ko so se plače za september - november 2013 neupravičeno prištele k letu 2014 in plače za september - november 2016 k letu 2017. Zato je prišlo do zmanjšane dohodninske obveznosti v letu 2013 in 2016, na drugi strani pa do povečane dohodninske obveznosti v letu 2014 in 2017. Skupne obveznosti pa so bile za tožnika višje, saj je bila upoštevana nižja olajšava, kot bi bila ob siceršnji pravilni prijavi letnih dohodkov. V posledici takšnega ravnanja toženke (nepravočasno plačilo akontacije dohodnine od tožnikove bruto plače) je tožniku nastala škoda, s tem da je sodišče tudi izrecno ugotovilo, da je toženka ravnala naklepno, ko zaradi likvidnostnih težav ni pravočasno poravnala akontacije dohodnine za tožnika od njegove bruto plače v letu 2013 in 2016, posledično pa je davčni organ premalo plačano dohodnino, ki bi jo sicer morala plačati toženka kot akontacijo dohodnine, terjal od tožnika, ki je naloženo tudi izpolnil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se znesek 2.457,42 EUR zniža na 455,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 1.202,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2018 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (glede 24,43 EUR) je zavrnilo. Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe (glede 3.160,32 EUR) postopek delno ustavi, ter da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 2.457,42 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da je tožniku dolžna povrniti razliko pri plačilu dohodnine zaradi prepozne oddaje REK obrazcev. Tovrstne protipravnosti tožnik ni zatrjeval. Tožnik ni podal zadostnih trditev. Jasno je zatrjeval le razliko v neto plači, kar je bilo nato predmet umika tožbe. Višino škode je ugotovil izvedenec finančne stroke. Tožnik ni jasno navedel, kaj naj bi izvedenec sploh ugotavljal. To je nadomestilo sodišče s sklepom o postavitvi izvedenca, da naj poda mnenje o tem, kolikšna naj bi bila tožnikova dohodninska obveznost v letu 2014 in 2017, če bi toženka REK obrazce za leto 2013 in 2016 oddala pravočasno. Iz mnenja izhaja, da je moral tožnika zaprositi za predložitev odmerne odločbe za leto 2013, 2015 in 2016, da je lahko izdelal mnenje. Sodišče se je samo odločilo glede izvedbe dokaznega predloga, tako da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo vseh predpostavk odškodninske obveznosti toženke. Tudi ni pojasnilo, kaj pomeni nepravilno oddajanje obrazcev. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev sodišča o povračilu 109,33 EUR, ki temelji na dveh računih ter na izpovedi tožnika. Direktor toženke je izpovedal, da se ne spominja dogovora s tožnikom o nakupu delovne opreme, saj je za to skrbela toženka. Dokazno breme je na tožniku. Tožnik je trdil, da sam računov ne more pridobiti, čeprav tega ni izkazal, nakar je sodišče samo pridobilo računa, ki pa ne dokazujeta dogovora med tožnikom in toženko glede nakupa delovne obleke. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnik je umaknil tožbo za 3.160,32 EUR iz naslova razlike v plači. Sodišče pa je tožniku napačno priznalo vse stroške postopka. Napačno je uporabilo 158. člen ZPP. Zmotno je menilo, da se toženka na predsodni poziv tožnika v zvezi s tem delom zahtevka neupravičeno ni odzvala. Tožnikov poziv niti ni bil v zvezi z razliko v neto plači. Ni res, da je bil umik tožbe možen šele v posledici prejema izvedeniškega mnenja. Sodišče bi moralo o stroških odločiti glede na uspeh strank v postopku, ne pa da je toženki naložilo vse tožnikove stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je podal zadostno pojasnilo, zakaj spornih računov ni mogel pridobiti, saj ni bil naslovnik računov. Časovna neskladnost oddaje REK obrazca z izplačano plačo ne more pomeniti pravilne oddaje REK obrazca. Sodišče je glede odločitve o povračilu stroškov za delovno opremo oblikovalo pravilno dokazno oceno. Pravilno je odločilo tudi o stroških postopka. Umaknjena tožba se šteje kot da ni bila vložena.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

6. V tej zadevi pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje presoja drugič. Prvič je sodišče prve stopnje celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge (postavitev izvedenca finančne stroke, zaslišanje strank, predložitev listin) zavrnilo, česar pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 334/2019 z dne 28. 11. 2019 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je navedene dokaze izvedlo in jih vključilo v dopolnjeno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je utemeljen tako zahtevek, ki se nanaša na nepravilnosti pri plačevanju akontacije dohodnine - v zvezi z zamikom toženke pri oddaji REK obrazcev, v višini 1.093,44 EUR, kot tudi zahtevek, ki se nanaša na povračilo stroška delovne opreme v višini 109,33 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, kolikšna bi bila tožnikova dohodninska obveznost v letih 2014 in 2017, če toženka REK obrazce za leti 2013 in 2016 oddala pravočasno, sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca ekonomske stroke. Kot je poudarilo, stranki na mnenje izvedenca nista imeli pripomb. Nenezadnje tudi toženka v pritožbi ne nasprotuje izvedenskemu mnenju, ki je ključen dokaz za utemeljenost zahtevka v višini 1.093,33 EUR, pač pa skuša predvsem z ugovori procesne narave omajati navedeno odločitev.

8. S tem v zvezi ne drži, da tožnik ni podal zadostnih navedb za utemeljenost tega zahtevka. Tožnik je navajal, da je moral v letu 2014 in v letu 2017 doplačati dohodnino zaradi nepravilnega oddajanja REK obrazcev s strani toženke. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je s tem smisleno uveljavljal odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke pri oddaji REK obrazcev. Protipravnost je materialnopravno vprašanje, zato dodatne (dejanske) trditve s tem v zvezi niso bile potrebne. Tožba ni bila nesklepčna. Prav tako ni res, da iz sodbe ne izhaja, v čem naj bi bila nepravilnost pri oddajanju obrazcev. Tudi s tem v zvezi ni utemeljen očitek protispisnosti. Sama toženka je bila tista, ki je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je na njeni strani prišlo do zamika pri oddaji REK obrazcev. Sodišče torej ni samo, mimo navedb strank, izvedencu naložilo, da naj poda mnenje o tem, kolikšna bi bila tožnikova dohodninska obveznost v letu 2014 in 2017, če bi toženka REK obrazce za leto 2013 in 2016 oddala pravočasno. Pritožba poudarja, da je šele izvedenec pozval tožnika na predložitev odmernih odločb za leto 2013, 2015 in 2016, da je lahko izdelal mnenje. Vendar pa je tudi že toženka sama v odgovoru na tožbo navedla, da je potrebna predložitev teh odločb. Ne drži torej očitek, da se je sodišče kar samo odločilo za izvedbo dokazov, glede česar toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen pa je tudi materialnopravni očitek pritožbe, da iz sodbe ne izhajajo predpostavke odškodninske odgovornosti toženke (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Glede protipravnosti je relevantna obrazložitev sodišča prve stopnje, da se odmera dohodnine izvaja na letni ravni, pri čemer se upošteva datum izplačila plač, kar pomeni, da se upoštevajo plače od decembra preteklega leta (izplačane v januarju odmernega leta) do novembra odmernega leta, ki se izplačujejo v decembru odmernega leta. V letni odmeri se upoštevajo vsi dohodki, izplačani v letu, zmanjšani za obračunane prispevke in priznane olajšave. Od davčne osnove se obračuna dohodnina po dohodninski lestvici. Če je odmerjena dohodnina višja od plačanih akontacij med letom, se dohodnina doplača, v nasprotnem primeru se zavezancu vrne. V tem primeru je prišlo do situacije, ko so se plače za september – november 2013 neupravičeno prištele k letu 2014 in plače za september - november 2016 k letu 2017. Zato je prišlo do zmanjšane dohodninske obveznosti v letu 2013 in 2016, na drugi strani pa do povečane dohodninske obveznosti v letu 2014 in 2017. Skupne obveznosti pa so bile za tožnika višje, saj je bila upoštevana nižja olajšava, kot bi bila ob siceršnji pravilni prijavi letnih dohodkov. V posledici takšnega ravnanja toženke (nepravočasno plačilo akontacije dohodnine od tožnikove bruto plače) je tožniku nastala škoda, s tem da je sodišče tudi izrecno ugotovilo, da je toženka ravnala naklepno, ko zaradi likvidnostnih težav ni pravočasno poravnala akontacije dohodnine za tožnika od njegove bruto plače v letu 2013 in 2016, posledično pa je davčni organ premalo plačano dohodnino, ki bi jo sicer morala plačati toženka kot akontacijo dohodnine, terjal od tožnika, ki je naloženo tudi izpolnil. Sodišče je tako ugotovilo, da je bil tožnik glede odmere dohodnine v letu 2013 oškodovan za znesek 32,25 EUR, v letu 2014 za znesek 596,97 EUR, v letu 2017 za znesek 724,99 EUR, medtem ko je v letu 2016 neupravičeno prejel znesek 260,76 EUR. Skupno je bil torej oškodovan za 1.093,44 EUR. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, pri čemer toženka v pritožbi sami višini premoženjske škode niti ne nasprotuje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtveku tožnika za povračilo stroška kupnine v skupnem znesku 109,33 EUR za delovno obleko in delovne čevlje, glede česar je tožnik trdil, da jih je kupil po navodilu toženke. Toženka je zanikala, da bi tožniku naročila naj v njenem imenu in za njen račun kupi delovno opremo, katere strošek mu bo po predložitvi računa povrnila, češ da mu je vso potrebno delovno opremo zagotovila sama. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik ni dokazal dogovora o nakupu in tudi ne samega nakupa. Sodišče je upoštevalo jasno izpoved tožnika, da se je z direktorjem toženke dogovoril, da sam kupi potrebno delovno obleko, kar mu bo naknadno povrnjeno. Po izvedenem nakupu je direktorju izročil račune za delovno opremo, a mu toženka stroška ni povrnila. Tožnik je predložil tudi potrdila o plačilu s svojo bančno kartico, in sicer z dne 13. 12. 2017 za znesek 40,00 EUR kot plačilo računa družbi A. d. o. o. ter z dne 15. 12. 2017 za znesek 69,33 EUR kot plačilo računa družbi B. d. d. Ker je tožnik trdil, da računov ne more pridobiti iz razloga, ker je naslovnik računov toženka, je sodišče od družbe A. d. o. o. pridobilo račun z dne 13. 12. 2017 v višini 40,00 EUR, iz katerega izhaja, da je bil izdan za nakup čevljev znamke C.. Od družbe B. d. d. pa je pridobilo račun z dne 15. 12. 2017 v višini 69,33 EUR, iz katerega izhaja, da je bil izdan za dvoje delovnih hlač. Oba računa sta bila res izdana na ime toženke. To, da se direktor toženke ob svojem zaslišanju navedenega dogovora ni spominjal, nima večje teže kot ostali dokazi, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno verjelo tožniku. Ob tem je pravilno dodalo, da toženka tudi ni dokazala, da bi bila tožniku ustrezna delovna oprema v letu 2017 tudi že sicer zagotovljena. Zato je sodišče prve stopnje toženki utemejeno naložilo, da je tožniku dolžna povrniti še 109,33 EUR iz tega naslova.

11. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je sodišče celotne tožnikove stroške postopka naložilo v plačilo toženki. Toženka pravilno navaja, da sodišče zmotno ni upoštevalo deleža uspeha strank v postopku, ter da je napačno upoštevalo okoliščino delnega umika tožbe.

12. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikov zahtevek se je glasil na 4.387,52 EUR, uspel je le do višine 1.202,77 EUR. Za 24,43 EUR je bil zahtevek zavrnjen, glede 3.160,32 EUR pa je bil postopek ustavljen zaradi delnega umika tožbe. Tožnik je tako uspel le s 27,4 % zahtevka, medtem ko toženkin delež uspeha znaša 72,6 %.

13. V zvezi z delnim umikom tožbe je sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru delni umik tožbe ni bil posledica izpolnitve delne izpolnitve zahtevka. Zato ta določba ne pride v poštev. Tožnikova navedba, da se umaknjena tožba šteje kot da ni bila vložena, za odločitev o stroških postopka ni pomembna. Gre za možnost ponovne vložitve tožbe, kar pa ne pomeni, da stroški, ki so toženki nastali do umika tožbe, niso upoštevni.

14. Do delnega umika tožbe je prišlo v posledici seznanitve z izvedenskim mnenjem, ko je izvedenec pri odgovoru na zgoraj izpostavljeno ključno vprašanje v zvezi z dohodnino, podal tudi ugotovitve, iz katerih je izhajalo, da toženka tožniku iz naslova neto plače ne dolguje ničesar. S tem so bile torej potrjene navedbe toženke, da tožniku iz tega naslova ne dolguje ničesar, ne pa obratno. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodiše pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni - o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče je toženki napačno kot bistveno očitalo, da se neupravičeno ni odzvala na tožnikov predsodni poziv glede razlike v neto plači, saj se poziv niti ni nanašal na to, ampak le na dohodnino. A tudi če bi se predsodni poziv nanašal na razliko v neto plači in bi toženka navedeno že takrat zanikala, kot je to storila kasneje v pravdi, je bilo očitno potrebno izvesti še dokaz z izvedencem finančne stroke, da je tožnik prenehal z uveljavljanjem te terjatve. Po drugi strani pa se je terjatev glede dohodnine ravno na podlagi tega dokaza pokazala za utemeljeno. Po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socilanih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) lahko sodišče delodajalcu naloži kritje celotnega stroška za tovrstni dokaz, če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato se na toženko prevalijo celotni stroški izvedenca (540,60 EUR), medtem ko se ostali stroški postopka odmerijo po načelu uspeha strank v postopku iz 154. člena ZPP, kot temeljnem načelu za odmero stroškov.

15. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške, ki jim pritožba po posameznih postavkah Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) ne nasprotuje, odmerilo na 2.457,42 EUR. Brez upoštevanja stroškov izvedenca to znaša 1.916,82 EUR, v 27,4 % deležu pa 525,20 EUR. Skupaj s stroški izvedenca tožnikovi priznani stroški znašajo 1.065,80 EUR.

16. Prvostopenjski stroški toženke po določbah OT znašajo: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok in za glavno obravnavo, dvakrat po 150 točk za dva nadaljnja naroka, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 840,00 EUR, v 72,6 % deležu pa 609,84 EUR. Iz navedenega izhaja, da je toženka dolžna tožniku povrniti 455,96 EUR stroškov.

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je znesek 2.457,42 EUR znižalo na 455,96 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa (353. in 365. člen ZPP).

18. Toženka je s pritožbo uspela doseči le spremembo odločitve o stroških postopka, ne tudi o glavni stvari, za kar tožnikov odgovor na pritožbo ni bil odločilen. Zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).