Jedro

V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje. Tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec takšno vlogo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje, pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 7. 2013 in sklep tožene stranke št. ... z dne 27. 6. 2013 in da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravico do ugotovitve lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Meni, da je ravnala v konkretnem primeru s potrebno skrbnostjo, vendar ji uradne osebe pri tožencu niso dale potrebnih in pravilnih podatkov, da so jo tako pripravili do tega, da se je na več mestih informirala, teh poizvedovanj in informacij pa ne štejejo, kot način prijave. Tožnica je imela pravico, da se ugotovi lastnost zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je opisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alinee 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Meni tudi, da je rok za prijavo vloge zgolj instrukcijski in ne prekluzivni, da bi ji pravica s tem prenehala. Zaradi navedenega je potrebno v tem primeru ponovno odločati o tožničini vlogi oziroma o postavljenem tožbenem zahtevku v ponovnem postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnica ne uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. … z dne 30. 7. 2013 v zvezi s sklepom iste opravilne številke z dne 27. 6. 2013, s katerim je toženec zavrgel tožničino zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica dne 12. 6. 2013 pri tožencu vložila zahtevo za spremembo šifre vrste prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako, da bi bila s 1. 1. 2013 prostovoljno zavarovana kot brezposelna oseba, ter da bi posledično plačevala nižji prispevek. Tožnica je k vlogi predložila potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 15. 5. 2013, iz katerega je razvidno, da se pri tem zavodu v evidenci kot brezposelna oseba vodi od 3. 8. 2010 in da ni prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti.

Z zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013, v nadaljevanju ZPIZ-2A), ki je začel veljati 7. 5. 2013, je bila uveljavljena sprememba o višini osnove za prispevke za zavezance, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot brezposelne osebe prijavljene pri zavodu. Ti zavarovanci so v obdobju od začetka uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) plačevali prispevke v višini določenih v ZPIZ-2 od osnove v višini minimalne plače. Po določbi 3. člena ZPIZ-2A znaša za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alinee 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in so od uveljavitve tega zakona zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona, najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2013 16 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, v letu 2014 18 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, nato pa se od leta 2015 do leta 2020 znesek vsako leto zvišuje za 7 % točk, dokler ne doseže zneska 60 % znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen tudi rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Tako je bilo v 6. členu določeno, da se v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2A ponovno prijavijo v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, in sicer pod pogoji določenimi v 3. in 8. členu ZPIZ-2A. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pa tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec pravilno takšno vlogo s sklepom z dne 27. 6. 2013, na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v zvezi z 11. členom ZPIZ-2, pravilno zavrgel. Takšen sklep, potrjen z dokončno odločbo z dne 30. 7. 2013, je sodišče kot pravilen in zakonit potrdilo in pravilno štelo, da gre za materialni prekluzivni rok in da je s potekom tega roka pravica ugasnila.

Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.