Jedro

Od vstopa RS v EU 1. 5. 2004 lahko državljani držav članic EU pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod enakimi pogoji kot državljani RS, torej na podlagi vseh pravnih temeljev pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane RS, tudi na podlagi ZDen z odločbo državnega organa, če izpolnjujejo pogoje za upravičenca.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 15. 11. 2006, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka v 1. točki izreka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 31. 7. 2006, s katero je prvostopni organ denacionalizacijskemu upravičencu A.A. iz B. v C. v obliki odškodnine vrnil podržavljeno 1/2 dveh ločenih sob v izmeri 15 m2 in 16 m2, 1/2 enosobnega stanovanja v izmeri 34 m2 in dvosobnega stanovanja v izmeri 78 m2, ki so se nahajali v pritličju zgradbe na ... ulici št.... v A., ter porušeno dvoriščno zgradbo na istem naslovu, s pripadajočim zemljiščem s parc. št. 219/2, stavbišče v izmeri 182 m2, in 1/2 zemljišča s parc. št. 192/1, vrt v izmeri 290 m2, obe k.o. Č. predmestje I. del, v višini 111.130,32 DEM (1. točka izreka), nadalje je B.B. ter pok. upravičencu C.C. v obliki odškodnine vrnil vsakemu lastno 1/4 zemljišča s parc. št. 192/1, vrt v izmeri 290 m2, k.o. Č. predmestje I del, ter za vsakemu lastno 1/2 parc. št. 192/10, vrt v izmeri 180 m2, iste k.o., vsakemu v višini 4.353,70 DEM (2. in 3. točka izreka), nadalje je premoženju C.C. postavil skrbnika za poseben primer Č.Č. (4. točka izreka), ter odločil, da mora tožnica kot zavezanka za plačilo odškodnine predmetne obveznice izročiti upravičencema v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe iz 1. in 2. točke izreka in skrbniku za posebni primer iz 4. točke izreka, v 2. točki izreka pa je toženka odločila, da ni bilo stroškov postopka. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma navedla, da se pritožba tožnice nanaša na odločitev prvostopnega organa iz 1. točke izreka, v zadevi pa je ostalo sporno vprašanje, ali je imel A.A. skladno z določbo 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) pravico zahtevati odškodnino za odvzeto premoženje od države, katere državljan je, t.j. od Republike C., jugoslovansko in slovensko državljanstvo pa mu je zaradi odpusta prenehalo 7. 7. 1970. V postopku je bilo pridobljeno tudi potrdilo Generalnega sekretariata SFRJ v B. z dne 1. 8. 1968, št. ..., iz katerega izhaja, da bo imenovani po prejemu italijanskega državljanstva odpuščen iz jugoslovanskega državljanstva, ter ''Rješenje'' Zveznega sekretariata za notranje zadeve SFRJ z dne 23. 3. 1970, s katerim je bilo odločeno, da je A.A. odpuščen iz jugoslovanskega državljanstva. Po mnenju toženke so navedene listine zadosten dokaz za to, da A.A. ob podržavljenju leta 1959 še ni bil italijanski državljan, pač pa je to postal šele leta 1970, kar pomeni, da določba 2. odstavka 10. člena ZDen zanj ne pride v poštev. Potrdilo Generalnega sekretariata SFRJ v B. z dne 1. 8. 1968 namreč izkazuje, da bo A.A. šele po prejemu italijanskega državljanstva odpuščen iz jugoslovanskega državljanstva, kar pomeni, da je bil v času izdaje potrdila samo jugoslovanski državljan. Toženka se tudi ne strinja s tožnico, da ovire za vrnitev nepremičnin v naravi ne obstajajo, saj lahko po 68. členu Ustave RS tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor. Mednarodna pravna akta, ki omogočata tujim državljanom pridobiti lastninsko pravico sta bila samo Zakon o dedovanju in Priloga XIII v zvezi z 2. odstavkom 64. člena Sporazuma o pridružitvi z Evropsko unijo, t.i. Španski kompromis, medtem ko ugotavljanje pogoja vzajemnosti ureja procesni zakon - Zakon o ugotavljanju vzajemnosti. Španski kompromis določa pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na podlagi pravnega posla, Zakon o dedovanju pa na podlagi dedovanja. Glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa pa zakon, ki bi urejal to tematiko, še ni bil sprejet, kar pomeni, da pogoji za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin tujcem niso izpolnjeni. Tudi določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, katero je med drugim podpisala Republika Slovenija, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, saj med področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost, ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, temveč ureja pod določenimi pogoji poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo družbena lastnina. Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov evropske skupnosti, kar pomeni, da tujci lastninske pravice na denacionaliziranih nepremičninah ne morejo pridobiti. Toženka je zato pritožbo zavrnila in potrdila izpodbijano odločbo.

Tožnica je vložila tožbo iz tožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da je odločitev toženke, ki je zavrnila njeno pritožbo zoper 1. točko prvostopne odločbe, napačna. Dejstvo je, da je del podržavljene parc. št. 291/1, stavbišče s stanovanjsko stavbo, k.o. Č. predmestje I - danes parc. št. 2763, stavbišče s stanovanjsko stavbo - v družbeni lasti (kot lastnik se navaja Mestna občina A.) in zato obstojijo pogoji za vračilo v naravi. Po mnenju tožnice ne vzdrži stališče toženke, da je denacionalizacija področje, glede katerega Republika Slovenija ni prenesla svoje suverenosti na Evropsko unijo, in da torej pridobitev lastninske pravice tujcev - državljanov EU na nepremičninah v postopku denacionalizacije ni mogoča, ker da ZDen ni mogoče šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave RS. Državljani držav članic EU imajo v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti pravico pridobivanja lastninske pravice v vseh državah članicah Evropske unije na podlagi vseh pravnih temeljev. Možnost pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah tako velja tudi za področje denacionalizacije nepremičnin, ležečih na območju Republike Slovenije, kadar je upravičenec državljan države članice EU. Tožnica je glede tega vprašanja za pravno mnenje zaprosila tudi Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v D., pri čemer je inštitut navedel, da je presoja, ali neko vprašanje spada v okvir PES in PEU v izključni pristojnosti Sodišča Evropskih skupnosti in, da se je načeloma s stališčem sodne prakse deloma mogoče strinjati, češ, da Republika Slovenija po vsej verjetnosti področja denacionalizacije ni prenesla v pristojnost EU, vendar pa je to nepomembno. Tudi če sama denacionalizacija ni predmet prava EU, pa je nedvomno predmet prava EU možnost pridobivanja lastninske pravice državljanov držav članic EU na nepremičninah, kar pomeni, da to vprašanje spada med tista področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla suverenost na EU. V smislu določbe 3. odstavka 6. člena ZDen se mora odločujoči organ vprašati, ali obstaja v ZDen ali drugi zakonodaji ovira za vračilo nepremičnine v naravi zaradi izključitve ali omejitve možnosti pridobivanja lastninske pravice državljana države članice EU na nepremičnini. Ker takšne omejitve in izključitve za državljane iz držav članic EU ne obstajajo, bo odgovor negativen in tovrstne omejitve za vračilo v naravi ne bo. Analogno takšnemu sklepu potrjuje tudi Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah, ki v 3. členu izrecno vključuje pridobitev lastninske pravice po odločbi organa, kamor sodi tudi primer denacionalizacije. Na to mnenje se tožnica v celoti sklicuje. Tožnica je še navedla, da se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločanja presoja po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe na prvi stopnji, torej po takrat veljavnih predpisih. Navedeno pomeni, da bi moral upravni organ pri odločanju upoštevati dejstvo, da je Republika Slovenija v času odločanja v konkretni zadevi država članica Evropske unije in lahko zato državljani držav članic Evropske unije pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji, kot ti veljajo za državljane Republike Slovenije. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve in se sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom Mestna občina A., Č.Č., A.A. in B.B. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Zastopnik javnega interesa D.D. je prijavil svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je upravičenec A.A., ki je v času vrnitve podržavljenega premoženja italijanski državljan, upravičen do vrnitve nepremičnin v naravi.

ZDen v določbi 2. člena (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) določa temeljno načelo, ki je pomembno pri odločanju o denacionalizaciji, to je, da ima vračanje v naravi pri denacionalizaciji prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine. Vendar pa je vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki je v ZDen uzakonjeno kot pravilo, omejena z določbami, po katerih je možno v posameznih primerih denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi izključiti. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZDen se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Po določbi 3. odstavka 6. člena ZDen pa se izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, upoštevajo pri oblikovanju denacionalizacije, ki jo zagotavlja ta zakon, razen če ta zakon ne določa drugače. Po Ustavi RS je materialnopravna podlaga za pridobivanje lastninske pravice tujcev na nepremičninah lahko zakon ali mednarodna pogodba, kar izhaja iz določbe 68. člena Ustave RS. V določbi 3.a člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/03) lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Določeno je tudi, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

Na podlagi te ustavne določbe je Republika Slovenija sklenila sporazum o članstvu v Evropski uniji, ki ga je sprejela z Zakonom o ratifikaciji MPPEU (Uradni list RS, št. 12/04 - Mednarodne pogodbe, št. 3/04). Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celotni pravni red Evropske unije za področja, pri katerih je Republika Slovenija suverenost prenesla na evropsko skupnost. Ta področja so določena v določbi 2. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: PES). Po zadnje navedeni določbi je naloga skupnosti, da z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske ter monetarne unije in z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti iz členov 3 in 4 v vsej Skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, enakost med moškimi in ženskami, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence ekonomskih učinkov, visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovost življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami. Podrobneje so ta področja navedena v 3. in 4. členu PES.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je toženka potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je med drugim odločil, da se upravičencu A.A. določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v skupni višini 111.130,32 DEM za 1/2 polovico dveh ločenih sob v izmeri 15 m2 in 16 m2 ter za 1/2 enosobnega stanovanja v izmeri 34 m2 in dvosobnega stanovanja v izmeri 78 m2, ki so se nahajali v pritličju zgradbe ... ulica št. ... v A., ob podržavljenju stoječe na zemljišču s parc. št. 291/1 - stavbišče v izmeri 612 m2, k.o. Č. I. del, ter za porušeno dvoriščno zgradbo ... ulica št. ... v A. s pripadajočim zemljiščem s parc. št. 291/2 - stavbišče v izmeri 182 m2, k.o. Č. I. del, na katerem je navedena zgradba ob podržavljenju stala in za 1/2 zemljišča s parc. št. 192/1 - vrt v izmeri 290 m2, k.o. Č. I. del (k.o. E.), vrnitev premoženja v naravi pa ni možna iz razloga, ker je upravičenec A.A. italijanski državljan. Po mnenju toženke zakon, ki bi urejal pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa, še ni bil sprejet, Republika Slovenija pa ni uvrstila denacionalizacije med področja, na katerih je prenesla svojo suverenost na evropsko skupnost, saj ZDen ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, ampak ureja pod določenimi pogoji (predpisanimi v ZDen) poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo družbena lastnina. Pri tem se je toženka sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 482/2002 z dne 21. 4. 2005. To stališče pa je po presoji sodišča napačno. Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo s 1. 5. 2004 je materialnopravna podlaga za pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah državljanov držav članic Evropske unije, kamor sodi tudi C., sporazum o članstvu v Evropski uniji z vsemi drugimi pomembnimi predpisi, predvsem PES. Namen Skupnosti izhaja iz zgoraj citirane določbe 2. člena PES, za doseganje teh ciljev pa so bila vzpostavljene štiri temeljne ekonomske svoboščine: prost pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala. To pa zajema tudi pridobivanje lastninske pravice v okviru prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala. Pravo ES na področju prava nepremičnin sicer ni določeno in prepušča nacionalnim zakonodajam, da to področje urejajo s svojo notranjo zakonodajo, vendar pa so pri tem dolžne upoštevati temeljna načela in pravila ES, kar pomeni, da lahko nacionalno pravo temeljne svoboščine iz PES omeji le, če so izpolnjeni štiri pogoji: omejitev mora biti nediskriminatorna, upravičljiva mora biti z vidika javnega interesa, mora biti primerna za dosego cilja, ki ga zasleduje, in ne sme omejevati bolj, kot je to potrebno za dosego cilja. Po določbi 12. člena (prej 6. člena) PES pa je, kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo. To pa pomeni priznanje nacionalne obravnave državljanom držav članih EU na ozemlju Slovenije na podlagi načela nediskriminacije. Tudi če RS za izvrševanje dela svoje suverenosti na področju denacionalizacije ni prenesla na EU, ob tem, ko gre za vprašanje (oblike) vrnitve nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem - državljanom držav članic EU v naravi in ne za ugotavljanje materialne pravice do denacionalizacije, torej upravičenja do denacionalizacije, ki je v obravnavanem primeru podana, z dnem pristopa Republike Slovenije k EU pravice teh upravičencev ni mogoče omejiti v primerjavi s pravicami državljanov Republike Slovenije, kar pomeni, da lahko državljani držav članic Evropske unije pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije, torej na podlagi vseh pravnih temeljev, pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije, tudi na podlagi ZDen z odločbo državnega organa, če izpolnjujejo pogoje za upravičenca. Drugačna odločitev bi pomenila diskriminatorno obravnavanje državljanov držav članic Evropske unije. Sodišče se tako ne strinja s toženko, da zakon, ki bi urejal pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa, še ni sprejet, saj ta pravica izhaja neposredno iz določb PES, ki se v Sloveniji uporablja na podlagi določbe 3. a člena Ustave RS. Glede na navedeno samo dejstvo, da je v obravnavani zadevi upravičenec do denacionalizacije tujec - državljan države članice EU, na obliko denacionalizacije ne more vplivati, morajo pa biti za vrnitev nepremičnin v naravi seveda izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki jih za takšno obliko vračila določa ZDen. Takšno stališče je v podobni dejanski in materialnopravni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, opr. št. I Up 1676/2006 z dne 21. 5. 2008. Sodišče pa še pripominja, da je bil v Uradnem listu RS, št. 61/07 z dne 13. 6. 2007, objavljen Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah, ki se sicer ne nanaša na obravnavani primer, saj določa načine in pogoje pridobitve lastninske pravice na nepremičninah za državljane držav, ki še niso članice Evropske unije, ki pa med načine pridobitve navaja tudi odločbo državnega organa (določba 3. člena ZPPLPKEU). Na drugačno odločitev v tej zadevi tako tudi ne more vplivati sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 482/2002 z dne 21. 4. 2005, saj se je nanašala na odločitev upravnega organa, ki je bila sprejeta na podlagi predpisov, ki so veljali v Republiki Sloveniji pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, torej pred 1. 5. 2004. Ker je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče zato tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo ter zadevo vrnilo na podlagi določbe 3. in 4. odstavka istega člena toženi stranki v ponoven postopek, v katerem naj toženka v smislu podanih stališč sodišča glede na zahtevo upravičenca A.A. ponovno odloči. Sodišče pa še pripominja, da je izpodbijano odločbo v celoti odpravilo, četudi tožba vsebinsko izpodbija odločitev toženke le v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za podržavljen delež nepremičnega premoženja s parc. št. 291/1, k.o. Č. I. del, ker delna odprava glede na način odločitve toženke in prvostopnega organa ni možna.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.